Ruska revolucija iz leta 1917, ki je pripeljala do vzpona Sovjetske zveze, je vplivala na življenja ljudi na različne načine. Za začetek se je sovjetska vlada razglasila za razsodnika vseobsegajoče morale. Leta 1922 je Vseruska komsomolska konferenca (mladinske organizacije, ki jo je nadzorovala komunistična partija) ugotovila, da so družbeni plesi, ki so se pojavili v kapitalističnih, meščanskih družbah, nevarni za sovjetsko mladino.
Po mnenju sovjetskih ideologov so bile tuje kulture in običaji preplavljene z eksplicitno seksualnostjo. Argentinski tango in ameriški fokstrot sta zagotovo ustrezala temu opisu. Toda sovjetskim ljudem to ni nikoli preprečilo, da jih ne bi plesali.
Poimenovan po svojem ustvarjalcu, ameriškem izvajalcu Harryju Foxu, je fokstrot svojo svetovno premiero doživel leta 1914 v New Yorku in pokoril ves plesni svet. V Evropi je ples, za katerega so bili značilni gladki in lahkotni gibi, postal zelo priljubljen po prvi svetovni vojni.
Ameriški ples je v Sovjetsko zvezo prispel v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, kjer so ga plesali z lahkotno preprostostjo. Vendar je prišel ob napačnem času, saj je bila takrat nova ekonomska politika Sovjetske zveze (NEP) v polnem razmahu. Fokstrot je preplavil Moskvo in postal resnično utelešenje svobode in individualizma.
Plesna norost je razjezila oblasti do te mere, da je bila v enem od sovjetskih časopisov objavljena karikatura, po kateri bi lahko fokstrot pripeljal do "odprave boljševizma". Toda bilo je že prepozno. Priljubljeni ples je prodrl povsod! Bil je celo del gledaliških predstav dramskih režiserjev Vsevoloda Meyerholda in Nikolaja Foreggerja.
Kavarne in saloni so bili polni fokstroterjev. Ruska pisateljica Nina Berberova se je spominjala, da je Petrograd (danes Sankt Peterburg) naravnost mrgolel od plesalcev tega plesa. Vodilni pesnik ruskega simbolizma Andrej Belij je zaplesal fokstrot kar med poslušanjem gramofona v Berlinu. Po besedah ene izmed najboljših pesnic 20. stoletja, Marine Cvetajeve, je plesal kot satir.
Medtem se je v stanovanju Osipa in Lilje Brik znašel najbolj priljubljeni plesni klub v Moskvi. Njuno stanovanje je predstavljalo energijski napajalnik za revolucionarno modernistično umetnost. Davnega leta 1923 so gostje plesali ob glasbi v živo, ki jo je izvajal pianist.
Na žalost pa se vse dobre stvari enkrat končajo. Fokstrot se je po obupnih kritikah v medijih znašel precej v škripcih. V članku z naslovom "Nova vrsta pornografije", objavljenem v priljubljeni sovjetski reviji, je avtor opisal fokstrot kot "rumeno kugo evropskega meščanstva" in trdil, da je povezan s "spolno patologijo" in "živalskimi manifestacijami" .
Dnevne novice so bile polne vročih razprav o fokstrotu. Ena revija je navedla intervju s kmetom, ki je prvič obiskal Petrograd in naletel na par mladih, ki sta plesala fokstrot. "Po takšnem plesu bi se morala punca takoj poročiti s svojim partnerjem," je dejal mož.
Po pritiskih aktivistov so bili tako imenovani ekscentrični plesi (vključno s tangom, quickstepom, fokstrotom in šimijem) prepovedani na vseh javnih mestih v Moskvi. Leta 1924 je ta ples veljal za zelo nespodobnega. Vendar pa se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja ponovno vrnil med popularne plese.
Tango je prepotoval dolgo pot iz revnih četrti Buenos Airesa do razkošnih pariških salonov. Sredi 1910-ih je bila to najnovejša norost v popularnih krogih Berlina, Londona in New Yorka. Po besedah H. G. Wellsa, avtorja "Časovnega stroja", je bilo leta 1913 "leto tanga". Evropski ministri, voditelji držav, pa tudi papež Pij X., so tango zelo obsojali in ples, pri katerem so se pari v zapeljivih objemih stiskali drug ob drugega, razglasili za nemoralnega.
Nov strasten ples je bil prepovedan tudi v Rusiji, kjer so strasti tradicionalno vzplamtele. Čutni gibi in ritmi argentinskega tanga so bili kritizirani zaradi odkrite erotične narave plesa. Leta 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je ministrstvo za javno šolstvo izdalo poseben odlok, s katerim je prepovedalo vsako omembo "priljubljenega plesa z imenom tango", v vseh izobraževalnih ustanovah v Rusiji.
Žal, v dvajsetih in tridesetih letih ni šlo na bolje. Divji argentinski plesni slog je bil še naprej prepovedan, saj so ga označili kot ples, ki spominja na "dekadentno meščansko kulturo". A kjer je volja, obstaja pot. In sovjetski mladi so se vseeno učili tanga in organizirali skrivna tango srečanja v majhnih stanovanjih.
Sovjetski državni akademski ansambel ljudskega plesa.
Aleksander Nevežin/SputnikPo javnomnenjskih raziskavah iz leta 1929 je več kot 70 odstotkov mladih sovjetskih moških in žensk zelo rado plesalo. Približno polovica jih je obiskovalo plesne klube, ena tretjina je osvajala lokalna plesišča, preostali pa so se učili plesa, da ne bi "zaostajali za drugimi". Ljubitelji plesa so tvegali, da bodo izključeni iz komsomola ali lahko pa so se celo soočili z aretacijami, če so jih uradno razglasili za "sovražnike ljudi".
Ples z licem ob licu na kanalu Moskva-Volga.
Sergej Strunnikov/Ruska državna knjižnica + https://russiainphoto.ruŠe en "kapitalistični" ples, ki je izbrisal razdaljo med moškim in žensko, je bila brazilska oblika tanga, znana kot maxixe. V bistvu je šlo za mešanico polke, tanga in habanera. Vladimir Majakovski (avtor knjige "Oblak v hlačah" in odločen ljubimec Lilje Brik) je ta energičen ples opisal v eni izmed svojih slavnih pesmi.
Legendarna pesem Billa Haleyja 'Rock Around the Clock' je bila prvič predvajana v ZDA aprila 1954 in v naslednjem letu postala hit številka ena. Najstniki so resnično oboževali uporniško naravo, ki jo je prinašala glasba v najpogostejši izvedbi afroameričanov. Kralj rock-n-rolla Elvis Presley je ta žanr pomagal katapultirati na prvo mesto. Njegova priljubljenost se je hitro razširila čez ameriške meje in dobila zagon tudi v Evropi .
V Sovjetski zvezi je bil velik primanjkljaj rock-n-rolla. V petdesetih letih so vso nekonvencionalno glasbo snemali na medicinski rentgen, in jo skrivaj predajali iz rok v roke med ljubitelji rock-n-rolla.
Rock-n-roll je postal bolj ali manj uradno priznan šele po svetovnem festivalu mladih in študentov leta 1957, ki je privabil goste z vsega sveta. Približno 34 tisoč nemirnih udeležencev iz več kot 130 držav je prišlo v Moskvo, da izvedejo koncerte, si ogledajo filme, sodelujejo na športnih tekmovanjih in navsezadnje pridobijo nove sovjetske prijatelje.
Festival je med drugim izpostavil rock-n-roll, ki se je znašel v središču pozornosti. Nihče se mu ni mogel upreti, vključno z ruskim ansamblom ljudskih plesov Igorja Moisejeva, ki je dokazal, da je rock-n-roll glasba, na katero lahko pleše vsak!
Duh rock-n-rolla je povzročil nove modne trende s širokim ženskimi krili v ameriškem slogu in moškimi pričeskami z briljantino.
Ruski filmski ustvarjalec Valerij Todorovski je vzdušje iz sredine petdesetih let poustvaril v svoji glasbeni drami o sovjetskih oboževalcih rock-n-rolla "Hipsterji".
Ples, ki je uradno zahteval, da se partnerja ne dotikata, je prišel v središče pozornosti leta 1960, takoj po tem, ko je ameriški glasbenik Chubby Checker izdal svojo uspešnico "The Twist". Všeč je bil vsem, tudi prvi dami Jackie Kennedy.
Za železno zaveso so bile stvari nekoliko drugačne, kjer je bil twist kar nekaj časa prepovedan. Nikita Hruščov še posebej ni maral tega plesa. Odtaljevanje, ki se je začelo pod oblastjo Hruščova, je prenovilo splošno kulturno okolje, toda kljub temu so ga nekatere stvari presegale. Twist je veljal za škodljivega in kot ponavadi povsem "tujega sovjetski ideologiji". Plesanje twista v Sovjetski zvezi je bilo smatrano za nacionalno izdajo. Leta 1962 je Hruščov imel poseben sestanek s predstavniki ministrstva za kulturo. Med svojim govorom je popolnoma izničil twist, njegove privržence pa primerjal s sektaši.
PREBERITE ŠE: Vse, kar morate vedeti o ruskih ljudskih plesih
"Vzemite Uzbeke, Kazahstance ali katero koli [sovjetsko] ljudstvo - njihov ljudski plesi so mehki in lepi. Tole pa... Poslušajte, preprosto nedostojno je! Da izvajate takšne gibe s temi deli telesa! To sploh ni spodobno!... Mislim, tovariši, da se moramo še naprej zavzemati za dobre stare čase. Da ne bi podlegli tej dekadenci," je dejal Hruščov.
Foto reprodukcija slike V. Bredihina "Twist".
Aleksej Sverdlov/SputnikVendar pa se twista ni dalo ustaviti (tudi če se mu je zoperstavil tako velik sovjetski vodja). Ljubitelji twista so se zbirali na tajnih zabavah, pa tudi na "legalnih" plesiščih, kjer so plesali hudobni twist na uspešnico sovjetskega skladatelja Jurija Saulskega "Črni maček".
Leta 1964, potem ko je bil Hruščov odstranjen z oblasti, je twist nadoknadil svoj izgubljeni čas in ponovno osvojil sovjetska plesišča.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
