Ali je res, da je bil Lev Tolstoj anarhist?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Leva Tolstoja lahko z nekaterimi pomisleki res označimo za anarhista. Ni priznaval nobene oblasti in se je ni bal. Veliki pisatelj je neposredno obsojal ruske oblasti in Cerkev. Njegovi privrženci so bili aretirani in izgnani, njegove knjige in članki so bili prepovedani ("Kreutzerjeva sonata", "Krščanstvo in patriotizem", "V čem je moja vera?" in drugi). Vendar se nihče ni upal dotakniti samega pisatelja. Šele ob koncu življenja so ga izobčili, a tudi to je bilo nekako polovičarsko - anateme niso odpeli v nobeni cerkvi. Mimogrede, imel je velike pokrovitelje: pisateljeva teta Aleksandra je bila na primer dvorna dama carice Marije Fjodorovne, žene Aleksandra III.

Proti kakršnemukoli nasilju

Tolstoj je v svojem dolgem življenju večkrat premišljeval o problemih človeške moči, državnosti in njihove povezanosti z moralo. Obsojal je vsakršno nasilje in eno od glavnih načel njegove poznejše filozofije je bilo "ne upirati se zlu z nasiljem". V tem smislu je bil blizu vzhodnim mislecem in taoizmu. Pri tem je njegovo načelo navdihovalo na primer Mahatmo Gandhija, s katerim si je Tolstoj celo dopisoval. Po Gandhijevem mnenju je prav od Tolstoja prevzel načelo "satjagrahe" - nenasilne državljanske nepokorščine, "pasivnega upora".

"Scherer, Nabholz & Co./Državni muzej Leva Tolstoja/Russia in photo

Tolstoj je imel slabo mnenje o ruskih oblasteh, vendar tudi zahodnih držav ni videl v dobri luči. Celotna zgodovina Evrope je po Tolstoju zgodovina nespametnih in pokvarjenih vladarjev, ki "pobijajo, uničujejo in predvsem kvarijo svoje ljudi". Kdorkoli se povzpne na prestol, ponavlja isto - smrt in nasilje nad ljudmi. In to se dogaja celo v vseh "domnevno svobodnih ustavnih državah in republikah".

Če bi bili vladarji dobri in visoko misleči ljudje, bi lahko opravičili podrejanje celotnega naroda. Vendar pa po Tolstoju vedno vladajo najbolj "pokvarjeni, ničvredni, kruti in nemoralni ljudje, predvsem pa prevaranti". Kot da bi vse te lastnosti bile nujen pogoj za oblast.

V članku "A le eno je potrebno. O državni oblasti". je Tolstoj na isto raven kot "pokvarjenca Henrika VIII." postavil "lopova Cromwella" ter "hinavca Karla I."... Pisatelj je precej kruto napadel tudi ruske carje, saj je Ivana Groznega imel za "duševno bolnega", Katarino II. za "razuzdano nemko brez kakršnegakoli sramu", Nikolaja II. pa na primer za "neumnega huzarskega oficirja".

Država je čisto zlo

Celotno zgodovino evropskih krščanskih narodov od reformacije dalje Tolstoj dojema kot "neprekinjen seznam najhujših, nesmiselno krutih zločinov, ki so jih zagrešili vladajoči ljudje nad lastnimi in drugimi narodi ter drug nad drugim.

Tolstoj vidi državo kot roparja, ki človeku, rojenemu na njegovi zemlji, odvzame pravico do uporabe te zemlje. Človek je prisiljen plačati celo za pravico biti na zemlji - z delom in denarjem je prisiljen plačevati davek samo zato, da lahko živi. Takšno ropanje država varuje kot svojo sveto pravico.

M. Obolenskaja/Državni muzej Leva Tolstoja/Russia in photo

Nasilje se nad otrokom izvaja že od rojstva, ko ga krstijo v uveljavljeno vero ali dajo v šolo, kjer ga učijo, da je vlada njegove države najboljša - pa naj bo to "vlada ruskega carja ali turškega sultana, angleška vlada s svojim Chamberlainom in kolonialno politiko ali vlada Združenih držav Amerike s svojim pokroviteljstvom nad trusti in imperializmom".

Tako Tolstoj ugotavlja: "Dejavnost vsake vlade je niz zločinov."

Rešitev je zavračanje karkšnekoli oblasti

Človek, ki ga v življenju vodijo ideali razuma in dobrote, se mora logično odpovedati vsakršnemu nasilju in ga prenehati podpirati. Toda ljudje le preoblikujejo nasilje. "Kot človek, ki nosi nekoristno breme, <...> ga prelaga s hrbta na ramena, z ramen na bedra in spet nazaj na hrbet, ne da bi pomislil na edino potrebno stvar - da bi ga odvrgel."

Tolstoj je torej menil, da mora vsaka državnost preprosto izginiti. Toda kako ohraniti red v takšnem primeru? Pisatelj je izhod videl v religiji, moralnih vrednotah, veri (bodisi v Kristusa bodisi v Budo), v človečnosti. Menil je, da če bo človek vzdrževal moralo, mu ne bi bilo treba biti podvržen nasilju, ki ga običajno izvaja katerikoli državni sistem.

"Evropski narodi so iz najnižjega stanja prešli v najvišje, ko so sprejeli krščanstvo; enako so storili Arabci in Turki, ko so postali muslimani, ter azijska ljudstva, ko so sprejela budizem, konfucijanstvo ali taoizem," je zapisal.

Lev Tolstoj jezdi Zorko, 1903

Aleksandra Tolstaja/Državni muzej Leva Tolstoja/Russia in photo

Hkrati pa se je Tolstoj dobro zavedal, da je to v tistem trenutku bilo nemogoče - in je tudi pojasnil, zakaj. Razlog je videl v tem, da je med ljudstvi krščanskega sveta zelo oslabljena religija, "če ne celo povsem odsotna", in ravno to je glavna gonilna sila ljudi.

Poleg tega se je Tolstoju sodobna krščanska vera zdela precej lažna. V več kot tisočletju je vase sprejela različne "oslarije" in ni več dajala nobenih temeljev obnašanja "razen slepe vere in poslušnosti tistim osebam, ki se smatrajo za cerkev". Sodobna institucija cerkve zaseda mesto, ki bi ga morala zasedati prava religija, saj slednja ljudem ponuja razlago o smislu življenja.

Preberite tudi: Zakaj je Tolstoj menil, da Rusija ne potrebuje zahodnih svoboščin

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.