Kako je poljsko dekle, rojeno v Franciji, postalo pop zvezda v Sovjetski zvezi? (FOTO + VIDEO)
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
V majhnem rudarskem mestu Noyelle-sous-Laïns na severu Francije so živeli poljski gostujoči delavci. Tu se je leta 1937 v družini rudarjev rodila deklica Edith-Marie Piecha. Njen oče je kmalu umrl zaradi silikoze, "rudarske bolezni", ki jo povzroča vdihavanje škodljivega prahu. Namesto njega je šel v rudnik delat Editin starejši brat, ki je čez nekaj let prav tako umrl za tuberkulozo. Družina se je po vojni preselila na Poljsko, kjer je preživela težka leta pod nacistično okupacijo. Edita je bila stara 9 let.
Leta 1965 je sovjetska zvezda v pesmi "Mesto otroštva", eni svojih najbolj priljubljenih uspešnic, zapela o svojem prvem mestu v življenju in dogodkih tistega časa: "Nekje je mesto, tiho kot sen, s težkim prahom do prsi zaprašeno...". Takrat je že podirala rekorde in gostovala po vsem svetu.
Srečna karta
"V Franciji, kjer sem se rodila, se je vojna začela leta 1939. Naša regija je bila bombardirana, ker so tam kopali premog in ga v vagonih pošiljali v Nemčijo. Spomnim se vsega: bombardiranj, protiletalskih zaklonišč, kamor so nas namestili," je kasneje v intervjuju povedala Pieha.
Po vojni je njen komunistični očim rekel: "Jaz sem Poljak, vi ste Poljaki. Pojdimo stran od teh kapitalistov, na ljudsko Poljsko." Tako se je družina znašla v poljskem rudarskem mestu Boguszów. Do tja so potovali devet dni v tovornem vagonu. Tudi tam jim je manjkalo denarja: "Najboljše stvari v naši družini, tj. mesne jedi, je dobil moj očim, ki je bil rudar. Jaz pa juhico," je opisala njihov finančni položaj.
Edith je želela postati učiteljica, zato se je vpisala na pedagoški licej. Začela je peti v šolskem pevskem zboru, vendar je bilo to zanjo le hobi. Leto 1955 je postalo prelomno, ko je Edita Pieha "dobila srečno karto" - poslali so jo na študij v ZSSR (redka in prestižna priložnost). Izbrala je Filozofsko fakulteto Leningrajske univerze (na Pedagoškem inštitutu ni bilo več prostih mest) in zapustila družino. Mati ji je na železniški postaji rekla: "Ne boš se vrnila." In imela je prav.
Smučarski čevlji in močan naglas
Na univerzi se je Edita vpisala v poljski študentski zbor. Bližalo se je silvestrovo 1955 in dirigent Aleksander Bronevicki je predlagal: "Na konservatoriju bo večer za profesorje, daj, zapoj kakšno pesem ali dve."
19-letna Edita se je strinjala, čeprav sploh ni imela primerne obleke. Na oder je prišla v volnenem puloverju, krilu in smučarskih čevljih, ki jih je kupila s prvo štipendijo. Dekle je smatralo, da je zelo dobro oblečeno. "V dvorani so sedele dame v izjemnih oblekah in z dragim nakitom. Pozorno so me poslušali, nato pa nenadoma velik aplavz. Štirikrat so me poklicali za bis," se je spominjala Edita.
Že naslednji dan so jo začeli iskati: njen nenavaden glas, močan naglas in izjemen videz so se trdno zasidrali v spomin profesorjev. To je bil začetek njene slave. Ustanovljen je bil ansambel Družba, Pieha pa je postala njegova solistka. Da bi združila študij in nastope, se je prepisala na izredni študij, zato je morala celo odpotovati v Moskvo in se srečati z ministrom za šolstvo. Ruskega jezika se je morala naučiti sama in ga je začela govoriti šele v drugem letniku: povedala je, da se ga je naučila dobesedno iz Kapitala Karla Marxa, nekakšne "komunistične Biblije".
Propaganda jazza
Pieha ni bil podobna nobeni drugi pevki na sovjetskem odru. Bila je prva, ki je na koncertih aktivno komunicirala z občinstvom, se ločila od stojala za mikrofon in se prosto gibala po odru v za tiste čase zelo seksi odrskih kostumih.
Hkrati pa se ni samo zgledovala po svetovni sceni glede načina nastopanja, temveč je tudi močno spominjala na tujo zvezdo: "Uradniki so jo včasih kritizirali zaradi njenega naglasa, češ da je propagandistka buržoazne ideologije," se je spominjala Pieha.
Leta 1959 so Družbo skoraj uničili - skupina je bila prepovedana, ker naj bi promovirala jazz (ideološko tujo buržoazno glasbo) in ker so bili njeni člani t.i. "stiljagi" (neke vrste modni hipsterji, prva kontrakulturna skupina v ZSSR). Aleksandru Bronevickemu (prvemu možu Edite Piehe) je uspelo ubraniti ansambel: na ministrstvu za kulturo je dosegel podroben pregled, po katerem so bili nekateri člani odpuščeni iz skupine, ansambel pa je nadaljeval v novi zasedbi.
Edita Pieha je zelo rada tvegala. Poleg balad, romanc in liričnih pesmi, ki so bila blizu sovjetski javnosti, je za državo odprla tudi nove plesne in glasbene stile - jazz, twist, fokstrot. To ni bilo všeč oblastem, vendar je ljubezen do pevke rasla.
"Bila je situacija, ko mi, Poljakinji, rojeni v Franciji, uradniki niso hoteli podeliti častnega naziva ljudske umetnice ZSSR, češ da je to ideološko napačno. Šele ko so ljudje komunistično partijo zasuli s pismi, sem končno dobila ta naziv," je dejala Pieha.
Svetovna slava
Samo z Družbo je pevka posnela 20 plošč. Njene Naš sosed, Tako se zgodi, Mesto otroštva, Pesem ostane s človekom, Beli večer in številne druge so se uvrstile med zlate uspešnice sovjetskega odra. Poleti 1976 pa je pevka zapustila Družbo in ustanovila svoj lastni ansambel, kar ji je zelo koristilo.
Pieha je dvakrat zapela v znameniti pariški Olimpiji in celo enkrat imela 47 zaporednih koncertov. Njeno delo so nagradili v ZDA, Argentini, Nemčiji in Italiji. V Cannesu je na glasbenem festivalu Midem 70 prejela veliko nagrado Nefritova plošča za milijone prodanih posnetkov.
V ZSSR bi si težko predstavljali glasbeno predstavo brez njenega sodelovanja. Občudovali so jo vsi - od navadnih ljudi do partijskih voditeljev, umetnikov in sovjetskih kozmonavtov. Pripisovali so ji celo afero z Jurijem Gagarinom, kar pa je ostalo le govorica.
Edita Pieha je igrala tudi v filmih - v majhnih, a izrazitih vlogah, običajno tujih žensk. Ena njenih najbolj znanih vlog je bila Josephine Claire, agentka zahodne obveščevalne službe, v filmu Usoda tajnega agenta (1970).
Pevka je bila trikrat poročena, vendar je priznala, da trden zakon ni njena usoda. "Mislim, da bi to bila že požrešnost - v življenju ne moreš imeti vsega naenkrat. Nisem mogla ustvariti prijetne družine, udobnega doma in biti le mati, gospodinja in skrbeti za moža. Bila sem in sem poklicana za druge poti," razmišlja.
Danes živi v podeželski hiši zunaj Sankt Peterburga, kamor se je preselila po izbruhu pandemije koronavirusa, in zaradi svojega zdravja le redko nastopa na odru. Je dvakratna prababica in po besedah njenega vnuka Stasa Pieha (tudi priljubljenega pop pevca) živi normalno upokojensko življenje.
Prepričan je, da bi bila umetnica njenega ranga v neki drugi državi bogata, imela podjetja in razvijala druga področja. "Toda Edita je bila vedno daleč od trgovine. Nima prihrankov in zvez, vedno je bila posebna in se je posvečala le svojemu poklicu. ... Ostala je s svojo veličino, prtljago in oboževalci, ki zaradi svoje starosti žal že odhajajo," pravi vnuk in dodaja, da je bila to njena odločitev in da do babice nima "nobenih zamer".
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.