Kako je Tolstojeva prepovedana novela sprožila spolno revolucijo v Rusiji

Nekateri so Tolstojevo novelo Kreutzerjeva sonata iz leta 1890 šteli za njegovo najboljše delo, drugi pa so zavračali njegova stališča; Theodore Roosevelt je šel celo tako daleč, da ga je poimenoval "spolni in moralni iztirjenec". Zakaj je ta kratka novela tako razburkala javnost? In kaj v njej sporočil Tolstoj?

Umor iz ljubosumja

Glavni junak Vasilij Pozdnišev pripoveduje svojo življenjsko zgodbo sopotniku na vlaku. Le-ta je ubil svojo ženo, ko jo je ponoči ob svoji vrnitvi s potovanja našel, kako izvaja glasbo z drugim moškim. Sodišče je presodilo, da je umor izzvalo prešuštvo, in ga zato oprostilo, ter Pozdniševa izpustilo na svobodo.

Po tej strašni epizodi je Pozdnišev doživel duhovni preporod in je zatrdil, da je spoznal zlobno stran družbe: "Nisem je ubil takrat, temveč veliko prej. Tako kot ubijajo zdaj, vsi, prav vsi..."

Iz knjige ni moč razbrati, ali je bila žena Pozdniševu v resnici nezvesta: Tolstoj je veliko več pozornosti namenja občutkom in ne dejanjem. V epigrafu Kreutzerjeve sonate avtor citira evangelij: "Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo" (Mt 5,27-28).

"Tolstoj je bil prepričan, da nesreča, ki je doletela njegove like, izvira iz njihove spolne promiskuitete pred poroko, ki ju je naučila, da družinsko življenje prinaša predvsem potešitev telesnih želja. Razočaranje je povzročilo, da je Pozdnišev zasovražil svojo ženo in posledično postal obsesivno ljubosumen," je zapisal Andrej Zorin v svoji knjigi "Življenje Leva Tolstoja. Bralčeva izkušnja."

Začaran krog

Med svojo razpravo o spolni vzgoji fantov in deklet, Pozdnišev z bridkostjo ugotavlja, kako moralno izprijena je moderna družba. Med ljudmi iz njegovega družbenega kroga velja za normalno in celo zdravo, da se moški pred poroko "prepustijo razuzdanosti".
Pozdnišev odkrito deli svojo prvo spolno izkušnjo ali, kot se nanjo sklicuje, izkušnjo, ko je "postal sladostrasten". S skupino prijateljev sta skupaj z njegovim bratom obiskala bordel. "Spomnim se, da me je takoj napolnila tako globoka žalost, da sem hotel zajokati, jokati nad večno izgubo svoje nedolžnosti, odnosov z ženskami. Da, moji odnosi z ženskami so bili za vedno izgubljeni." Pri tem moramo pripomniti, da je ta epizoda avtobiografska: Tolstoj je imel zelo podobno izkušnjo in jo je opisal v svojih dnevnikih.

Hkrati pa so ženske prikrajšane za to "pravico" do spolnih odnosov pred poroko. Vendar pa po mnenju Pozdniševa poročene mlade ženske niso nič boljše od prostitutk. Starši iščejo primernega zakonca za njihovo hčer in storijo vse, da hčerki zagotovijo najboljšo izbiro. Vsi ženski hobiji, pa naj bo to pletenje ali igranje na inštrument, so namenjeni izključno temu, da napravijo vtis pred bodočim možem.

Kar zadeva ženske obleke, Pozdnišev izreče celotno tirado, češ da milijoni ljudi delajo v tovarnah samo zato, da bi zadovoljili ženske muhe in ustvarili obleke, ki bi lahko v enem samem trenutku pritegnile pripadnike nasprotnega spola. Pozdnišev pravi, da je naravnost grozljivo, da ženske osvajajo moške s svojo čutnostjo. "Takoj ko obvlada svoja sredstva, jih zlorabi in pridobi strašno nadvlado."

Tolstoj je bil razočaran nad institucijo zakonske zveze 

Zaradi drznih misli o zakonu in spodkopavanju družinskih vrednot je cenzura takoj po njeni objavi prepovedala novelo. Poleg tega so v ZDA prepovedali tiskanje časopisov, ki so objavili prevod novele. Vendar je bila ravno zaradi te privlačnosti prepovedanega sada knjiga izjemno priljubljena. Tolstoj je do takrat že dosegel mednarodno slavo, vendar je s Kreutzerjevo sonato prevzel domišljijo celotne izobražene družbe in še posebej mladih. Novela se je prenašala od ene osebe k drugi na skrivaj, v rokopisnih izvodih (v nekakšni predhodnici sovjetskega samizdata).

Pozdnišev opisuje, kako se je zaljubil v svojo bodočo ženo. Toda čez nekaj časa je uvidel, da je šlo le za sozvočje prijetne vožnje z ladjo in prikupne obleke, ki jo je nosila. Po poroki je sledil "nagnusen" medeni mesec, ki ni nič drugega kot legalizirana pokvarjenost. In potem se izkaže, da mož nima pojma, kakšna oseba je v resnici njegova žena, in je presenečen, ko v njej vidi jezo ali druge nove lastnosti. Prepirata se in ves čas sta polna nesporazumov in edino, kar ju lahko pomiri, je rojstvo njunih otrok.

Namen ženske je po Pozdniševu (in enako tudi Tolstoju) v rojevanju in vzgoji otrok. Zato je ves iz sebe, ko izve, da po rojstvu njunega petega otroka zdravniki njegovi ženi svetujejo, naj nima več otrok - in v tem vidi kršitev naravnega zakona. Poleg tega je po besedah ​​Tolstoja ženska, ki ne namerava zanositi, vendar še naprej seksa s svojim možem in celo uporablja kontracepcijska sredstva, popolnoma nemoralna. To je bila tema, ki si jo je pisatelj močno vzel k srcu - namreč tudi njegovi ženi so svetovali, naj nima več otrok, vendar je Tolstoj nasprotoval kakršnimkoli umetnim ukrepom, da bi se izognila nosečnosti.

Pozdnišev meni, da je najboljša pot v prihodnje spolna abstinenca. Njegov sopotnik in naključni poslušalec njegove življenjske zgodovine se ne more vzdržati: "Kaj pa človeška rasa?" Na to protagonist odgovarja, da se strinja z budisti, da človeško življenje nima nobenega namena in da se bo tako ali tako končalo, tako kot človeška rasa, zato ne bo nobene škode, če se konča, ker bodo vsi živeli moralno.

"Tolstoj je očitno zavrnil pozitiven pomen same zakonske zveze in izrekel sodbo o zakonski zvezi kot združitvi moškega in ženske, posvečene v krščanski tradiciji," piše Pavel Basinski, strokovnjak za Tolstoja.

Interpretacija emancipiranih žensk

V 1890-ih je bila Kreutzerjeva sonata vir neskončnih razprav. Basinski piše, da "je bila to ena glavnih norosti desetletja". Konec 19. stoletja je bil čas ženske emancipacije v polnem razmahu. Zato ni presenetljivo, da so bralke v zgodbi videle še en moralni problem: zakaj naj bi mlada ženska ostala devica pred poroko, medtem ko ima mlad moški vso pravico, da izkusi spolne izkušnje pred poroko in ga k temu celo spodbuja družba?

Po izidu Tolstojeve novele se je o vprašanju spolne morale začelo razpravljati celo v tisku. Jelizaveta Djakonova, ena prvih ruskih feministk, je v svojih dnevnikih izrazila ogorčenje, da bi se vsakemu moškemu "zdelo sramotno", če bi se poročil z žensko, ki je bila pred njim v odnosih z drugimi moškimi, zase pa meni, da je normalno imeti spolne izkušnje pred poroko. "In to je povsod, povsod! Tako v Rusiji kot v tujini! O moj bog, moj bog!" je zapisala Djakonova.

Če je Tolstojeva novela Djakonovo spodbudila k zahtevi, da moški ohranijo nedolžnost pred poroko prav tako kot ženske, je druge ženske spodbudila, da so spoznale nepravičnost svojega položaja in poiskale svojo svobodo.