Ko je Tarkovski predstavil scenarij komisiji v studiih Mosfilm, so vsi mislili, da bo šlo za film o mladem izvidniškem izvidniku Ivanu, ki je v vojni izgubil vse svoje bližnje in postal nekakšen "sin polka". Toda ko je bil film končno posnet, je postalo očitno, kako so se zmotili.
'Ivanovo otroštvo' s svojimi nevrotičnimi ritmi in narativnim zornim kota otroka z nepopravljivo poškodovano psiho ni bilo v nobenem smislu navadna domoljubna vojna drama. In medtem ko so sovjetski kritiki še naprej pisali o "uničenem otroštvu zaradi vojne", je bil Jean-Paul Sartre edini, ki si je upal natančno opisati nenavadna čustva, ki jih je vzbujal film: "..Med vojno so vsi vojaki nori, ta otroška pošast pa je objektivno pričevanje njihove norosti, saj je on tisti, ki je šel najdlje."
Tarkovskijev prvi celovečerni celovečerec je bil eden njegovih najuspešnejših filmov, saj je samo v ZSSR prodal 16,7 milijona vstopnic. V tujini je film prejel zlatega leva v Benetkah in nagrado Golden Gate na mednarodnem filmskem festivalu v San Franciscu ter več kot 15 drugih nagrad v različnih državah.
To je zgodba o dveh zaljubljenih ljudeh, katerih srečo uniči vojna. Leta 1958 je film 'Žerjavi letijo' prejel zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu, snemalec Sergej Urusevski in igralka Tatjana Samojlova pa sta bila takoj povabljena v Hollywood. Film ne olepšuje sovjetske realnosti ali prikazuje "močne ljudi", ki se soočajo s strašno vojno, primanjkuje mu poudarjeno junaštvo in didaktičnost, značilna za filme tistega obdobja. Namesto tega prikazuje stiske vojne na domači fronti in v življenju navadnih ljudi z njihovimi osebnimi izkušnjami. Je človeški, strasten in pretresljiv film s paradoksalno srečnim koncem. To je tudi simbol začetka obdobja odjuge v času Hruščova.
Ta epski film o ruski družbi med vojnami proti Napoleonu, posnet po istoimenskem romanu Leva Tolstoja, je prejel oskarja in ducat drugih mednarodnih nagrad. To je bil prvi oskar, podeljen sovjetskemu celovečercu, in eden najdražjih filmov, ki so jih kdaj posneli.
Bondarčuk je pri predelavi romana natančno sledil Tolstojevim namenom, tako da ga je ustvaril v štirih delih, snemanje pa se je vleklo celih šest let. Pravzaprav je bil 'Vojna in mir' kritiziran zaradi njegovega pretirano dolgega in počasnega tempa. Na tisoče ljudi je bilo angažiranih v vlogi statistov, pri snemanju pa so sodelovale cele vojaške enote; in število sodelujočih ljudi je impresivno tudi po sodobnih standardih.
Sovjetsko-francoska koprodukcija se je rodila iz ideje o snemanju dokumentarca o nomadskih mongolskih plemenih na Kitajskem - in se je razvila v celovečerec z nekoliko smešno tematiko: Mongol se iz stepe odpravi v mesto kupiti kondome, ker po zakonu ne sme imeti več kot treh otrok. V rodno stepo se vrne brez kondomov, a s televizorjem, kapo in kolesom ter se takoj posveti ljubezenskemu ritualu.
Glavne vloge igrajo amaterski igralci, v celotni zasedbi pa je samo en profesionalec. Morda je zato film tako iskren: potovanje nomadskega Mongola v svet velikega mesta se spremeni v ganljiv razmislek o usodi nomadskih ljudstev in njihovih tradicij. Film je v Benetkah prejel zlatega leva, rusko nacionalno nagrado Nika in nagrado Evropske filmske akademije za najboljši evropski film ter bil nominiran za oskarja.
Dogodki v 'Sleparskem soncu' se odvijajo na predvečer množičnih stalinističnih represij. Piše se leto 1936, zunaj je lep sončen poletni dan. Vsa država praznuje obletnico Stalinovega programa gradnje zračnih ladij in družina "pravega komunista", ljubljenca samega Stalina, preživlja dan na svoji dači povsem idilično. Vse dokler se nenadoma ne pojavi nepričakovan gost.
To je edini film v ruskem jeziku, ki se ukvarja z 'velikim terorjem', ki je hkrati prejel oskarja (najboljši tujejezični film) in veliko nagrado v Cannesu. Film ni obtoževalni, zatrjujejo njegovi ustvarjalci, ampak je prežet z visoko dramo, ki je zaznamovala način življenja sovjetskih ljudi. Zgodovina, ljubezen, tragedija, strast, nostalgija, razredno sovraštvo - v 'Sleparskem soncu' je veliko drame.
Debitantski celovečerec Andreja Zvjaginceva je bil na Zahodu sprejet z odobravanjem, kjer so režiserja poimenovali naslednika Andreja Tarkovskega. Na Beneškem filmskem festivalu je prejel pet nagrad, med njimi tudi glavno, zlatega leva. Prejel je tudi dve nagradi FIPRESCI - eno v Palm Springsu in drugo v Solunu.
Ta surova drama dveh bratov in nepričakovana vrnitev očeta, ki ga nista videla tako dolgo, da bi njegov prihod lahko šteli za njihovo prvo srečanje, ne govori o srečni ponovni združitvi razpadle družine. Odpravijo se na psihološko skoraj nevzdržno potovanje z avtomobilom, toda kako in čemu in kje je odgovor na vsa vprašanja, fantje ne spoznajo vse do konca filma. Kritiki pravijo, da je film zaznamoval dolgo pričakovano vrnitev ruske kinematografije k visoki umetnosti, medtem ko od tega trenutka glavni svetovni filmski festivali spremljajo režiserjevo delo.
Film je vrhunec Sokurove monumentalne tetralogije o tiranih 20. stoletja, ki vključuje tudi filme 'Moloh', 'Bik' in 'Sonce'. Zagotavlja ključ do prvih treh delov: vsi glavni protagonisti postanejo podobni Faustu, saj v sebi sklenejo pakt s Hudičem. Toda ta Faust se opazno oddalji od klasičnega lika, ki ga je ustvaril Goethe.
Zgodba je osredotočena na ljubezensko zgodbo med Faustom in Margareto, vendar so tradicionalne osnovne teme nekoliko opuščene, legenda o Faustu pa je obdarjena s svežimi različicami in temami. Film je predvsem zgodba o propadu duše in mejah tega, česar so ljudje sposobni. Film, posnet v nemščini, je prejel zlatega leva v Benetkah, nagrado katoliškega združenja SIGNIS, Future Film Festival Digital Award in rusko nacionalno nagrado Nika.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
