Deset najpomembnejših sodobnih ruskih pisateljev

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Aleksej Ivanov

Izvirni uralski pisatelj Aleksej Ivanov je precej poseben in stoji daleč od literarnih vrtičkov prestolnice. Zdi se, da je njegovo delo zunaj glavnega literarnega toka. Vsak od njegovih novih romanov je neverjetno atmosferičen in filmski - in večkrat so bile Ivanovove knjige prikazane na filmskih platnih.

Razpon tem, žanrov in zgodovinskih obdobij, ki jih je pisatelj zaobjel, je impresiven:

• "Geograf je globus zapil" - roman o šolarjih, ki se odpravijo na izlet po reki,
• "Srce Parme" - o staroruskih knezih med vojno z domorodnimi ljudstvi Sibirije,
• "Neurje" - o veteranu afganistanske vojne, ki se poskuša znajti v divjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja,
• "Tobol" - o gradnji prvega kamnitega Kremlja v Sibiriji,
• "Oddelek za hrano" (Piščeblok) - mistična fikcija o sovjetskem pionirskem taboru, kjer živijo vampirji.

Ena od pomembnih značilnosti Ivanova je njegovo spoštljivo in skrbno delo z jezikom ter podrobna stilizacija za vsako določeno obdobje. Če na primer piše roman o srednjeveških sibirskih plemenih, se v njem obvezno znajde veliko besedišča iz jezikov teh ljudstev.

2. Aleksej Salnikov

Salnikova pogosto označujejo za glavno literarno odkritje leta 2010. Slavo uralskemu pisatelju in pesniku je prinesla knjiga "Petrovi v gripi in okoli nje", ki je izšla leta 2016. Gre za roman o tem, kako v navadni provincialni družini na silvestrovo vsi nenadoma zbolijo za gripo in začnejo v bolezenskem deliriju halucinirati s spomini na preteklost, za katere se zdi, da prestopajo mejo prostora in časa.

Roman je postal uspešnica, kritiki pa so zapisali, da Salnikovu ploskata Gogolj in Bulgakov - zaradi njegove svežine jezika in pogleda na literaturo.

Leta 2021 je bila priredba te knjige Kirila Serebrennikova uspešno premierno prikazana na filmskem festivalu v Cannesu. Omembe vredni so tudi drugi Salnikovovi romani:

• V knjigi "Posredno" je poezija predstavljena kot prava droga.
• "Okultträger" je fantazija iz zakotnega mesta, kjer delujejo humanoidni demoni.

Po grozljivi komediji o uralskem policistu "Oddelek" pa so Salnikovo delo začeli primerjati s filmi Alekseja Balabanova.

3. Boris Akunin

Japonolog Grigorij Čhartišvili je avtor številnih prevodov japonske književnosti, pa tudi večdelnega ambicioznega dela - Zgodovina ruske države, v katerem poskuša osvoboditi dejstva od ideološke predstavitve zgodovinarjev preteklosti.

Seveda pa je avtor najbolj znan pod psevdonimom Boris Akunin, saj je prav on bralcem podaril najbolj priljubljenega ruskega detektiva Erasta Fandorina. V seriji približno 20 detektivskih romanov šarmantni aristokrat s konca 19. in začetka 20. stoletja rešuje prelepo damo ali celo celotno Rusijo. Nedvomno je treba serijo prebrati v celoti, vendar so najbolj nenavadni romani:

• "Turški gambit" - ekraniziran vohunski roman o dekletu, ki se je v rusko-turški vojni podalo za svojim zaročencem,
• "Ljubimec smrti", ki zelo nazorno prikazuje življenje otrok ulice in gangsterjev v kriminalni moskovski četrti Hitrovka,
• "Diamantna kočija", kjer se dogajanje odvija na Japonskem.

4. Viktor Pelevin

Gre za najbolj skrivnostnega ruskega pisatelja, ki ga že dvajset let nihče ni videl v živo. Vendar vsako leto po elektronski pošti svojemu založniku pošlje nov roman, vsako jesen pa kritiki in njegovi številni oboževalci razpravljajo o tem, ali je genialen ali povprečen. Vsaka nova knjiga zagotovo vsebuje satiro na sodobno stvarnost, pa naj gre za iPhone, maske v času koronavirusa ali feminizem, in zagotovo vsebuje elemente distopije. Že naslov zadnjega romana je vreden pozornosti - "KGBT+".

Pelevin je zaslovel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nastala njegova najpomembnejša dela:

• "Omon Ra" o sovjetskem dečku, ki sanja o tem, da bi postal kozmonavt, in o absurdnosti sovjetskega načina življenja,
• prvi ruski "zen budistični" roman "Čapajev in praznina" - mešanica absurda, banalnosti in ironije, ki se dogaja v času državljanske vojne in postperestrojke v Rusiji sredi devetdesetih let,
• kultna uspešnica "Generation P", v kateri se diplomant moskovskega Litinstituta znajde v svetu oglaševanja, denarja, kriminala in seksa.

5. Vladimir Sorokin

Veliki ruski pisatelj, ki je začel v moskovskem undergroundu osemdesetih let prejšnjega stoletja in je po mnenju kritikov v literaturo iz likovne umetnosti prinesel konceptualizem in soc-art (socialistični realizem, op. ur.). Njegove knjige so ostre satire in antiutopije, prerokbe iz nekaterih pa so se celo presenetljivo skoraj natančno uresničile. V svojih romanih pogosto ustvarja konvencije novega srednjega veka, medtem ko svoje junake postavlja na primer v prihodnost po jedrski vojni ("Doktor Garin").

Zapisi so tako provokativni in sprožijo toliko ljudi, da so mladinska gibanja organizirala celo akcije s sežiganjem citatov iz Sorokinovih knjig. Leta pozneje se je Sorokin odzval z romanom "Manaraga", v katerem je knjige predstavil kot gorivo, na katerem kuharji pripravljajo drage jedi za bogataše.

Med drugimi Sorokinovimi pomembnimi deli so:

• njegov prvenec "Norma", kompleksno konceptualistično delo o KGB-ju in totalitarizmu, ki je v osemdesetih letih krožilo v samizdatu.
• "Dan opričnika", distopija o življenju uslužbencev organov pregona, ki se dogaja v Rusiji leta 2028,
• roman "Telluria", ki ga mnogi štejejo za Sorokinovo glavno knjigo, je mozaik 50 novel o ne tako oddaljeni prihodnosti, v kateri Rusija razpade na kneževine in kjer živijo pravoslavni komunisti.

6. Guzel Jahina

Prvenec Guzel Jahine "Zuleiha odpira oči" je postal prava uspešnica. Potem ko je zbrala arhivsko gradivo o deportaciji Tatarov v Sibiriji v času Stalina, ga je svobodno interpretirala v leposlovni prozi v kombinaciji s spomini lastne babice. Po eni strani je to knjiga o strašnih represijah, po drugi pa o tem, da lahko človek tudi v najbolj groznih razmerah najde sebe, svojo pot in zgradi svoje življenje. Leta 2020 je na podlagi knjige izšla televizijska serija, ki pa je med predstavniki muslimanske skupnosti v Tatarstanu povzročila škandal in nezadovoljstvo.

Medtem ko bralci dobesedno požirajo Jahinine filmske romane (diplomirala je na oddelku za scenaristiko Moskovske filmske šole), kritiki avtorici očitajo, da izkorišča namerno občutljive teme. Tudi naslednja dva Jahinina romana se dotikata najbolj perečih tem sovjetske zgodovine:

• "Moji otroci" o volških Nemcih, državljanski vojni, lakoti in deportacijah,
• "Ešalon v Samarkand" - o stradajočih sirotah z območja Volge, ki jih z vlakom evakuirajo na jug.

7. Jevgenij Vodolazkin

Vodolazkin, doktor filologije, učenec Dmitrija Lihačeva in strokovnjak za književnost stare Rusije, je postal eden najbolj priljubljenih in priznanih sodobnih ruskih avtorjev. Poleg tega so njegovi romani prevedeni v več deset jezikov.

Roman, ki je postal uspešnica in Vodolazkinu prinesel veliko slavo, "Lovor", pripoveduje o srednjeveškem mladeniču, ki je izgubil svojo ljubljeno. Ker se ne more spopasti z žalovanjem, se posveti služenju Bogu in se poda na nekakšno duhovno odisejado po deželi. Odreče se lastnim željam, služi ljudem in postane blaženi norec ter celo zdravi bolezni. Mednarodni kritiki so se strinjali, da je to ena najboljših knjig o Bogu v zadnjem času.

Vse Vodolazkinove knjige so zelo različne in zelo svojstvene, vendar jim je skupno eno - vse raziskujejo preteklost in sedanjost, vprašanje zgodovine in tok časa. Med njimi so:

• novela "Solovjov in Larionov" o "belem" generalu in študentu, ki preučuje njegovo biografijo,
• roman "Letalec" o zaporniku Soloveckega gulaga, ki ga zamrznejo v eksperimentalnem laboratoriju in odmrznejo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja,
• roman "Opravičilo otoka", napisan v stilu antične kronike,
• roman "Čagin" o človeku, ki ima neverjetno lastnost, da si zapomni vse in ničesar ne pozabi.

8. Zahar Prilepin

Danes je Prilepin politik, javna oseba, televizijski voditelj in seveda pomemben pisatelj. Poleg tega se njegova ustvarjalna energija preliva v snemanje pesmi z rap glasbeniki ali v vodenje literarnega oddelka v Moskovskem umetniškem gledališču Gorkega. Danes se vse bolj posveča neleposlovju, med drugim piše biografije pisateljev.

Začel je kot rjazanski sodelavec Policijskega odreda za specialno delovanje (OMON), njegove zgodbe in romani pa so bili "pobalinska" proza o življenju in običajnih ljudeh. Mnoge od njih so temeljile na njegovi lastni biografiji. Tukaj je nekaj izmed njih:

• Roman "Patologije" - o čečenski vojni, ki jo je avtor doživel na lastne oči,
• roman "Sankja", s katerim je Prilepin prodrl v veliko literaturo - o vsakdanjem življenju mladega radikalnega revolucionarja. Takšen je bil nekoč tudi sam Prilepin, član nacionalnega boljševiškega gibanja Eduarda Limonova.
• Roman "Greh" - resnična uspešnica o tem, kako navaden provincialen fant odrašča in se sooča z življenjem.
• Monumentalno delo "Samostan" - o tem, kako še eden navaden fant skuša preživeti v Soloveckem taborišču v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

9. Marina Stepnova

Stepnova je odraščala v družini zdravnikov, pri petnajstih letih je delala kot medicinska sestra na onkološkem oddelku, kjer je videla "resnično in strašno človeško trpljenje". Pozneje je dobila prevajalsko in literarno izobrazbo ter bila več let urednica moške revije XXL. Po njenem zaprtju pa je začela pisati knjige in danes jo lahko upravičeno štejemo za nadaljevalko tradicije velikega ruskega romana. Značilnosti dobre klasične proze je mogoče opaziti v številnih njenih delih, npr:

• V romanu "Kirurg", v katerem je opisala svoje zdravniške izkušnje in pripovedovala dve vzporedni in zapleteno povezani zgodbi o sodobnem plastičnem kirurgu in perzijskem diktatorju iz 11. stoletja,
• v kritiško hvaljenem romanu "Lazarjeve ženske", ki pripoveduje zgodbo o geniju Lazarju Lindtu skozi spomine treh žensk iz različnih generacij, ki jih je ljubil.
• In v romanu "Vrt", ki bralca popelje v devetnajsto stoletje s skoraj turgenjevsko junakinjo, zelo svobodno in neodvisno.

10. Ljudmila Ulickaja

Metoda Ulicke je opazovanje življenja več generacij ene družine z zgodovinskimi dogodki v ozadju. Zanima jo, kako politika in vladajoči režim (zlasti totalitarni) vplivata na usodo človeka. Ulickaja dobesedno propagira humanistične vrednote in ljubezen.

Pisateljica je napovedala, naj od nje ne pričakujejo več velikih romanov, bralci pa upajo vsaj na zbirko kratkih zgodb, medtem pa ponovno prebirajo najpomembnejše od že objavljenih:

• "Zeleni šotor" - živo platno, prerez sovjetske družbe v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z disidenti, samizdatom in absurdnostjo birokratskega stroja, ki mislečim ljudem onemogoča delo in življenje.
• "Daniel Stein, prevajalec" - roman, ki temelji na resnični zgodbi poljskega Juda, ki je služil pri gestapu in reševal ljudi, preden je postal katoliški duhovnik v Izraelu. Knjiga je poskus uskladitve krščanstva, islama in judovstva.
• "Jakobova lestev" - roman, v katerem je Ulicaja pogumno razkrila zgodbo svojega dedka, ki je šel skozi taborišča.