7 ruskih dokumentarcev, ki si jih morate ogledati

Aleksander Rastorgujev, 2007
Ti dokumentarni filmi niso nič manj pomembni kot umetniški filmi, njihov močan vpliv in umetniški nivo sta nedvomno več kot primerljiva z njimi. In vsi so se zapisali v zgodovino kinematografije.

1. "Dan kruha (Хлебный день)" (1998), Sergej Dvorcevoj

Dvorcevoj spada v klasično sovjetsko šolo dokumentarnega filma, ki daje enak poudarek dramaturgiji, zanimivim likom in dobro sestavljeni kompoziciji kadra. Njegov "Dan kruha" je bil posnet 80 km od Sankt Peterburga, na zapuščeni železniški postaji. Ob njej stoji vasica, v kateri živijo samo stari ljudje. Enkrat na teden jim dovažajo kruh, ki ga pustijo v odklopljenem vagonu. In vsakič morajo prebivalci vasi sami potiskati vagon s kruhom po starih zarjavelih tirnicah do svoje vasi.

Dvorcevojeva neobčutljiva kamera, ki ravnodušno gleda najprej na škripajoči voziček in poskuse starejših, da ga premaknejo, nato pa na prepire beračev in prodajalke za kos kruha - ujame prizore, ki so bolj podobni gledališki predstavi. V resnici gre za popolno poglobitev v življenje junakov, iz katerega je režiser mojstrsko združil poetično podobo ljudi in izgubljene vasi, in s filmom požel nagrade iz vse Evrope.

2. "Belovi" (1992), Viktor Kosakovski

Film je postal klasika svetovne dokumentarne kinematografije. Kosakovski snema tako, kot je to počel Herz Frank - ko kader izraža še nekaj drugega kot le podobo. Umetnost in simbolika za režiserja pomenita več kot obilica dogodkov. Zato njegove na prvi pogled nezapletene zgodbe očarajo gledalce po vsem svetu.

Ena izmed teh je tudi zgodba o ostarelem bratu in sestri s priimkom Belov, ki živita ob reki. Že dve leti si delita hišo. Čez dan skupaj kopljeta krompir, zvečer pa se prepirata za mizo. On, ves pijan, že neštetokrat obljubi, da jo bo ubil s sekiro, "zaradi njene brezciljnosti bivanja", ona pa zna uživati ​​v življenju brez razloga in namena, kar tako. Njuna življenjska položaja sta kot dva pola, med katerima se kamera počasi premika od enega proti drugemu, izkazajoč enako spoštovanje obema.

3. "Kako postati prasica (Как стать стервой)" (2007), Alina Rudnickaja

Pred letom dni je Rudnickaja posnela uro in pol dolg film "Šola zapeljevanja (Школа соблазнения)", v katerem se mlade ruske ženske odločijo obvladati umetnost zapeljevanja moških in se udeležijo specializiranih tečajev, nato pa se s tem znanjem izkažejo v življenju. Sedem let je snemala svoje junakinje, njihove uspehe in neuspehe, začetek tega dolgega projekta pa ji je dal lastni kratki film "Kako postati prasica".

V slednjem filmu iste junakinje v majhni sobici začenjajo svojo trnovo pot do sreče, na treningu s trenerjem vadijo "vabeče" seksualne položaje bodisi tehnologijo vlečenja denarja iz moških. Zahodni festivali so bili navdušeni nad tako podrobnim pogledom na patriarhalno-arhaični sistem vrednot ruskih žensk.

4. "Anton je prav tukaj (Антон тут рядом)" (2012), Ljubov Arkus

Debitantski film znane filmske kritičarke Ljubov Arkus je postal eden najmočnejših domačih filmov 21. stoletja. Vse se je začelo z melanholično pesmijo "Ljudje", ki jo je napisal najstnik z avtizmom, in je krožila po internetu in bila na koncu objavljena v filmski reviji "Seans". Arkus je našla avtorja.

Dolgo časa opazuje, kako Anton po smrti matere zaradi raka živi v socialnih zavetiščih, ne dobi ustrezne pomoči in zaradi tega postaja vse bolj odvisen od tujcev. Postopoma se zbliža s fantom, postane zanj "druga mati" in odkriva stigmo, s katero živi ogromno ljudi z avtizmom.

"Anton je prav tukaj" je postal pravo filmsko razodetje in avtorska pripoved, ki je popolnoma spremenila resničnost. Film je postal začetek dobrodelne akcije in nato še fundacije. Ta film je uresničil sanje legendarnega Dzige Vertova, da bo kamera nekega dne spremenila svet in stopnjo človeških odnosov.

5. "Človek s filmsko kamero (Человек с киноаппаратом)" (1929), Dziga Vertov

Pionir kinematografije Dziga Vertov je režiral enega glavnih filmov v zgodovini kinematografije in po poročanju britanske publikacije Sight&Sound najboljši dokumentarni film vseh časov. Tihi izseki fragmentov mestnega življenja običajnega človeka v Sovjetski zvezi, od katerih nekateri trajajo le nekaj sekund, prikazujejo vse možnosti kinematografskega jezika - od pospešenega snemanja do snemanja v odsevu. Ta "nov pogled" je služil kot manifest in praktično vodilo za ustvarjalce dokumentarnih filmov po vsem svetu.

"Človek s filmsko kamero" je bil večkrat ozvočen. Najboljši različici pripadata Michaelu Nymanu in The Cinematic Orchestra, ki sta črno-belo življenje na zaslonu združila s sodobnim jazzom.

6. "Divja, divja plaža. Vročica nežnih (Дикий, дикий пляж. Жар нежных)" (2007), Aleksander Rastorgujev

Film o poletnih počitnicah Rusov iz nižjega sloja na ozkem pasu črnomorske obale šokira s svojo odkritostjo, socialnimi portreti junakov in prizorom zlorabe živali (ki jih pripeljejo na plažo, da bi zaslužili s fotografijami s turisti). Gledalci nemško-francoskega kanala Arte so celo nameravali sprožiti družbena gibanja za zaščito ruskih kamel.

Upoštevajoč načela "resničnega filma" (brez vnaprej pripravljenih scen, s sekundarno kakovostjo, brez omejitev) je Rastorgujev posnel krut film, ki ga mnogi niso bili zmožni prebaviti. 90-minutni film je prejel glavno nagrado IDFA - glavnega svetovnega festivala dokumentarnega filma v Amsterdamu. Kot je zapisal učitelj Rastorgujeva Vitalij Manski, "To je resnični ep ruskega življenja, absolutni vrhunec dokumentarnega filma. Če bi Rastorgujev posnel samo ta film, bi bilo več kot dovolj, da bi ga imeli za genija. "

7. "Živeli antipodi! (Да здравствуют антиподы!)" 2011), Viktor Kosavkovski

Še ena mojstrovina Kosakovskega, ki je leta 2011 otvorila Beneški festival. Režiser še enkrat dokazuje, da poetični dokumentarni filmi niso vedno obsojeni na naklonjenost le ozkega kroga filmofilov, ampak lahko tekmujejo z ostalimi na velikem platnu in so pri tem zelo uspešni.

V filmu "Živeli antipodi!" skozi središče zemlje povleče ravno črto, da bi prikazal, da obstajajo globoke povezave med ljudmi in pokrajino, ki se nahajajo daleč stran drug od drugega. V ta namen je režiser potoval na Kitajsko, v Argentino, Novo Zelandijo, Španijo, Sibirijo, Čile, Havaje in Bocvano.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke