Kakšno je življenje v pravljičnem Palehu, kjer je vsak osmi prebivalec slikar?

Kultura in šport
ANNA SOROKINA
Ta kraj poznamo kot središče ljudske obrti, kjer so izdelovali čudovite skrinjice. Pred revolucijo pa je mesto slovelo po svojih ikonopiscih. Danes se vračajo nazaj.

"Nekoč sem šla po ulici in mimoidoči me je vprašal, kaj sem po poklicu," pravi Valentina Andrijaškina. "Odgovorila sem mu, da sem slikarka. On pa ves presenečen odvrne: "Ne morem verjeti, že ne vem koliko ljudi mi je odgovorilo, da so slikarji". Tukaj so v resnici sami slikarji!" se smeje.

Urbano naselje Paleh v Ivanovski regiji je zgledna ruska provinca, kakršno si predstavljajo tujci: večstoletne brunarice z okrašenimi okenskimi okvirji, lene zehajoče mačke na oknih, babice na kolesih in stare pravoslavne cerkve. Tukaj ne boste našli stojnic z ulično hrano ali motečih reklam na fasadah, vendar pa boste na vsaki ulici zasledili napis "delavnica" in "muzej".

Najbolj priljubljen poklic v Palehu je slikar. V vasi s 4600 prebivalci se več kot 600 prebivalcev uradno preživlja z likovno umetnostjo.

Od ikon do okrasnih skrinjic in nazaj

Že v 17. stoletju je bil Paleh znan kot središče ikonopisja v edinstvenem slogu, za katerega so bile značilne skoraj neverjetne podrobnosti na slikah. Celo miniaturne molitvene ikone so lahko vsebovale več motivov, ne samo z izumetničeno poslikavo elementov pokrajine, temveč tudi z opaznimi čustvi na obrazih ljudi. V zgodnjih sovjetskih letih, ko se je začelo preganjanje cerkve in se slikarji niso mogli več ukvarjati z ikonopisjem, so lokalni mojstri ta slog prenesli v posvetno umetnost in tako ohranili skrivnosti starodavne tehnologije.

Avtor prvih posvetnih miniatur je bil slikar Ivan Golikov iz družine slikarjev ikonopiscev iz Paleha. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je ustvaril prve lakirane skrinjice, pobarvane v palehskem slogu, in jih podaril lokalnemu muzeju. Okoli njega se je nato oblikoval krog somišljenikov, nekdanjih ikonopiscev, ki so se združili v "Artel antičnega slikarstva".

Dela mojstrov so prejela nagrade na razstavah v Benetkah, Parizu, Milanu, Berlinu in na Dunaju, Paleh pa je postal središče ljudskih obrti in so ga kmalu zatem vključili v najslavnejšo turistično pot "Zlati prstan".

Od leta 1926 tukaj deluje umetniška akademija, kamor prihajajo bodoči slikarji iz celotne države in ostanejo v tem kraju do konca življenja. "Sanjala sem, da bom delala samo Paleh in ko sem muzej videla na lastne oči, in ne na fotografijah, sem se dokončno odločila," pravi Jelena Novikova-Šanicina, ki se je sem preselila iz Uhte leta 1991. "Ko sem se vpisovala, je bilo kar precej konkurence, na sprejemne izpite sem se pripravljala kar nekaj let." Jelena pravi, da ustvarja majhne stvari: skrinjice, broške - in sama sebe smatra za draguljarja.

Vsak mojster ima svojo zgodbo: nekaterim se najbolje posrečijo ruske trojke, nekateri pa imajo raje pravljične motive ali pokrajine. Obstajajo celo miniaturisti, ki slikajo vesoljske tematike!

Ozemlje ustvarjalnosti

Lakirana skrinjica je draga stvar (cena majhnega spominka znaša od 6.000 do 7.000 rubljev - 80 evrov), vendar slikar ne zasluži veliko. Za izdelavo je potreben vsaj en teden, pogosteje pa tudi en mesec. Zato se mladi diplomanti, ki želijo hitro zaslužiti, zbirajo v brigade in se odpravijo na poslikavo cerkva po vsej državi in ​​v tujini. "Nihče ne ustvarja istih stvari, vsaka brigada ima svoj slog, čeprav se zdi, da kanonično slikarstvo ne pomeni samoizražanja," pravi Valentina. Sama najraje dela s tradicionalnimi lakiranimi miniaturami, in slika skrinjice po naročilu. In njen mož Roman se je po desetih letih palehskega slikarstva znašel kot restavrator cerkvenih slik. Njegova delavnica se nahaja v Moskvi, od koder prihaja večina naročil, in tako skuša držati ravnovesje med obema mestoma.

"Po dolgih letih dela samo z miniaturami se je Paleh moral ponovno naučiti ikonopisja. To smo ugotovili, ko smo diplomirali sredi devetdesetih let, ko se je začelo ponovno oživljanje ikon. To je privedlo do nastanka mizarskih delavnic in rezbarjev," pripovedujeta Roman in Valentina.

Marina Galkina, članica umetniškega združenja "Ozvezdje Redis" in kustosinja razstav v umetniškem centru "Masterskije", je v Paleh prišla iz Obninska pri Moskvi, njen mož pa iz Sizrana. V umetniškem centru Paleh so razstavljene njene slike s črkovnimi in animalističnimi podobami, vendar se kot večina mojstrov tudi ona ukvarja tudi z ikonopisjem. V Palehu imata svojo lastno delavnico. "Želela sem na študirati na Moskovskem inštitutu Surikova (eden vodilnih umetniških inštitutov v Rusiji), a mama je v neki reviji prebrala o Palehu in se odločila, da bi bilo zame bolje, da se vpišem sem," pravi Marina.

Kot pravijo sami umetniki, je Paleh ozemlje ustvarjalnosti, ki združuje najrazličnejše ljudi. Čeprav tukaj ni nobenih podpor ali štipendij za slikarje, mnogi še vedno živijo tukaj. "Verjetno je to zaradi vzdušja," pravi Marina. "Tukaj je od nekdaj živelo ogromno slikarjev, in nihče ni nikogar kopiral in vsak je poskušal poiskati svoj lasten slog v okviru skupnega sloga."

Lokalno podjetje

Palehska umetnika Anatolij Vjazko in Jurij Fjodorov sta leta 1996 ustvarila lastno delavnico za izdelavo ikonostasov. Sprva je bilo tukaj zaposlenih le 6 ljudi, danes pa jih je več kot 150, ob velikih naročilih pa se zgodi, da povabijo tudi tuje obrtnike. Naročila za "Palehski ikonostas" prihajajo tako iz Rusije kot iz tujine; iz Velike Britanije, Nemčije.

Izdelava ikonostasa traja od nekaj tednov do pet ali celo šest let. Ikonostas je v primeru hitre odobritve mogoče izdelati tudi v enem letu. Stroški ikonostasa se začnejo pri 150 tisoč rubljev (1723 evrov) na kvadratni meter. Izdelava poteka tako ročno kot s pomočjo strojev.
S poslikavo ikon in prekrivanjem podrobnosti ikonostasa z zlatom pa se v veliki večini ukvarjajo ženske, saj je veliko majhnih podrobnosti. "Pri nas je delitev dela, vsak dela, kar zna najbolje," pravi ena od mojstric. "Na primer, sama rišem zlate črke na ikonah."

Tako kot Roman se je tudi Anatolij najprej ukvarjal z lakirano miniaturo, vendar je prepoznal potencial v ustvarjanju cerkvenih okraskov. Pravi, da nikoli ni hotel zapustiti Paleha, niti v letih gospodarske krize. "V Palehu je velika koncentracija slikarjev: vsi vidijo, kaj delajo drugi, in vsa dela takoj postanejo javna," pravi. "Verjamem, da se razvoj lahko zgodi le tukaj, to je pravo umetniško središče sveta." Njegova hči že sodeluje z njim.