Pet najboljših sovjetskih filmov, ki prikazujejo drugo svetovno vojno z drugačne perspektive

Sergej Bondarčuk/Mosfilm, 1975
V vojnih filmih se zgodba navadno odvija okoli hudih spopadov in izgube življenj. A druga svetovna vojna se je v srca ljudi vtisnila ne samo zato, ker je bila najbolj uničujoča in smrtonosna vojna, ki je kadarkoli potekala na ruskih tleh, ampak tudi zaradi bolečine in trpljenja, ki je ostalo v ljudeh še dolgo po koncu spopadov.

Pravi izziv za filmske ustvarjalce je bil obravnavati vojno tematiko na velikem platnu z drugačne perspektive, ki je prikazovala pravo človeško medvojno trpljenje.

Vojna je praktično pustila praznino v človeških srcih, pri čemer so fizične poškodbe in psihične bolečine pomenile le vrh ledene gore. Da bi zbijali klin s klinom, so morali ljudje med gledanjem filma skozi katarzo – slišati krike in stoke umrlih rojakov, da si zacelijo ranjene duše.

Zbrali smo seznam osnovnih vojnih filmov, ki so pripomogli k drugačnemu pogledu na drugo svetovno vojno skozi oči junakov in izdajalcev, očetov in sinov.

1. Preizkušnja na poti (1971)

[izdajalci proti junakom]

Črno-bela mojstrovina Alekseja Germana je bila posneta leta 1971, a je luč sveta ugledala šele 15 let kasneje zaradi enega preprostega razloga; ta nekonvencionalni film je bil postavljen v leto 1942 med nacistično okupacijo ZSSR in se je osredotočal na tiste sovjetske vojake, ki so prostovoljno prebegnili na sovražnikovo stran.

Eden od najboljši sovjetskih filmov o veliki domovinski vojni se je dotaknil kontroverzne teme, ki je bila tabu. Česa takega si v času državne cenzure ni bilo moč zamisliti. Takoj po ogledu tega filma je predsednik Državnega komiteja ZSSR za kinematografijo Aleksej Romanov poskrbel, da je trak s filmom mnogo let ostal na polici, vse do 1986. Preizkušnja na poti je bil označen za nepatriotskega, režiserja pa so obtožili ignorance do realnosti sovjetskega partizanskega življenja.

Drama Alekseja Germana (narejena na podlagi romana Operacija Srečno novo leto, ki ga je napisal njegov oče) se vrti okoli narednika Lazarjeva (Vladimir Zamanski), "izdajalca", ki je prebegnil k Nemcem, a se kasneje predal sovjetskim partizanom, da bi se pokoril. Vodja partizanskega odreda Ivan Lobotkov (Rolan Bikov) hoče prebežniku iskreno verjeti, zato mu zaupa nemogočo nalogo ukrasti nemški vlak, poln hrane, da bi pomagal stradajočim sovjetskim vojakom.

Preizkušnja na poti raziskuje človeške vrednote in moralne ekstreme, s čimer riše povsem drugačno sliko navadnih sovjetskih vojakov med vojno. Prikazuje ljudi v zasneženih, od vojne razdejanih gozdovih, ki niso ne izdajalci ne patrioti, ampak preprosto človeška bitja, nagnjena k delanju usodnih napak.

2. Vojakova balada (1959)

[Človeška drama]

Ta čustvena drama režiserja Grigorija Čuhraja ni občajen vojni film. Ne premore nobenih posebnih učinkov, epskih prizorov težkega boja ali slavnih vojnih situacij. Ta film ponuja drugačno upodobitev vojne in daje prioriteto zgodbam ljudi pred posebnimi efekti.

Hudič je v podrobnostih in podrobnosti v Vojakovi baladi povedo ogromno o vojni. Vidite lahko čemeren obraz enonogega vojaka, ki se boji vrniti domov k ženi, vlake, polne veselih a utrujenih vojakov, osirotelo deklico. Ta navidez neizstopajoča človeška drama, postavljena v leto 1942, vsebuje mnogo, mnogo več, kot deluje na prvi pogled. Razsežnosti vojne tragedije prikazuje bolje od velikih vojnih filmov. Je film brez srečnega konca

Glavni junak je vezist Aljoša Skvorcov, ki mu nekako uspe onesposobiti dva nemška tanka. Za nagrado dobi kratek dopust, nakar se odpravi domov v rodno vas, saj si želi videti svojo mati. Mladi vojak na poti sreča raznovrstne ljudi in se za nekaj minut celo zaljubi, preden končno prispe domov. Tam še zadnjič objame svojo mamo. "Čas je, da grem," pravi. "Ne bom te spustila," joče mati, ki verjetno sluti, da se sin nikoli več ne bo vrnil.

Vojakova balada je prejela številne svetovne nagrade, med drugim nagrado BAFTA in je bila nominirana za oskarja za najboljši izvirni scenarij.

3. Ivanovo otroštvo (1962)

[otroška perspektiva vojne]

Prvenec Andreja Tarkovskega je nasičen, prefinjen in podroben, je film v filmu, ki sopostavlja srce-parajoče trenutke vojne z mirnim življenjem pred njo.

Zgodba sledi fantu, ki je v vojni izgubil svojo mamo, sestro in očeta. Iz obupane želje po maščevanju 12-letni Ivan (Nikolaj Burljajev) dobesedno postane otrok vojne, ko se prostovoljno pridruži skupini partizanov in tvega življenje pri izvajanju nevarnih izvidniških misija za Rdečo armado. Film Ivanovo otroštvo, posnet v črno-beli tehniki in prepoln neverjetnih sanjskih sekvenc in srhljivih spominov, prikazuje bolj tragično plat druge svetovne vojne – skozi oči otroka. Ivanove nadrealistične sanje v stilu neuslišane molitve postanejo edini most med fantom in njegovo daljno, srečno preteklostjo.

Mojstrovina Tarkovskega je bila nagrajena z zlatim levom na Beneškem filmskem festivalu in zlatim globusom Mednarodnega filmskega festivala v San Franciscu. Ivanovo otroštvo je ganil tako Ingmarja Bergmana kot Krzysztofa Kieslowskega, veliki francoski filozof Jean-Paul Sartre pa je o njem napisal celo esej. Tarkovski pa, v nasprotju z njimi, z lastnim filmom ni bil zadovoljen, in je nekoč izjavil, da mu je Ivanovo otroštvo pri srcu zgolj zato, ker je njegovo "prvo samostojno delo".

4. Navadni fašizem (1965)

[o izvoru nasilja]

To je prvi sovjetski dokumentarec, ki glasno izgovarja smrt, nasilje in mučenje. Navadni fašizem je prva poglobljena kronika o grozotah in izvoru fašizma, ki ni klasična zgodba "dobrega proti zlu".

Priznani režiser Mihail Romm je povzročil pravo eksplozijo, ko je v filmu izpostavil Stalinov totalitarizem in zločine nacistične Nemčije med drugo svetovno vojno ter na ta način zarisal paralele.

Pripovedovalec v filmu je Romm, scenarij pa sta pomagala pisati Maja Turovskaja in Jurij Hanjutin. Za razliko od vrstnikov, ki so glorificirali sovjetsko junaško vojno izkušnjo, se je Romm odločil, da z globoko vznemirljivim filmom zniža meje človeškega obupa.

Dokumentarec, ki je poln šokantnih prizorov, potegnjenih iz nacističnih arhivov, kot tudi Hitlerjevega osebnega arhiva, ponuja surov pogled na nasilje. Nacistični holokavst je stal življenja šest milijonov Judov, Romm pa je za osvetlitev izvora tiranije in propada uporabil vsa možna vizualna sredstva, ki so bila takrat na voljo, od glasbe do arhivskih posnetkov.

5. Borili so se za domovino (1975)

[o ceni zmage]

Epski film Sergeja Bondarčuka izstopa ne samo zaradi svoje presunljive umetniške kakovosti in vizualnega stila, pač pa predvsem zaradi svoje srhljive avtentičnosti.

Ta vojni film z veliko začetnico vsebuje vse: kri, pot, čustva in celo kletvice (česar v sovjetski kinematografiji pred tem ni bilo). Prav to je tudi bistvo velikega filma – da odpira nova obzorja. Bondarčukov film je zasnovan na istoimenskem romanu Nobelovega nagrajenca Mihaila Šolohova, in prikazuje kompleksnost ljudi in preprostost prijateljstva, grenkobo vojne, moč duhovitosti in humorja, nepotešljivo žejo po življenju in strahom pred smrtjo. Gre za verjetno najbolj iskren film o drugi svetovni vojni, posnet z zornega kota tistih, ki so v njej dejansko sodelovali.

Julij, 1942. Izmučeni sovjetski vojaki na obrobju Stalingrada bijejo srdite boje in trpijo velike izgube. Zgodba se osredotoča na navadne vojake, njihova prijateljstva, ljubezen do domovine in ceno zmage.

Sergej Bondarčuk, sicer avtor epske filmske uprizoritve romana Vojna in mir, je ta film posnel ob 30. obletnici zmage nad nacizmom, večina igralcev v filmu (vključno z Jurijem Nikulinom in samim Bondarčukom) pa so tudi sami bili nekdaj vojaki na fronti. To je dalo filmu avtentični pridih, ki se je še bolj dotaknil src gledalcev.

Sovjetska zveza je dala največje žrtve za poraz nacizma. Za zmago je bilo potrebno plačati visoko ceno, saj je med vojno umrlo vsaj 27 milijonov ljudi. A v obdobju od 1947 do 1965 se o škodi in posledicah velike domovinske vojne ni javno razpravljalo. Milijoni ljudi niso dočakali zmage nad nacizmom, niti niso imeli možnosti dojeti, da je bila njihova smrt prikaz izjemne vzdržljivosti in poguma. Film Borili so se za domovino je pomagal ljudem bolje dojeti, kako velika žrtev je to dejansko bila.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke