10 mojstrovin Marca Chagalla, ki jih morate poznati

"Abraham in trije angeli" (1960-1966, Narodni muzej Marca Chagalla v Nici)

"Abraham in trije angeli" (1960-1966, Narodni muzej Marca Chagalla v Nici)

Od Renoirja nihče ni čutil svetlobe kot Chagall in po Matissovi smrti bo ostal edini umetnik, ki razume, kaj pomeni barva, je menil Picasso. Tukaj je neverjetna zgodba o judovskem dečku iz Vitebska, ki je osvojil Pariz in svet.

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Marc Chagall je v svojem dolgem življenju - živel je 97 let - ustvaril številne slike, risbe in vitraže. Leteči ljudje in živali, violinisti in angeli, krivulje Eifflovega stolpa in gladke linije hiš v rodnem Vitebsku - umetnik je ustvaril poseben svet, ki kot kalejdoskop odraža burno zgodovino 20. stoletja. Oglejmo si ga skozi deset mojstrovih del.

1. "Jaz in vas" (1911, muzej MoMA v New Yorku)

Ko je 23-letni Chagall leta 1911 prišel študirat v Pariz, se je potopil v nove izkušnje. Spoznal je Sonio Delaunay in Andréja Lota, Blaisa Sandrarda in Guillauma Apollinaira. Razstavne dvorane so postale njegov drugi dom - podrobno je preučeval impresionistična platna in se preizkusil v novih gibanjih, futurizmu in kubizmu. Chagall je še istega leta po navdihu stilistike "divjih" umetnikov napisal eno najbolj poetičnih izpovedi ljubezni do svoje domovine. Ne gre toliko za pokrajino kot za podobo celotnega vesolja, ki odraža nostalgijo po znanem načinu življenja. Sam se je naslikal v zeleno barvo, ki je zanj simbolizirala preporod in veselje. Njegov mentor v Sankt Peterburgu Lev Bakst je ob ogledu dela vzkliknil: "Vaše barve zdaj pojejo!"

2. "Violinist" (1912-1913, muzej Stedelijk v Amsterdamu)

Ko se je naselil v znamenitem pariškem "Panju" (francosko «La Ruche» - stanovanjski in umetniški kompleks, ki ga je leta 1902 ustvaril filantrop in kipar Alfred Boucher - op.ured.), je spet veliko slikal rodni Vitebsk. Ker je bil Chagall brez denarja, je za platno uporabil vse, kar mu je prišlo pod roke. "Violinista" je naslikal na karirast namizni prt. Na oblačilih in čevljih glasbenika je še vedno jasno vidna karirasta risba. V Vitebsku brez violinista, udeleženca vseh pomembnih dogodkov v življenju, ni bilo ne poroke ne pogreba. Umetnik ga je postavil na streho svoje hiše z razlogom: nekoč je priznal, da je imel strica, ki je splezal na streho, da ga ne bi motili, ko je jedel kompot.

3. "Avtoportret s sedmimi prsti" (1913, muzej Stedelijk v Amsterdamu)

V Franciji je Chagall doživel izjemen razcvet. "Nobena akademija mi ne bi dala vsega tistega, kar sem dobil s potepanjem po Parizu, ogledovanjem razstav in muzejev ter opazovanjem izložb," je zapisal. V letih 1912-1914 je svoja dela predstavljal na Salonu neodvisnih umetnikov. Med njimi je bil tudi prvi francoski avtoportret. Umetnik se je upodobil v fantazijski obleki, kako dela na sliki z naslovom "Rusiji, oslom in drugim". Tu se odraža tudi njegova ljubezen do Pariza in Vitebska: ni naključje, da je za umetnikovim hrbtom viden Eifflov stolp, nad stojalom pa vizija njegovega rodnega "mesta cerkva in sinagog". Poleg tega pa tudi sanje o priznanju. Chagall se je slikal s sedmimi prsti na eni roki - bil je vsestranski umetnik.

4. "Rojstni dan" (1915, muzej MoMA v New Yorku)

V Vitebsku se je zgodilo tudi najpomembnejše srečanje v Chagallovem življenju. Leta 1909 se je vrnil domov iz Sankt Peterburga. Na obisku je spoznal Bello Rosenfeld in se takoj zaljubil. "Bilo je, kot da se že dolgo poznava in da ve vse o meni. In spoznal sem: "To je moja žena." Ko se je leta 1914 vrnil s študija v Parizu, jo je ponovno srečal in leto pozneje sta se poročila. Od takrat se njegova žena in muza že desetletja pojavlja na platnu.

6. "Nad mestom" (1918, Tretjakovska galerija v Moskvi)

Vedno znova je slikal njo, njiju skupaj in ob prihodu hčerke Ide vse tri. Ženske na Chagallovih slikah so imele prepoznavne značilnosti: bled obraz, čudovite črne oči - vedno je bila to ona, glavna ženska v njegovem življenju. Po umetnikovi izpovedi ni nikoli dokončal svojega dela, dokler ni slišal njenega mnenja. Imenoval jo je svojo dušo, svojo stvaritev. Pogosto je upodobil ženo in sebe, kako letita nad mestom - ljubezen jima je resnično dala krila. Bella Chagall je umrla leta 1944. Za umetnika pa je ostala večni vir navdiha.

7. "Belo križanje" (1938, Inštitut za umetnost v Chicagu)

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v Chagallovem življenju več pretresov. V Nemčiji so njegovo delo označili za degenerirano umetnost, po seriji judovskih pogromov leta 1938 pa je zgrožen nad tragedijo naslikal "Belo križanje", ki prikazuje preganjanje judovskega naroda. Takrat je z družino že živel v Parizu, spomladi 1941 pa mu je vichyjski režim odvzel francosko državljanstvo. S pomočjo prijateljev se mu je uspelo preseliti v ZDA.

8. "Poročne luči" (1945, zasebna zbirka)

Po Bellini smrti se umetnik dolgih devet mesecev ni dotaknil svojih čopičev. Bil je zdrobljen od žalosti. Kasneje je v spomin na svojo ljubljeno ustvaril sliko "Poročne luči", ki prikazuje enega najsrečnejših trenutkov v njegovem življenju. Chagall je Bellin spomin ovekovečil z izdajo knjige njenih spominov, ki jo je njuna hči Ida prevedla v francoščino.

9. "Noč" (1953, zasebna zbirka)

Leta 1948 se je Chagall vrnil v Francijo. Končno so izšle knjige z njegovimi ilustracijami - Gogoljeve "Mrtve duše", La Fontainove "Basni". Hkrati pa se je spremenilo tudi umetnikovo osebno življenje. Ida mu je predstavila Valentino Brodsko. Srečanje se je izkazalo za usodno: poročila sta se in odšla na medene tedne po Sredozemlju, nato pa se naselila v Saint-Paul-de-Vence blizu Nice. Toda tako kot prej je tudi v tistem obdobju v srcu je imel Vitebsk, po katerem je hrepenel, in nejasne skrbi glede prihodnosti.

9. "Cirkus" (1964, zasebna zbirka)

Chagall je cirkus občudoval že od otroštva, odkar je v Vitebsku videl nastopati akrobate. Umetnik ga je označil za najbolj tragično predstavo na svetu. Po obisku pariškega zimskega cirkusa je ustvaril serijo del na to temo in vse življenje se je vedno znova vračal v ta praznični in groteskni svet. Dve monumentalni deli - za gledališče Watergate in operno gledališče v Frankfurtu na Majni - je posvetil cirkusu in upodobil jahače in živali, klovne in akrobate.

10. "Abraham in trije angeli" (1960-1966, Narodni muzej Marca Chagalla v Nici)

V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Chagall odpravil na potovanje v Sveto deželo. Potovanje je pustilo močan vtis: lahko se je lotil projekta ilustracij za Sveto pismo, vendar je njegovo zanimanje za to temo daleč preseglo eno samo izdajo. Vitraži, rešetke, grafike in slike, povezane z Biblijo, so postali ena od umetnikovih ključnih tem in kasneje tudi izhodišče za njegov muzej v francoskem mestu Nica. Velika slika "Abraham in trije angeli" je Chagallova interpretacija teme "Svete Trojice". To platno nezavedno vstopa v dialog s slavno mojstrovino Andreja Rubljova.

Nekatere slike Chagalla so na ogled v Tretjakovski galeriji v Moskvi. Kdo pa je bil Pavel Tretjakov,  ustanovitelj te slavne galerije?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke