20. novembra 1910 je umrl eden glavnih ruskih pisateljev in morda tudi eden najbolj plodnih. Ekscentrični nočni pobeg starca s svojega posestva Jasna Poljana je postal pravi detektivski roman, o katerem so poročali vsi novinarji. In vsa država je spremljala zadnje dni njegovega življenja.
Duhovna preobrazba in poskusi pobega od doma
Kot pravi zgled družinskega moža, je Lev Tolstoj že vrsto let v svojih romanih poudarjal pomen družinskih vrednot. Ljubezen, zakon, otroci - vse to je imel za smisel življenja skupaj z nenehnim duhovnim samoizpopolnjevanjem. Toda v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil star že več kot 50 let, je Tolstoj doživel močan notranji preobrat. Spremenil je odnos do religije, razočaran je bil nad cerkvijo in poroko kot sveto zvezo moškega in ženske.
Franc Protasevič/Inštitut za rusko književnost Ruske akademije znanosti (Puškinov dom)
Spremenil se je tudi njegov odnos do zasebne lastnine - Tolstoj se je skušal osvoboditi vsega bogastva, začel je nositi svojo legendarno srajco in delati na zemlji skupaj z ostalimi kmeti. Poleg tega se je odločil odpovedati avtorskim pravicam za vsa svoja dela - kar je povzročilo velik škandal v družini. Tolstojeva žena Sofja Andrejevna je bila odločno proti. Navsezadnje je to pomenilo, da bo družina ostala brez sredstev, Tolstojevi številni otroci pa brez dediščine.
Preobrat, ki se je zgodil Tolstoju, je bil prvi pogoj za njegov pobeg. V osemdesetih letih 20. stoletja je imel pisatelj obsesijo, da bi se odrekel vsemu "izprijenemu": gosposkemu načinu življenja, svoji slavi in denarju. Edini način, da bi lahko s tem dokončno zaključil, je bil, da zapusti svoj dom in se preda skoraj potepuškemu življenju "združen z ljudmi".
Čertkov na ramenih Tolstoja
V teh vzgibih je Tolstoja močno podpiral njegov oboževalec in osebni asistent Vladimir Čertkov. Imel je velik vpliv na pisatelja, pogosto in brez povabila je prihajal v Jasno Poljano in celo sam predlagal Tolstoju, da zapusti svojo družino, kjer njegova nova filozofija menda ni bila razumljena.
Čertkov je postal neverjetno moteč element za Sofjo Andrejevno. Vzdušje v družini je postajalo vedno bolj napeto, med zakoncema so se začeli pojavljati nenehni konflikti.
Thomas Tapsel/Državni muzej Leva Tolstoja
"Danes je zakričal, da je njegova najbolj strastna želja zapustiti družino," je poleti 1882 v svojem dnevniku zapisala Sofja Andrejevna. Teden dni kasneje je prišlo do novega konflikta, njegova žena je Tolstoja obtožila neodgovornega odnosa do družinskega denarja in ta je odšel od doma z eno samo vrečo na rami.
"Na pol poti do Tule se je obrnil nazaj zaradi bližajočega se poroda njegove žene. Naslednji dan se jima je rodila najmlajša hči Aleksandra," piše Andrej Zorin v svoji biografiji "Lev Tolstoj. Bralčeva izkušnja" (založba NLO, 2020). Aleksandra je kasneje postala očetova osebna tajnica in njegova predana prijateljica in asistentka. Na koncu je ravno njej zapustil vse pravice do svojih del.
Valentin Bulgakov/Državni muzej Leva Tolstoja
12 let kasneje je Tolstoj želel znova oditi in celo napisal poslovilno pismo Sofiji: "Do zdaj vas nisem mogel zapustiti, saj sem mislil, da bom s tem prikrajšal svoje otroke za svoj vpliv nanje, dokler so še majhni, tudi tisti majhen vpliv, ki bi ga lahko imel na njih..." Vendar pisma ni izročil in je ostal doma. Svoja protislovja med grešnimi mislimi in skušnjavami in željo po pravičnem življenju je Tolstoj prikazal v zgodbi "Oče Sergij". Začne se s čudovitim častnikom, ki je prekinil zaroko, zapustil obetavno službo in se odpravil v samostan. Očitno je tudi Tolstoj sam sanjal o podobni usodi.
Tolstoj je zavrnil Nobelovo nagrado že, ko so se začele širiti govorice o tem, da jo bo prejel. Po svojih najboljših močeh se tudi trudil, da bi leta 1908 preprečil množično praznovanje svojega 80. rojstnega dne.
Želja, da bi se skril pred bremenom slave, je bila zanj osebna, družbena in umetniška naloga - Tolstoj je iskal vse mogoče načine, kako zmanjšati svojo prisotnost ne le v literarnem procesu, ampak tudi v samem besedilu," piše Zorin.
"Pobeg iz raja"
Ponoči 10. novembra 1910 (po novem koledarju) je Tolstoj na skrivaj pobegnil in odnesel s seboj le nekaj stvari. Spremljal ga je njegov osebni zdravnik Makovitski, ki ga je sredi noči nenadoma prebudil in ni vedel ničesar o starčevih namenih. Zjutraj je Aleksandrova hči materi predala pismo, v katerem je Tolstoj sporočil, da odhaja za vedno. "Počnem, kar običajno počnejo starejši ljudje v mojih letih. Zapuščajo posvetno življenje, da bi preživeli zadnje dni svojega življenja v samoti in tišini," je zapisal Tolstoj.
Sputnik
Sofja Andrejevna je bila vsa obupana, saj ni vedela, kje je njen 82-letni mož ali kam je odšel. Tolstoj je bil sicer močan star mož, vendar je imel tudi napade omedlevice in celo izgubo spomina, poleg tega pa je imel zelo slabotno srce - in tak pobeg mu je grozil z neizogibno smrtjo.
Tolstoj in zdravnik sta se odpeljala z vlakom in se odločila, da gresta najprej v najbližje mesto - Tulo. Pavel Basinski, avtor knjige "Pobeg iz raja", v kateri govori o zadnjih dneh Tolstojevega življenja (urednica Jelena Šubina, založba AST, 2010), piše, da sama pot in, kar je najpomembneje, končni cilj pobega, ubežniku ni bil znan: "Tolstoj je razumel, zakaj in od česa je bežal, toda kam in kje bo njegovo zadnje zatočišče, tega pa ne samo da ni vedel, ampak je skušal tudi o tem ne razmišljati.
Kmalu je novica o Tolstojevem ekscentričnem dejanju postala znana tudi v lokalnem tisku in dopisniki iz Tule so povsod začeli slediti pisatelju, ter objavljali podrobne kronike njegovih dejanj in premikov. "V Belevu je Lev Nikolajevič odšel v bife in pojedel ocvrta jajca."
Po težki poti, potem ko je zamenjal več vlakov, je Tolstoj resnično prišel do samostana Šamordino, kjer je živela njegova sestra, nato pa se je odločil, da odpotuje na jug, v Bolgarijo - in se vrnil na svojo železniško pot. Na poti se je pisatelj prehladil, kar je privedlo do krupne pljučnice. Zdravnik Makovitski se je odločil, da bosta s pacientom na najbližji postaji izstopila z vlaka.
Eden od dopisnikov, ki so spremljali Tolstojevo gibanje, je poslal telegram Sofji Andrejevni: "Lev Nikolajevič je v Astapovu pri upravniku železniške postaje. Temperatura 40 stopinj ".
Želežniška postaja Astapovo - zadnje zatočišče
Danes ta majhna železniška postaja v Lipecki regiji nosi ime "Lev Tolstoj". Leta 1910 je bila pozornost celotne države usmerjena v Astapovo. 13. novembra, nekaj dni po odhodu od doma, so hudo bolnega Tolstoja odpeljali v hišo upravnika postaje - ustreznejše in udobnejše sobe ni bilo mogoče najti. Pisatelj je bil praktično nezavesten in se je dušil. Več zdravnikov je poskušalo rešiti Tolstoja, vendar jih je prosil, naj ga ne motijo - in se zanašal na božjo voljo.
TASS
Položaj Tolstoja je izzval veliko zaskrbljenost v najvišjih krogih - celo predstavniki prestolnice so sklicali sestanke, sosednji guvernerji, ministrstvo za notranje zadeve in železniška uprava pa so lokalne policiste in zaposlene na postaji obvezovali, naj čim pogosteje telegrafirajo.
Najprej so se v Astapovu začeli zbirati novinarji, postopoma pa so začeli prihajati ljudje različnih sfer in področij ter ogromno pisateljevih oboževalcev. "Izgledalo je, kot da v teh sedmih dneh na postaji ni umirala navadna, čeprav znana osebnost, ampak da se je odločalo o usodi imperija in ves svet je spremljal odločitev te usode," piše Basinski.
Najprej je Tolstoja obiskal njegov pomočnik Čertkov. Svoje žene pa Tolstoj sploh ni hotel videti in se celo bal, da bo prišla, in ponoči vzklikal: "Zbežati... Zbežati... Dohiteti...".
In vendar je Sofja Andrejevna kljub temu odšla v Astapovo, saj je dobro poznala nemočnost svojega moža v vsakdanjem življenju, in jo je zelo skrbelo: "Le kdo mu bo tam dal maslo!" Bila je nestrpna, da bi videla moža, a kot piše Basinski, "je bilo s kolektivno odločitvijo zdravnikov in vseh njunih otrok odločeno, da je ne pustijo noter in da Tolstoju ničesar ne povejo o njenem prihodu."
Nato se je Sofja Andrejevna odločila, da bo aktivno komunicirala z novinarji. Pozirala je za fotografije in film ter dajala intervjuje in razlagala o osemindvajsetih letih srečnega družinskega življenja.
Tolstoja je smela videti le nekaj ur pred njegovo smrtjo, ko je bil že v nezavesti. "Mirno se mu je približala, ga poljubila na čelo, pokleknila in mu začela govoriti: "Odpusti mi" in še nekaj, česar nisem slišal," se je spominjal njun sin Sergej.
Javna domena
Ogromno ljudi se je prišlo posloviti v Jasno Poljano. Po želji Tolstoja slovesnost ni bila pravoslavna, temveč posvetna. In pokopali so ga na njegovem posestvu, brez križa ali spomenika - naredili so le zemeljski nasip, posut s travo.
Tolstojeva smrt je postala novica številka ena v Rusiji. Časopisi so celo objavili besede obžalovanja Nikolaja II. O "smrti velikega pisatelja, ki je v času razcveta svojega talenta v svojih delih utelešal podobe enega od veličastnejših obdobij ruskega življenja."
Preberite še: Kako dobro poznate Leva Tolstoja?