Mihail Zoščenko: Satirik, ki je bil v konfliktu s sovjetsko cenzuro

Drofa Pljus, 2006; Vladimir Presnjakov/Državni literarni spominski muzej Anne Ahmatove
Njegove knjige so doživele ogromne naklade in njegovim pikrim zgodbam se je smejala celotna država. Toda po vojni je bila satira Mihaila Zoščenka razglašena za škodljivo in prepovedana za objavo. Vendar je pisatelj ostal zvest sebi vse do konca.

Med ruskimi pisatelji je zelo malo humoristov - večina jih misli, da je njihovo poslanstvo odražati težko usodo Rusije in globino smisla življenja. Toda Zoščenko je kot njegovi veliki predhodniki Nikolaj Gogolj in Mihail Saltikov-Ščedrin postal pravi izziv v družbi in prefinjeno zasmehoval nov razred ljudi, ki se je pojavil po revoluciji leta 1917.

Pisatelj brez strankarske pripadnosti

"Za pripadnike stranke sem človek brez načel. Pa naj bo tako. Sam pa bom o sebi rekel naslednje: nisem komunist, nisem socialistični revolucionar in nisem monarhist - sem samo Rus," je v svoji avtobiografiji iz leta 1922 zapisal Mihail Zoščenko.

Kljub temu se je med državljansko vojno Zoščenko boril na strani rdečih in je bil naklonjen boljševikom. "Zaradi njihove splošne usmeritve so mi boljševiki bližje kot kdorkoli drug. In zato sem pripravljen boljševikati z njimi." Tako kot boljševiki tudi Zoščenko ni verjel v Boga in je pravoslavne krščanske obrede celo imel za smešne; ljubil je Rusijo "mužikov" (kmetov). Vendar je odkrito izjavil, da ni marksist in da tudi ne bo nikoli postal.

Ironično je spoznal, da je bilo v njegovem času težko biti pisatelj: "V današnjih časih mora pisatelj imeti ideologijo." Na žalost se je pomanjkanje ideološke vsebine v njegovih delih precej kruto poigralo z njim.

Satira novega reda in družbenih razredov v Rusiji

Zoščenko se je še posebej norčeval iz novega vladajočega razreda - delavcev in njihovih "malomeščanskih pretenzij". Na primer, v mnogih zgodbah postavlja svoje like v gledališče in že samo dejstvo, da se nahajajo tam, je komično. Umetnosti ne cenijo in jo globoko v sebi prezirajo, vendar želijo izgledati kot kulturni ljudje. Sprva se vsi obnašajo spodobno, potem pa naredijo pravo sceno.

Ilustracija za kratko zgodbo

Tako junak v svoji slavni kratki zgodbi "Aristokratka" razlaga prijateljem, da se je treba paziti "dam, ki nosijo klobuke" in imajo zlate zobe - ena takšna dama ga je zvlekla v gledališče. "Jaz sem skakal okoli nje kot zmešana gos ali neizkušeni buržuj in ji govoril: Če hočete pojesti torto, ne bodite sramežljivi. Plačam jaz." Na koncu je gospa med odmorom pojedla tri torte. In ko se je končno zavedel, koliko bi moral zanje plačati, in je gospa hotela začeti že s četrtim kosom, je ubogi junak prenehal biti "gos" in začel kričati: "Položi nazaj!". Poleg tega je v zgodbi veliko vulgarnih in žaljivih besed, kot je v navadi pri Zoščenku.

V kratki zgodbi "Kriza" (1925) se pisatelj posmehuje politiki "pakiranja ljudi", ki so jo vodili boljševiki (isto stvar opisuje tudi Mihail Bulgakov v svojem znamenitem "Pasjem srcu"). Nove stanovalce so naselili v številnih sobah stanovanj, ki so prej pripadali plemstvu - pogosto je šlo za pripadnike proletariata (ali ljudi podobne kulturne ravni). Junaku zgodbe je dodeljena prostorna kopalnica. In vse izgleda super, če le ne bi bilo drugih stanovalcev, ki vsak dan prihajajo vanjo, da se umijejo... "Teh podlih najemnikov je bilo dvaintrideset. In vsi so strašno preklinjali. Eden mi je celo grozil, da mi bo sploščil obraz. "

Posnetek iz filma

Leta 1975 je kultni sovjetski filmski režiser Leonid Gajdaj posnel komedijo - "Ne more biti!" - na podlagi del Zoščenka. Sestavljen je iz treh novel in prikazuje dobo NEP (Nove ekonomske politike, 1921) ter nove ljudi, ki jih je ustvarila, in njihove navade.

Vojni junak in sovjetski antijunak

Med prvo svetovno vojno se je Zoščenko, preden se je podal na pisateljsko pot, prostovoljno prijavil na fronto in sodeloval v bojih, za kar je prejel številne medalje za pogum in služenje vojski. Razvil pa je tudi srčno bolezen, zaradi katere je moral zapustiti vojsko in se preživljati z različnimi službami v več ruskih mestih: "V treh letih sem šel skozi 12 mest in 10 poklicev." Kasneje se je kot prostovoljec pridružil Rdeči armadi in sodeloval v državljanski vojni, vendar je bil zaradi svojega srca ponovno demobiliziran. Njegova prva objava je bila leta 1922.

Mihail Zoščenko, 1916

Zoščenkove zgodbe, novele in pripovedi, pa tudi otroške zgodbe o Leninu, so bile v 20. in 30. letih zelo priljubljene in so bile objavljene v ogromnih nakladah. Na samem začetku druge svetovne vojne se je Zoščenko želel znova prijaviti za prostovoljca na fronto, vendar je bil razglašen za neprimernega in so ga poslali proč skupaj z drugimi evakuiranci. S seboj je vzel kovček rokopisov in manjše število osebnih stvari.

V času evakuacije je Zoščenko dokončal avtobiografsko novelo "Pred sončnim vzhodom", za katero je menil, da je njegovo najpomembnejše delo. V njem pisec poskuša premagati in razumeti vzrok svoje melanholije, svojih psiholoških strahov in nevroz. Gre za eno prvih ruskih psihoanalitičnih del. Toda v času Sovjetske zveze ni bilo objavljeno v celoti.

Mihail Zoščenko, 1923

Po vojni, leta 1946, je stranka poostrila cenzuro in zaprla številne revije. Zoščenko je bil obtožen, da se je med vojno obnašal neprimerno in da se je "potuhnil v ozadju" in ni pomagal ruskemu ljudstvu. Njegova satira je bila razglašena za protisovjetsko.
"Zoščenko prikazuje sovjetske razmere in sovjetske ljudi na zvit in karikiran način, sovjetske ljudi opisuje kot primitivne, slabo izobražene in neumne, z razvajenimi okusi in navadami," je bilo zapisano v partijski odločbi iz leta 1946. Zoščenko je bil izključen iz Zveze pisateljev - to je pomenilo, da mu je prepovedano objavljati svoja dela in mu je s tem bil odvzet zaslužek za preživetje.

Nekako je uspel preživeti s prevajanjem. Leta 1954 so na željo nekaterih britanskih študentov, ki so prišli v ZSSR, sklicali sestanek s pisateljem. Javno je izrazil svoje nestrinjanje z odločitvijo stranke - in poudaril, da je bil nekoč oklican za vojnega heroja. Nato so ga pripeljali na sestanek stranke z namenom, da se pokesa.

Pisatelj pa je stal nepremično in izjavil, da od sovjetskih oblasti ne namerava ničesar prositi. "Satirik mora biti moralno čist posameznik, jaz pa sem bil ponižan kot najslabši kurbin sin..."

Leta 1958 mu je uspelo pridobiti majhno pokojnino od države, a je kmalu zatem umrl zaradi odpovedi srca.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke