Zgodba za to ikono se je zgodila v 8. stoletju v Bizancu in prikazuje epizodo iz življenja svetega Janeza Damaščana.
Ta svetnik je živel v Siriji v času širjenja ikonoklazma (verskega gibanja proti izdelavi in čaščenju svetih podob, op. ur.). In kot zaveden kristjan je sv. Damaščan poslal cesarju Leonu III. protestno poslanico, ki se je hitro razširila po imperiju.
Pismo je cesarja silno ujezilo, a proti Damaščanu, ki je bil podanik Sirije, ni mogel neposredno storiti ničesar, zato se je odločil, da bo o njem razširil kleveto, češ, da je ta v pismu prosil njega, torej bizantinskega cesarja, da napade Sirijo. Lažne novice so se prijele in sirski kalif je Damaščanu dal odsekati roko. Oklevetani svetnik je nato cele noči molil pred ikono svete Matere božje. Ta je molitev uslišala, njemu pa je čudežno ponovno zrasla roka. Kristjani ta dogodek obeležujejo tako, da na ikonah pogosto upodabljajo Marijo s tremi rokami.
Ta upodobitev svetega Krištofa je bila v 18. stoletju uradno prepovedana z odločbo Svete sinode, češ, da je »v neskladju z naravo«. Vse tovrstne ikone so bile v glavnem uničene, ohranjenih je ostalo le nekaj primerkov.
O poreklu te upodobitve mučenika Krištofa, ki je živel v 3. stoletju, obstajajo različne razlage. Eni pravijo, da je imel genetsko napako hipertrihozo (čezmerno poraščenost), drugi pa, da je bil s podobo poudarjen njegov vzdevek in značaj. Nekateri so verjeli celo, da je bil Krištof pripadnik plemena »pasjeglavcev« - pasjeglavih ljudi, o katerih pogosto beremo v antičnih zapisih.
Kakorkoli že, od sinodske prepovedi naprej se Krištofa na ikonah spet upodablja normalno kot vse ostale svetnike.
Upodabljanje »triobraznega Kristusa« je v pravoslavju prav tako prepovedano. Kar je zanimivo, pa je to, da so katoliki to prepoved uvedli celo stoletje pred pravoslavci. Ruska sinoda je leta 1764 svojo odločitev o prepovedi utemeljila s tem, da je upodobitev »nakaza in nekanonska«.
Strašljiva upodobitev ene glave s tremi obrazi in štirimi očmi je v bistvu le svojevrstna interpretacija dogme o sv. Trojici (očetu, sinu in svetemu duhu). Po tradiciji so jo upodabljali s tremi ločenimi figurami z likom Kristusa, a nastale so tudi takšne verzije. Na nekaterih ikonah je Trojica prikazana tudi z enim telesom in tremi enakimi glavami.
Ta ikona »nespečega očesa« je na prvi pogled zelo nenavadna. Po kanonski razlagi gre na upodobitev Kristusa kot otroka, ki spi z odprtimi očmi. To naj bi bil simbol leva, saj so v srednjem veku dejansko mislili, da levi tako spijo, izvor te upodobitve pa je nek zapis v Stari zavezi, ki pravi, da je Kristus »lev iz kolena Judovega«. To ikono so najprej slikali v Bizancu, nato pa v Rusiji.
To je izredno redka ikona, ki prikazuje zgodbo iz Stare zaveze o preroku Joni, ki ga je Gospod poslal v grešno mesto Ninive, da bi tam učil o pravi veri. Jona pa ni želel izpolniti božje volje in se je namesto tega odpravil na potovanje v popolnoma drugo smer. Med plovbo na ladji je zapihala močna burja, pa so mornarji za to okrivili Jona in ga vrgli čez krov v morje, kjer ga je pojedel kit. Jona je v kitovem trebuhu preživel tri dni in tri noči ter molil Bogu za odpuščanje. Na ikoni je upodobljena Jonova osvoboditev.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
