4 igre Čehova, ki jih morate poznati (in si jih ogledati v živo v gledališču)

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Galeb (1896)

Igralec Aleksander Metelkin v vlogi Konstantina Trepleva v prizoru iz drame Antona Čehova "Čajka 73458" (Galeb 73458) v gledališču Taganka

Vladimir Vjatkin/Sputnik

Cesarska Rusija. Amaterski dramatik Konstantin Treplev na podeželskem posestvu svojega strica uprizori igro, ki jo je sam napisal. Za glavno vlogo povabi sosedovo hčerko Nino (v katero je zaljubljen). Nina sanja, da bi postala igralka, vendar ji starši nasprotujejo. Pravi, da jo gledališče privlačuje kot galeba privlačuje jezero. Nekega dne Treplev ustreli galeba in njegovo truplo prinese Nini.

Na premieri amaterske igre se zberejo prijatelji in sosedje, oboževalci (in moški, ki se jim zdi Nina privlačna) pa hvalijo Ninino igro. Vendar vsi kritizirajo dekadentnost igre, kar avtorja razburi. Nina se zaljubi v moškega, ki jo pohvali, medtem ko je Treplev prepričan, da se je odvrnila od njega zaradi neuspeha njegove igre. Nazadnje se njegovo življenje tragično konča.

Čehov se v "Galebu" osredotoči na temo, ki jo bo razvijal tudi v svojih drugih igrah o propadu ruskega plemstva v 19. stoletju. Ti ljudje niso sposobni delati, živijo v svojih fantazijah in običajno nimajo denarja. Navdušeni so nad umetnostjo, poskušajo igrati, pisati in skladati, vendar ne morejo priznati, da pravzaprav nimajo talenta. Mešajo življenje in umetnost ter iščejo slavo, pri tem pa zanemarjajo človeške odnose.

Igra "Galeb" je bila leta 1898 uprizorjena v Moskovskem umetniškem gledališču (MHT) Konstantina Stanislavskega in Vladimirja Nemiroviča-Dančenka in je požela velik uspeh. Čehov se moskovske premiere ni udeležil, saj je dve leti prej igra debitirala na odru Aleksandrinskega gledališča v Sankt Peterburgu in doživela velik neuspeh.

2. Striček Vanja (1897)

"Striček Vanja", premjera v Staatstheaters Cottbus DEU Brandenburg Cottbus, 4. november 2017

Legion Media

Profesor Serebrjakòv nima dovolj denarja za svoj življenjski slog in mora zato ostati na posestvu svoje pokojne žene. Živi z novo mlado ženo in odraslo hčerko Sonjo iz prvega zakona. Ta sumi, da se je njena mačeha z njim poročila zaradi denarja. Ivan je brat Serebrjakove prve žene in Sonjin stric (stric Vanja). Že vrsto let skrbi za posestvo. Serebrjakov je nekoč Ivana oboževal. Zdaj pa Ivan meni, da obubožan profesor nima nič, zaradi česar bi mu lahko zavidal, razen mlade žene, v katero se je Ivan zaljubil. Na Ivanovo jezo Serebrjakov predlaga prodajo posestva, da bi zaslužil nekaj denarja. Ivan se odloči, da bo ubil Serebrjakova, vendar zgreši, ko ga poskuša ustreliti. Profesor in njegova mlada žena odideta s posestva, stric Vanja in Sonja pa ostaneta. Nečakinja ga pomiri z besedami, da bodo vsa trpljenja na tem svetu nagrajena v posmrtnem življenju. "Počakaj, stric Vanja, počakaj.... Počivali bomo."

Čehov je to igro imenoval tudi "Prizori iz podeželskega življenja". Ponovno opisuje revno življenje, v katerem so se pogosto znašli plemiči pozne cesarske dobe, in o tem, kako so bili videti arogantni in so prezirali navadne ljudi, ki delajo. Čehov tudi prikazuje, kako sebičnost izkrivlja dušo, ter opisuje razvrednoteno moralno podobo nekoč visoko izobraženih aristokratov. Profesor Serebrjakov skrbi le za lastno udobje in se ne ozira na čustva drugih. V središču drame je dejstvo, da stric Vanja kljub temu, da vedno poskrbi za vse (ne da bi se s tem posebej izkazoval) in da je velikodušen, za svoje sorodnike in prijatelje ostaja nepomembna oseba.

Igra je bila premierno uprizorjena v nekaterih lokalnih regionalnih gledališčih, nato pa je leta 1899 imela velik uspeh na odru Moskovskega umetniškega gledališča.

3. Tri sestre (1901)

Holliday Grainger (Irina), Olivia Hallinan (Olga), Emily Taaffe (Maša) - od leve proti desni - v predstavi Čehova "Tri sestre", The Southwark Playhouse, London SE1 08/04/2014; v novi različici Anye Reiss: režiser Russell Bolam

Legion Media

Tri sestre in njihov brat živijo v provincialnem mestu. Pred enim letom jim je umrl oče in zdaj razmišljajo, s čim bi se ukvarjali v življenju. Najstarejša sestra Olga dela kot učiteljica, srednja Maša je nesrečno poročena, najmlajša sestra pa nikakor ne more najti ne svoje življenjske poti ne moškega. Mnogi so zaljubljeni vanjo, vendar se ji vsi zdijo precej dolgočasni. Te intelektualne sestre v svojih dvajsetih letih živijo precej prazno in nekoristno življenje, saj le sanjajo o načrtih, ki jih nikoli ne bodo uresničile. Hkrati pa jih moti dejstvo, da se je njihov brat poročil z navadno žensko in opustil znanost. Igra se konča z Olginimi besedami: "Mislim, da bomo čez nekaj časa tudi mi vedeli, zakaj živimo, zakaj trpimo ... Če bi le vedeli, če bi le vedeli!"

Zdi se, da igra nima zapleta. (Tolstoj se je iz nje norčeval na ta način: "Če pijani zdravilec leži na kavču, za oknom pa dežuje, bi to po Čehovu lahko bila igra, po Stanislavskem pa razpoloženje"). Kljub temu so "Tri sestre" že vse od svojega nastanka večno priljubljene na odrih v številnih državah. Prva premiera zunaj Rusije je bila leta 1901 v Berlinu (in v Nemčiji je še vedno priljubljena). Glede žanra in likov je bila igra za svoj čas povsem revolucionarna, a še vedno vsakemu od režiserjev, ki jo uprizori, uspe najti novo vizijo in povezavo s sodobnim življenjem.

4. Češnjev vrt (1904)

Rusija. Moskva. 6. februar 2016. Igralci Aleksander Domogarov (Gajev), Julija Visockaja (Ranevskaja) in Anton Anosov (Firs) (od leve proti desni) v prizoru iz igre "Češnjev vrt", ki jo je režiser Andrej Končalovski postavil v gledališču Mossovet. Gledališče Mossovet

Vjačeslav Prokofjev/TASS

Ljubòv Ranevskaja je obubožana plemiška posestnica. Pred tem je nekaj časa živela v Franciji in je že porabila vse svoje podedovano bogastvo. Ostalo ji je le še zelo veliko posestvo s čudovitim češnjevim nasadom (kar je v Rusiji pravzaprav višnjev nasad - op. prev.). Vendar mu grozi, da bo prodano na dražbi za poplačilo številnih dolgov. Gospa je obupana, saj je bil ta vrt v lasti več generacij njene družine in v njem je odraščala.

Podjetni mož Jermolaj Lopàhin predlaga, da bi zemljišče razdelili in dali v najem majhne parcele ter tako zaslužili denar in poplačali dolgove. Lopahin je vnuk hlapcev, ki so služili družini Ranevske, zdaj pa je bogat trgovec. Ranevskaja si ne more predstavljati, da bi posekala neprecenljiv vrt, zato se odloči, da bo njegovo zamisel prezrla. Še naprej živi lagodno življenje v prostem času, vendar se pritožuje nad svojim položajem. Nazadnje se nekega dne pojavi Lopahin in pove, da je na dražbi kupil njeno posestvo in nasad. Neverjetno vesel je, da ima v lasti zemljišče, na katerem je bil njegov dedek suženj. Igra se konča z zvokom sekire, ki seka češnjeva drevesa.

To je zadnja Čehovova "komedija", kot je sam opredelil ta žanr. Je ena najpogosteje uprizarjanih ruskih iger. Simbolično je bila napisana tik pred prvo rusko revolucijo leta 1905. Takrat se je svet starega cesarskega plemstva grdo prebudil z novim modernim svetom ter njegovimi pretresi in napredkom.

"Češnjev vrt" je bil premierno uprizorjen v Moskovskem umetniškem gledališču, režiser Konstantin Stanislavski pa je o pomenu igre govoril takole: "Češnjev vrt ne prinaša nobenega zaslužka; v sebi in v svoji cvetoči belini hrani poezijo nekdanjega aristokratskega življenja. Takšen vrt raste in cveti za modo, za oči razvajenih estetov. Škoda ga je uničiti, vendar je to nujno, saj to zahteva proces gospodarskega razvoja države."

Opomba uredništva: na naslovnici so igralci Moskovskega umetniškega akademskega gledališča (MHAT), poimenovanega po M. Gorkem, Natalija Medvedeva, Kristina Probst, Polina Markelova, Maksim Dahnenko (od leve proti desni v ospredju) ter Sergej Gabrieljan in Jurij Rakovič (od leve proti desni v ozadju) v priredbi zgodovinski različici igre Vladimirja Nemiroviča-Dančenka "Tri sestre" iz leta 1940 v stanovanju-muzeju V. I. Nemiroviča-Dančenka v Moskvi.

Preberite o tem, kako je ruski gledališki velikan Konstantin Stanislavski spremenil svet igralstva

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.