Vasilij Vereščagin: Umetnik, ki je pokazal pravi obraz vojne

"Ljudem ne morete podati slike resnične in pristne vojno, tako da z daljnogledom opazujete bitko z varne razdalje, temveč morate vse začutiti na lastni koži - sodelovati v napadih, bojih, zmagah, porazih, doživljati lakoto, mraz, bolezni, rane... in se pri tem ne bati žrtvovati svoje krvi, svojega mesa, kajti v nasprotnem primeru moje slike ne bodo tisto "kar morajo biti" - tako je mislil ruski vojni slikar Vasilij Vasiljevič Vereščagin in te smernice vedno dosledno upošteval.

Vasilij Vereščagin leta 1902.

Arhivska fotografija

Zanimivo je, da bi lahko svetovna kultura namesto nadarjenega vojnega umetnika dobila prav tako nadarjenega mornariškega slikarja - leta 1860 je Vereščagin na željo staršev z odliko diplomiral na Mornariškem kadetskem korpusu. Vendar duša Vasilija Vasiljeviča ni pripadala morju. Po zaključenem izobraževanju na umetniških akademijah v Sankt Peterburgu in Parizu je odpotoval v Srednjo Azijo (v tistem času imenovan Turkestan) kot praporščak, kjer je služil kot slikar lokalnega guvernerja.

Zmagovalci, 1879

Legion Media

Priključitev Turkestana k ozemlju Ruskega cesarstva v drugi polovici 19. stoletja ni potekala zmeraj miroljubno. Leta 1868 je moral Vereščagin sodelovati pri obrambi Samarkanda pred več kot 60 tisoč sovražnikov, pri čemer je ruski garnizon sestavljalo le šeststo vojakov. Za ta dosežek je bil Vasilij Vasiljevič odlikovan z redom svetega Jurija 4. stopnje.

Ob trdnjavskem zidu, 1871

Legion Media

Navdihnjen s potovanji po Srednji Aziji, je Vereščagin ustvaril turkestansko serijo slik, v katerih je nazorno prikazal tradicijo, način življenja in življenje regije, ki je bila Rusom in Evropejcem tako zelo oddaljena in tuja. Njegove umetnine s portreti pisanih ljudi in pogledi na ulice eksotičnih mest je javnost sprejela z navdušenjem in zanimanjem, medtem ko so njegove stvaritve z vojaško tematiko povzročile dvoumen odziv.

Jedci opija, 1868

Državni muzej umetnosti v Uzbekistanu

Dejstvo je, da si je Vasilij Vasiljevič sprva, ko se je komaj odpravljal na območje bojev, vojno predstavljal kot "nekakšno parado, z glasbo in plapolajočimi perji na glavi... s prapori in gromom topov, s konji v galopu". Ko pa se je srečal z realnostjo, se je zavedel, da je vojna v resnici trpljenje, smrt, telesne in duševne bolečine, strah, krutost in barbarstvo. Takšno jo je tudi upodobil na svojih platnih: ranjene in umirajoče vojake, gore trupel, odsekane glave, utrujene in izčrpane ljudi.

Po uspehu (Zmagovalci), 1868

Legion Media

Številni ljubitelji slikarske umetnosti, ki so bili vajeni na slike, ki so poveličevale moč nepremagljive ruske vojske, so se na umetnikove stvaritve odzvali zelo neprijazno in mu očitali pomanjkanje domoljubne tematike. "Njegova večna tendencioznost je v nasprotju z nacionalnim ponosom in iz tega lahko sklepamo samo eno: bodisi je Vereščagin tako zelo brutalen, bodisi popolnoma nor človek," je po ogledu razstave dejal prestolonaslednik, bodoči car Aleksander III.

Smrtno ranjen, 1873

Legion Media

Eno najbolj presenetljivih umetnikovih del, ki označuje njegov odnos do vojne, je bila slika "Apoteoza vojne", ki prikazuje piramido iz lobanj. Sprva je Vereščagin mislil, da jo bo poimenoval "Zmagoslavje Tamerlana", vendar ni hotel biti vezan na določeno dobo in jo zato posvetil "vsem velikim osvajalcem - preteklosti, sedanjosti in prihodnosti".

Apoteoza vojne, 1871

Legion Media

"V mojih opazovanjih življenja med različnimi potepanji po svetu me je še posebej presenetilo dejstvo, da se tudi v našem času ljudje med seboj pobijajo povsod pod vsemi vrstami izgovorov in na vse mogoče načine... in to počnejo celo v krščanskih državah v imenu tistega, čigar nauk je temeljil na miru in ljubezni," je dejal Vereščagin.

Zatiranje indijske vstaje s strani Britancev, 1884

Javna domena

Po rusko-turški vojni 1877-1878, med katero je bil Vereščagin hudo ranjen in izgubil mlajšega brata, se je pojavila Balkanska serija slik. Tako kot druga umetnikova vojaška dela so tudi ta brez pretiranega domoljubja in poguma, izjemno realistična in zelo iskreno prenašajo celotno grozo krvavega pokola.

Šipka-Šejnovo (Skobelev pod Šipko), 1878-1879

Tretjakovska galerija

"Pred mano je vojna, kot pred umetnikom, in jaz udarjam po njej, kolikor zmorem; toda ali so moji udarci dovolj močni in resnični, to je že drugo vprašanje, vprašanje mojega talenta, vendar udarjam v velikem obsegu in brez usmiljenja," je Vereščagin zapisal svojemu pokrovitelju Pavlu Tretjakovu.

Poraženi (Panihida), 1878-1879

Legion Media

Vasilij Vasiljevič je posebno serijo del posvetil domovinski vojni leta 1812. Glavni junak večine teh slik je Napoleon, ne veličastni nepremagljivi cesar, kot so ga običajno upodabljali, ampak zmeden in depresiven človek, presenečen nad nepričakovanim trdovratnim odporom Rusov. Umetnik sploh ni upodobil carja Aleksandra I. in njegovih vojaških voditeljev, temveč raje uporabil figure ruskih vojakov in navadnih kmetov, ki so se podali v boj proti Francozom.

Napoleon in maršal Lauriston ("Mir za vsako ceno!"), 1899-1900

Državni zgodovinski muzej

V življenju in delu Vereščagina so prišla tudi obdobja, ko je bil zelo utrujen od vojaških tem. "Vse, kar ustvarim, si vzamem k srcu; izjočem (dobesedno) žalost vseh ranjenih in ubitih," je leta 1882 zapisal kritiku Vladimirju Stasovu. Pogosto sta se z ženo odpravila na dolga potovanja po svetu, med katerimi so nastajale vrste slik o mirnem življenju, kulturi in naravi Indije, Japonske in Bližnjega vzhoda.

Glava Indijca, 1874-1876

Umetniški muzej v Odesi

Rusko-japonska vojna 1904-1905 je bila zadnja vojna v življenju Vasilija Vasiljeviča. Usoda mu ni dala priložnosti, da bi zabeležil vsaj eno epizodo tega konflikta. V samem začetku vojne, 13. aprila 1904, je umrl skupaj z bojno ladjo "Petropavlovsk", ki je eksplodirala na mini v bližini kitajske obale.

Vohun, 1901

Legion Media

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.