Hans Matheson in Keira Knightley v filmu "Doktor Živago"
Giacomo Campiotti/Public Broadcasting Service, 2002Karenina in Aleksej Vronski sta se srečala na železniški postaji v Moskvi. Ona je bila poročena, on samski, pred njima je bila neizogibna drama.
Elizaveta Bojarskaya in Maksim Matvejev v "Anna Karenina".
Karen Šahnazarov/Моsfilm; VGTRK, 2017In do nje je tudi prišlo, približno leto kasneje. Tolstoj samega njunega dejanskega prvega ljubezenskega prizora ni opisal, saj ni nameraval pisati poceni ljubezenskega romana. Kako natančno sta Anna Karenina in njen ljubimec skupaj preživela noč, izvemo iz pogovora po ljubljenju, polnega sramu. Njun prvi prizor seksa nakazuje začetek konca usodnega razmerja.
Anna se je "počutila tako krivo in polna obžalovanja, da se je lahko samo ponižala in prosila za odpuščanje".
Aleksej se je "počutil kot morilec, ko zagleda telo, ki mu je odvzel življenje".
"…In z grenkobo, skoraj s strastjo, morilec navali na to telo in ga vleče in reže; in tako ji je tudi on prekril obraz in ramena s poljubi. Držala ga je za roko in se ni premaknila. Da, ti poljubi so tisto, kar je ta sramota pridobila..."
Karamzin je napisal 'Ubogo Lizo' leta 1792, kmalu po vrnitvi z dolgega potovanja v tujino. Zdelo se je, da je bil daleč pred svojim časom na področju človeških dram in čustev, saj je resno rusko literaturo je začinil s kančkom sentimentalizma.
Erast in Liza v animirani sovjetski risanki.
Ideja Garanina/Soyuzmultfilm, 1978V tej kratki zgodbi bogati aristokrat zapelje lepo 17-letno kmečko dekle po imenu Liza. Oba sta iz popolnoma različnih razredov, a ljubezen je slepa in se spustita vanjo brez zadržkov. Mladi Erast razjeda je ves navdušen nad njuno skrivno ljubezensko zvezo, obsojeno na propad. Njegov poljub uniči Lizino življenje kot smrtonosni tornado.
"Erast je v krvi čutil izjemno vznemirjenje - še nikoli se mu Liza ni zdela tako očarljiva - še nikoli ga njena ljubkovanja niso tako vznemirila - nikoli njeni poljubi niso bili tako ognjeni - ničesar ni vedela, nič ni slutila, ničesar se ni bala - tema večera je hranila želje - niti ena zvezda ni zasijala na nebu - noben žarek ne bi mogel razsvetliti zablode."
Lara Antipova iz romana 'Doktor Živago' Borisa Pasternaka kar poka od spolne privlačnosti.
"...Ta krhka, vitka punca je, kot elektrika, napolnjena z vso možno ženskostjo na svetu. Če se ji približaš ali se je dotakneš z enim prstom, bo prostor osvetlila iskra in te bo na mestu ubila ali pa te naelektrila za vse življenje s svojo magnetno privlačnostjo, žalostnim hrepenenjem in žalostjo."
Hans Matheson kot Jurij Živago in Keira Knightley kot Lara.
Giacomo Campiotti/Public Broadcasting Service, 2002Kot se pogosto zgodi, je protagonist Jurij Živago razpet med dvema popolnoma različnima ženskama: nežno in vseprizanesljivo Tonjo, ki postane njegova žena, in drzno in "preprosto čudovito" Laro, ki Živaga očara s svojo "osupljivo privlačnostjo". Seveda Lara postane njegova največja ljubica.
"Nikoli si ni mogla predstavljati, da je tako dobro plesal. Kako pametne roke ima, kako samozavestno jo je držal za pas! Nikomur drugemu ne bo dovolila, da bi jo poljubil. Nikoli si ni mogla predstavljati, da je v ustnicah drugih ljudi toliko brezsramnosti, potem ko so bile tako dolgo pritisnjene na tvoje."
Ivan Bunin se je v svojih opisih seksa izkazal kot najbolj drzen od vseh ruskih romanopiscev. Pisatelj, ki je prejel Nobelovo nagrado, je poželenje in ljubezen dvignil na višjo raven v svoji slavni zbirki zgodb z naslovom "Temne avenije".
Posnetek iz filma "Sončarica".
Nikita Mihalkov/Trite Studio, 2014V Buninovi znameniti zgodbi "Galja Ganskaja" vre od strasti, poljubi padajo in vrata se zapirajo s treskom.
Glavni lik, ki je umetnik, na ulici naleti na mlado hčer svojega prijatelja. Obiščeta njegov atelje, jesta čokolado in si delita strastne poljube. Umetnik poljublja Galjo v "toplo rožnato telo v začetku stegna, in nato v napol odprta usta".
Kmalu zatem zgodba postane še bolj strastna.
"V eni minuti sem odvrgel njeno svileno belo bluzo in, veste, se mi je kar stemnilo v očeh ob pogledu na njeno rožnato telo s porjavelimi sijočimi rameni in mlečnimi prsmi v stezniku s škrlatno štrlečimi bradavičkami. <...> Ko sem jo grobo vrgel na blazine kavča, so se ji oči počrnile in še bolj razširile, ustnice so se mrzlično razprle – kot sedaj vidim vse to, je bila nenavadno strastna…”
Zgodovinska drama o življenju donskih kozakov med prvo svetovno vojno je polna tesnobe ljubezni, izdaje in srčnega utripa. Aksinja in Grigorij živita v bližini in se poželjivo opazujeta. Aksinja je poročena, vendar je zelo nesrečna. Pri 17 letih jo je posilil njen oče. Kmalu zatem se je poročila s Stepanom. Mož jo je pretepel po prvi poročni noči, ko je ugotovil, da njegova žena ni devica. Stvari postajajo vedno slabše, Stepan jo vara in tudi rojstvo otroka ne more popraviti njunega porušenega odnosa.
Pjotr Glebov kot Grigorij in Jelina Bistrickaja v filmu "Tihi Don".
Sergej Gerasimov/Filmski studio Gorki, 1958Aksinja in Grigorij začutita, kako se v njih vname iskra nestrpne strasti.
"Grigorijevo srce je mrzlično razbijalo; stopil je naprej, ogrnil pol plašča, objel je ubogljivo in vso vneto od strasti. Noge so ji omahovale, trepetala je, tresla se je, škripala z zobmi. Grigorij jo je vrgel v naročje – tako volk vrže zaklano ovco na hrbet – in se zapletel v spodnji del njegovega široko odprtega plašča ves zadihan.
- Oh, Griiiiša...
- Utihni!"
PREBERITE ŠE: Kako so erotični prizori rušili tabuje o spolnosti v sovjetskem filmu
Starejši aristokrat se spominja, kako se je v mladosti, ko je potoval po Evropi, zaljubil v lepo Italijanko, se želel poročiti z njo, a ga je predrzno zapeljala bogata poročena dama.
Posnetek iz filma "Pomladne vode"
Jerzy Skolimowski/Erre Produzioni, 1989V zgodbi Turgenjeva vroča Marija Polozova zapelje Dmitrija Sanina kar tako, kot da bi tlesknila s prsti. Dejansko se stavi s svojim možem, da bo Sanin dobesedno padel pred njene noge.
Marija ni bila "največja lepotica", a ko se je nasmehnila, so se "na vsakem licu pojavile kar tri jamice in njene oči so se smehljale bolj kot njene ustnice, kot njene rdeče, slastne ustnice".
Nekega dne se odpravita skupaj na jahanje. Tam, v majhni koči v gozdu, Marija brez težav dobi svojo stavo.
"Samozavestno je šla naprej - on pa ji je ubogljivo sledil, brez iskrice svobodne volje v njegovem bledečem srcu. <…>"
Platonova novela, napisana leta 1937, je poklon povojni generaciji. Vojak Rdeče armade Nikita Firsov se po ruski državljanski vojni vrača v rodno vas. Spozna svojo prijateljico iz otroštva Ljubo, ki je nekoč študirala medicino. Mladenič plašno skrbi za dekle, ki je izčrpano od lakote in utrujenosti. Kljub stiskam razvijata odnose, ki temeljijo na občutkih in medsebojni ljubezni.
Igralca Marija Šašalova in Andrej Šibaršin v predstavi, ki temelji na zgodbi Andreja Platonova Reka Potudan.
Aleksander Kurov/TASS"Nikita je objel Ljubo s tisto močjo, ki poskuša v svojo potrebno dušo umestiti drugo, ljubljeno osebo; a kmalu je prišel k sebi in ga je postalo sram.
- Ali boli? - je vprašal Nikita.
- Ne! Ne čutim nič, - je odgovorila Ljuba.
Želel si jo je v celoti, da bi jo potolažil, in prevzela ga je kruta, usmiljena sila. Vendar Nikita iz tesne ljubezni z Ljubo ni spoznal višjega veselja, kot ga je poznal - čutil je le, da njegovo srce "zdaj obvladuje celotno telo in si deli svojo kri z nekim slabim, a nujnim užitkom ..."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
