Pet najbolj znanih ruskih pisateljev, ki so poskušali detabuizirati seks

1. Ivan Bunin

"Vsak od nas ima verjetno kakšen posebej drag ljubezenski spomin ali kakšen posebej močan ljubezenski greh," je verjel Nobelov nagrajenec Ivan Bunin.

Portret Ivana Bunina, avtor Vladimir Rossinski, 1915.

V.Šijanovski/Sputnik

Da bi bili ti spomini trajni, jih je Bunin delil s svojimi bralci. Njegova zbirka kratkih zgodb z naslovom "Temne aleje" je verjetno najbogatejša upodobitev romantičnih odnosov in telesne ljubezni v zgodovini klasične ruske literature.

Bunin je v temnih alejah popeljal užitek, poželenje in strast na naslednjo stopnjo. Upoštevajte, da v zgodbah, ki so bile napisane v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ne boste našli umazanih spolnih prizorov ali upodobitev popolnega telesnega odnosa. Bunina večinoma zanima, kar se dogaja "pred in po" seksu.

"Nežno je poljubil njeno vroče lice - na poljub se ni odzvala in pomislil je, da je tiho privolila v vse, kar bi lahko sledilo. Razprl je njene noge, njihovo mehko, vročo toplino - ona pa je samo vzdihnila v globokih sanjah, se nežno pretegnila in položila roko pod glavo..."

2. Nikolaj Karamzin

Karamzin je "Ubogo Lizo" napisal leta 1792, kmalu po vrnitvi z dolgega potovanja v tujino. Bil je daleč pred svojim časom pri vprašanjih človeških čustev in je resno rusko literaturo začinil z zdravo dozo sentimentalnosti.

Portret Nikolaja Karamzina, Vasilij Tropinin, 1818.

Karamzin je prvi pokazal, da so človeške slabosti in strasti vredni sočutja in podpore bralcev. Še bolj, ko so mlada dekleta ujeta v ljubezensko past.

Uspešen plemič zapelje 17-letno kmečko dekle po imenu Liza. "Erast je v svoji krvi začutil izjemno razburjenje - še nikoli se mu Liza ni zdela tako očarljiva - še nikoli ga niso tako vznemirjale njene nežnosti - in njeni poljubi niso bili nikoli tako ognjeni - ničesar ni vedela, ničesar ni sumila, ničesar se ni bala - večerna tema je hranila strasti - na nebu ni zasijala niti ena zvezda - noben žarek ni mogel osvetliti zablode."

Skrivna ljubezenska zveza ni trajala dolgo. Moški se je poročil z bogato žensko, da bi poravnal svoje dolgove, medtem ko je Liza ostala v žalovanju, in kasneje zabredla v ribnik in se utopila.

3. Aleksander Puškin

Puškin je bil edinstven, kadar je šlo za slogovno raznolikost, poligamijo in duhovitost.

Portret Aleksandra Puškina, Orest Kiprenski, 1827.

Vodilna luč ruske poezije ni mogla obiti ljubezenske podvige, njegove lastne ljubezenske izkušnje in fantazije so se pogosto odražale v njegovih briljantnih pesmih.

V delu "Ruslan in Ljudmila" Ratmir, eden od tekmecev glavnega junaka, prenoči v gradu, v katerem živijo čudovita dekleta. Očitno se ima zelo lepo.

Stoji v tišini devica pred njim

nepremično, brez diha,

kakor hinavska Diana

pred svojim milim pastirjem;

in tukaj je, na postelji hana,

Naslonjena z enim kolenom,

vzdihujoč, obraz k njemu sklanja

s strastjo, z živim trepetom,

in sanje srečneža prekine

s poljubi strastnimi in tihimi...

Ženske so bile del Puškinove vseživljenjske odisejade. Največji ruski pesnik ni prizanesel z besedami, kadar je šlo za ljubezenske dogodivščine.

Nekdo je imel mojo Aglajo

za svojo uniformo in črne brke,

nekdo za denar (razumem),

nekdo zato, ker je bil Francoz,

Kleon, ker se je postavljal s pametjo,

Damis, ker ji je nežno pel;

Ampak, moja Aglaja, povej,

zakaj te je imel tvoj lastni mož?

4. Andrej Platonov

Josif Brodski je nekoč opisal Platonova kot eno največjih osebnosti književnosti 20. stoletja in ga postavil ob bok Prustu, Kafki in Beckettu.

Andrej Platonov, 1948.

Sputnik

V izjemno podrobnih knjigah Platonova je bil opisan utopični sovjetski načrt izgradnje socialistične družbe, ki je do potankosti razkril birokratske katastrofe sovjetske ideologije. Medtem ko je bila tema spolnosti v času Stalinove vladavine izkoreninjena iz uradne sovjetske literature, si je Platonov, ki je vedno plaval proti toku, drznil razmišljati veliko in v svojo zgodbo o reki Potudan, napisano leta 1937, vključil nekaj intimnih prizorov.

"Nikita je objel Ljubo s to močjo, ki poskuša sprejeti drugo, ljubljeno osebo v tvojo potrebno dušo; vendar je kmalu prišel k sebi in ga je postalo sram.

- Ali boli? - je vprašal Nikita.
- Ne! Ne čutim nič, - je odgovorila Ljuba.

V celoti si jo je želel, da bi jo potolažil, in iz njega je prišla kruta, usmiljena sila. Vendar Nikita iz svoje tesne ljubezni z Ljubo ni spoznal nobenega večjega veselja, kot ga je že poznal - čutil je le, da njegovo srce "zdaj prevladuje nad vsem njegovim telesom in deli njegovo kri z nekim slabim, a potrebnim užitkom..."

Dejansko Platonova niso imenovali zastonj gospodarja "socialističnega realizma".

5. Mihail Šolohov

Leta 1965 je ugledni sovjetski pisatelj Mihail Šolohov prejel Nobelovo nagrado za književnost za svoj epski roman "Tihi Don", ki je bil ocenjen kot eno najpomembnejših del ruske književnosti 20. stoletja.

Mihail Šolohov, 1942.

Boris Ignatovič/Sputnik

Zgodovinska drama o življenju donskih Kozakov med prvo svetovno vojno in rusko državljansko vojno je polna bolečine, krvi, ljubezni in poželenja.

"Aksinija... Grigorjevo srce je vročično razbijalo; stopil naprej in vrgel zadnji del plašča, objel je ubogljivo, ki je gorela od vročine. Noge so ji omahnile, tresla se je, zobje so ji šklepetali. Grigorij jo je zgrabil v naročje - tako volk vrže zaklano ovco na hrbet, - zapletel se je v svoj na široko odprt plašč, in se primaknil bližje, ves zadihan.

- Oh, Grigooorij... oče ...
- Utihni!..

Poskušajoč se osvoboditi, vsa zadihana znotraj plašča iz ovčje volne, v grenkobi kesanja, je Aksinija skoraj zakričala z nizkim, stokajočim glasom:

- Izpusti me že končno... bom prišla sama k tebi!

PREBERITE ŠE: Kako so erotični prizori rušili tabuje o spolnosti v sovjetskem filmu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.