Skrivnosti, ki jih v sebi skriva ruska matrjoška

DPA / Vostock-photo
Za matrjoške, ki jim v Sloveniji pogosto nepravilno pravijo »babuške«, je svet izvedel leta 1900 ob svetovni razstavi v Parizu. Spoznajmo rusko lutkarsko zgodovino, ki je pripeljala do neobičajne lutke, enega od nacionalnih simbolov Rusije, ki ima, presenetljivo, tuji izvor.

Lutke so bile skozi zgodovino pogosto tudi talismani. Vir: Avrora, Artjom PavlovLutke so bile skozi zgodovino pogosto tudi talismani. Vir: Avrora, Artjom Pavlov

Različne igračke obstajajo že odkar obstaja človeštvo. Iznajdljivi ljudje so jih izdelovali iz kosti in kamna. Arheologi stalno odkrivajo različne figurice, za katere je včasih težko določiti, ali so bolj podobne ljudem ali živalim. Mnogi znanstveniki so prepričani, da to pravzaprav niso igračke, ampak predmeti verskega kulta. Je pa gotovo, da so lutke poznali otroci iz bolj ali manj vseh kultur in iz vseh zgodovinskih obdobij.

»Šarkunok«, »pelešanka« in lutka »dorožnica«

V Muzeju ruskih igrač v Izmajlovskem kremlju v Moskvi je veliko eksponatov, med njimi tudi lutka iz časov Stare Rusije, ki v rokah drži otroka.

Šarkunok. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom PavlovŠarkunok. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom Pavlov

»Tale igračka se imenuje 'šarkunok'. Izdelana je iz brezovega lubja, v lutko pa so navadno dali posušena zrna graha ali semena jabolk,« pojasnjuje Svetlana Kolosova, kustosinja Muzeja ruskih igrač. »Otroku so dali šarkunok takoj ob rojstvu. A je obstajala tudi lutka, ki so jo vaške ženske izdelovale že pred prihodom otroka na svet.«

To je bila lutka »pelešanka«. Izdelovali so jo iz koščkov materine ali babičine obleke. Tkanine se ni smelo sekati, zato so jo trgali, in tako so ponekod tem lutkam rekli tudi »rvanke« (iz ruskega »rvat'«, tj. trgati). Pelešanko so položili v zibelko, da je »grela« bodoče novorojenčke. »Obstajalo je tudi prepričanje, da pelešanka pomaga ženski pri porodu. Tudi sicer je bil njen namen ta, da ščiti in varuje rod pred vsakršnimi nesrečami, da je varuhinja rodovne skupnosti,« razlaga Kolosova.

Pelešanka je v bistvu bolj »igračka za odrasle«, je talisman. Zanimivo je dejstvo, da so tako Slovani kot tudi mnoga druga ljudstva najprej izdelovala lutke za odrasle in šele pozneje za otroke.  V vaški hiši je bilo veliko talismanov. Lutka »zernovuška« je bila zadolžena za letino in varovanje zrna pred gnitjem, »desjatiručka« je pomagala mladi živini, medtem ko je miniaturna »dorožnica« ščitila popotnike.

»Seveda so bile lutke-talismani vezane na takratna verovanja. Zanimivo je, da niso imele oči. Če so takšni lutki dodali oči, je obveljalo prepričanje, da ni več talisman, saj vidi tudi tisto, česar ji ne bi bilo treba, zato se lahko v njej naseli zli duh. Vendar sčasoma lutka za ljudi ni bila več magični predmet in je postala običajna otroška igračka,« pripoveduje kustosinja.

Dimkovski konjeniki. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom PavlovDimkovski konjeniki. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom Pavlov

»Struguške«, vitez Polkan in dimkovski konjeniki

Najprej so igračke izdelovali iz slame, imenovale so se »striguške«. Bolj enostavne striguške so bile lahko tudi iz lesa, zahtevnejše so delali iz krp.

V 11. stoletju se v Rusiji pojavijo prva lončarska kolesa. S pojavom lončarstva so otroci dobili glinene lutke. Seveda so jih na začetku naredili iz odpadkov, ki so nastali pri izdelavi bolj pomembnih predmetov: če je lončarju pri izdelavi glinene posode ostal višek gline, je bila to odlična priložnost, da navduši še otroke.

Izdelava glinenih igrač je pozneje postala posebna obrt. Danes pa vsi dobro poznajo filimonovske, pleškovske, karganpoljske in dimkovske glinene igračke. »Čeprav so vse izdelane iz istega materiala, jih zlahka razlikujemo po načinu modeliranja in poslikavah. Na primer, filimonovske igračke imajo vedno tanke proge, pleškovske pa sploh niso pobarvane. Karganpoljske imajo značilne barve in glavnega junaka – viteza Polkana. Impozantni so tudi hrabri dimkovski konjeniki in rumene gospodične,« pripoveduje Kolosova.

Prva ruska matrjoška, z imenom Matrjona. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom PavlovPrva ruska matrjoška, z imenom Matrjona. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom Pavlov

Kako je Fukurumu postal Matrjona

Bogate hiše so poleg glinenih lutk imele tudi igrače iz dražjih materialov. Porcelanaste lutke so oblikovane kot lepe hčerke bogatih trgovcev, grenadirji in tudi carice. V resnici so bile za okras, zato so jih lahko otroci iz dobro stoječih družin samo gledali. Tudi rekli so jim »lutke za gledanje«.

Kolosova nadaljuje zgodbo: »Porcelanaste lepotice so se v Rusiji pojavile pred koncem 19. stoletja, konec tega stoletja pa je v Rusijo prišel prototip igračke, ki danes podira vse rekorde po številu eksponatov v našem muzeju. To je seveda matrjoška.«

Matrjoško so od nekdaj imeli za enega od simbolov Rusije, a je igračka, ki je postala ruski spominek, v resnici tujega porekla. Najpogosteje se omenja razlaga, da prototip matrjoške predstavlja figura budističnega modreca Fukurumua, ki jo je nekdo pripeljal v Otroško vzgojo, moskovsko delavnico igrač znanega industrialca in mecena Mamontova.

»Težko je reči, od kod je prišel Fukurumu. Mogoče z Japonske, mogoče iz Francije. A se vsi viri strinjajo, da je figurica tega modreca, v kateri se je skrivalo še nekaj manjših Fukurumov, navdahnila tesarja Zvjozdočkina, da ustvari bodočo matrjoško. Igračko je naslikal umetnik Maljutin,« pripoveduje o izvoru naša sogovornica Svetlana Kolosova.

Plešasti starec z uklonjeno glavo zaradi neprekinjenega razmišljanja o budističnih zgodbah se je spremenil v figurico vaške deklice. Hitro se je kar samo po sebi zdelo primerno, da dobi takrat pogosto ime Matrjona, tako pa je pozneje tudi splošno ime lutke postalo matrjoška. Prva matrjoška je bila sestavljena iz osmih lutk, tako fantov kot deklet.

Najbolj prepoznavna poteza prvih matrjošk je bila njihova poslikava. Obvezno so te lutke nekaj držale v rokah: rdečega petelina, srp, metlo … »Matrjoško so leta 1900 odpeljali v Pariz na svetovno razstavo domačih izdelkov in tam je osvojila medaljo. Zapomnili so si jo, štiri leta pozneje pa je iz francoske prestolnice prišlo obsežno naročilo za to igračko,« razlaga Svetlana Kolosova. Tedaj so vse matrjoške že izdelovali v delavnicah v kraju Sergijev Posad.

Bogorodske stare igračke. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom Pavlov.Bogorodske stare igračke. Vir: RIA Novosti / Avrora, Artjom Pavlov.

»Kovači« in kroglica na konjičku

Nedaleč proč od Sergijevskega Posada se nahaja vas Bogorodsko, kjer so še od 17. stoletja izdelovali mobilne lesene igračke. Obrt je nastala pod vplivom Sergijevega samostana sv. Trojice, ki je bil takrat priznani center obrtniških veščin. Znameniti »Kovači«, kmet in medved so postali simbol te obrti, sedaj so celo na grbu te vasi.

Najbolj tipična bogorodska igračka pa je nihalo, ki se ga uravnoveša z navadno kroglico na konjičku. Najbolj znane nihalne igračke so kokoši, ki stojijo in kljujejo. V mladosti sta jih recimo oboževala Puškin in Lermontov, bogorodskih igrač pa se včasih razveselijo tudi današnji otroci.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.