Kako so erotični prizori rušili tabuje o spolnosti v sovjetskem filmu

Andrej Tarkovsk/Mosfilm, 1966
Spolna aktivnost je bila v sovjetskih časih na splošno dojeta kot moralni tabu. V izogib cenzuri so morali filmarji, ki so snemali romantične filme, dvakrat premisliti, preden so posneli vroče intimne scene med dvema likoma.

Bodimo iskreni, "seks" je bila v Sovjetski zvezi neprimerna beseda, prizori spolnosti na ekranu pa so bili skoraj tako redki kot Mercedesovi avtomobili na cestah. Celo strastni poljub je veljal za tabu, da kakršnihkoli spolnih odnosov niti ne omenjamo. Sovjetske igralke so bile praviloma preveč sramežljive, da bi se sploh slekle pred kamero. Mnoge so vzgajali strogi straši, ki so vztrajali na tem, da njihovim otrokom privzgojijo ideale in moralo. Sovjetskm filmskim igralcem tako še zdaleč ni bilo lagodno biti gol pred kamero, kar se je tudi videlo na scenah – prizori spolnosti so bili nerealistični in skoraj brez kakršnekoli strasti.

Čustvena golota

A obstajale so nekatere izjeme. Legendarni režiser Aleksander Dovženko je povzročil pravi vihar, ko si je drznil na kameri popolnoma sleči igralko Jeleno Maksimovo, ki je igrala v njegovi nemi mojstrovini Zemljaiz leta 1930.

V tem poetskem filmu je močna scena, kjer prelepa čutna igralka teka po hiši v svoji rojstnodnevni opravi. Gola ženska objokuje smrt svojega zaročenca Vasilija, njeno čustveno žalovanje pa je realno in srce parajoče.

Cenjeni režiser Andrej Tarkovski, ki se ga pogosto omenja kot najpomembnejšega sovjetskega filmarja, je v svoji mojstrovini Andrej Rubljov iz leta 1966 šel še dlje. Drama, postavljena v čas srednjeveške Rusije, se osredotoča na enega najpomembnejših ruskih ikonopiscev (slikarjev ikon) Andreja Rubljova.

Epski film Tarkovskega je simbioza izjemno dodelane kinematografije in čustvenega pripovedovanja. Drama je podroben, brezčasen portret življenja ruskega človeka. Prvič v sovjetski kinematografiji je bila duhovna in verska plat srednjeveške Rusije prikazana v pozitivni luči.

V enem posebej drznem prizoru se gola ženska po imenu Marta (Neli Snegina) približa Rubljovu, ki je privezan na križ v času poganskega praznika. Ženska slikarja odveže, njeno golo telo pa pokriva le krzneni plašč. Marta se začne s slikarjem (ki ga igra Anatolij Solonicin) pogovarjati o svobodni ljubezni in ga poskuša zapeljati. "To je noč, ko bi se vsakdo moral ljubiti. Je ljubljenje greh?" se sprašuje.

V nekem drugem prizoru vidimo Marto, kako teče gola proti jezeru. Igralka Neli Snegina se je takole spominjala snemanja: "Prizor je bil posnet ob ribniku na območju studia Mosfilm. Bila je že jesen, voda je bila hladna, a dan je bil sončen. Labode, ki so plavali v ribniku, so začasno odstranili. Obleči sem si morala modrc kožne barve, spodnjice in lasuljo. Ko sem zaplavala, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Enemu labodu ni bilo všeč, da mu je nekdo zavzel teritorij, zato je zaplaval na sred ribnika, se postavil pokonci in grozeče razprl peruti. Prestrašila sem se in se potopila pod vodo. Naslednji dan smo morali zaključiti snemanje, saj je bila moja lasulja nepopravljivo poškodovana. Tokrat laboda sicer ni bilo na spregled, se pa je za ograjo, izza katere se je dobro videlo ribnik, zbrala velika množica ljudi. Gole ženske v tistih časih niso bile ravno običajna javna predstava, zato je bilo občinstvo navdušeno!"

Drama je svojo napol legalno svetovno premiero dočakala na filmskem festivalu v Cannesu leta 1969, v ZSSR pa je bila prikazana šele decembra 1971. Da bi privabili občinstvo, so tuji filmski distributerji Andreja Rubljova oglaševali s pomočjo golih prizorov Snegine.

Privajanje na sramežljivost

V teh časih, pred več desetletji, so se morali sovjetski režiserji soočati z ogromno izzivi. Kot prvo so mnogi igralci preprosto zavrnili slačenje pred kamero. V nasprotju s splošnim prepričanjem so bili moški igralci celo bolj sramežljivi od njihovih ženskih kolegic. Na koncu so igralci pokazali le svoje gole prsi, medtem ko so bili od pasu navzdol zaviti v brisače.

Film Georgija Natansona Še enkrat o ljubezni iz leta 1968 je ob svoji premieri gledalce šokiral; film, posnet po dramski igri Edvarda Radzinskega, je psihološka zgodba, polna romantike in drame. Klasična pripoved o ljubezni odpira pogled v sovjetsko življenje šestdesetih let. Film, v katerem igrata svetlolasa Tatjana Doronina in moški seks simbol Aleksander Lazarjev, se dotakne odnosa med moškim in žensko brez odvečnih klišejev in stereotipov.

S črno-belo tehniko je uspelo ustvariti mnogo nepozabnih prizorov. Med Doronino in Lazerjevom je bilo očitno mnogo kemije. V Neki znani sceni glavna lika ležite v postelji v popolni temi s poveznjeno odejo čez nosove. "Ljubim te, ljubim te," reče ona empatično s solzami na obrazu. "Ali me tudi ti ljubiš?" vpraša stevardesa Natalija svojega ljubimca, arogantnega znanstvenika po imeno Elektron Jevdokimov.

"Da," ta lakonsko odgovori, kakor da ga je vprašala, ali želi jajca za zajtrk.

Seveda sta bila med snemanjem intimnega prizora oba igralca oblečena, a brez tega prizora bi filmu nekaj manjkalo.

Desetletje kasneje, leta 1979, je ogromno prahu dvignil film Posadka. To je bil poskus prikazati, da sta ljubezen in spolnost dejansko del sovjetskega življenja, in ne nekaj, česar bi se bilo treba sramovati.

Erotični prizor med Igorjem, ki ga igra Leonid Filatov, in stevardeso Tamaro (Aleksandra Jakovljeva) je povzročil burne reakcije cenzorjev, a režiser Aleksander Mitta je udaril po mizi in vztrajal na tem, da prizora ni mogoče izrezati.

Tamara leži v postelji skupaj z inženirjem Igorjem, ženskarjem, v katerega se zaljubi do ušes. Oba sta napol gola, Jakovljeva pa kaže svoje prsi. Telesi Tamare in Igorja se čudovito podvajata in odsevata v stropu in skozi steklo ogromnega akvarija. To je bil edini način za Mitto, da je pridobil dovoljenje cenzorjev za ohranitev intimnega prizora v filmu. Čeprav to ni bila osnovna tematika filma, so mnogi filmski navdušenci hrumeli v kinodvorane prav zaradi tega prizora.

Težko si je predstavljati, da je genialni igralec Leonid Filatov sprva zavrnil nastop v tej sceni. Intimen prizor je za igralca postal moralni preizkus. Filatov, ki za nič na svetu ne bi slekel hlač, je na koncu zlezel v posteljo s seksi napol golo igralko.

Razbijanje tabujev

Sredi osemdesetih let med perestrojko so se moralna načela začela spreminjati.

V Zimski češnji (1985) očarljiva igralka Jelena Safonova nastopi gola že v uvodni sceni. Njen lik Olga je mati samohranilka s petletnim sinom. 30-letna rjavolaska se ne more naužiti svojega poročenega ljubimca Vadima, ki je egoističen moški brez pristnih čustev. V nekem seksi prizoru se Safonova pojavi popolnoma gola, potem ko se zbudi po noči, polni ljubljenja, in zasanjano stoji ob oknu hiše blizu jezera. Prizor je postal metafora za preprosto uživanje v sanjarjenju in iskanju ljubezni.

Erotične spalnične scene so v poznih osemdesetih zajele sovjetsko kinematografijo kot vihar. Drama Vasilija Pičula Mala Vera je sprožila moralne polemike zaradi prizora strastnega spolnega odnosa, ki je bil po svoji drznosti in neposrednosti nekaj do takrat nevidenega v sovjetskem filmu. Včasih se najboljše stvari v življenju zgodijo čisto po naključju, in kakor se je izkazalo kasneje, vroča scena, kjer Vera (Natalija Negoda), sicer prva sovjetska zvezdnica, ki se je pojavila v ameriškem Playboyju leta 1989, seksa s Sergejem (Andrej Sokolov), ni bila niti v scenariju! Režiser naj bi mlada igralca kar sedem ur prepričeval, da zaigrata tvegan prizor. Na koncu je Pičul dobil to, kar je hotel, in njegov socialno realističen film si je prislužil mesto med najdrznejšimi in burnimi v sovjetski kinematografiji.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke