V Rusiji je bilo veliko manufaktur, ki so izdelovale različne šale in ogrinjala, vendar so le nekateri med njimi postali pravi zaščitni znak ruskega sloga in zaželeni spominki za tujce.
Pavloposadski šali se izdelujejo od leta 1795 v mestu Pavlov Posad. Tovarno je ustanovil kmet Semjon Labzin, njegovi potomci pa so nadaljevali dejavnost - do začetka XX. stoletja je tovarna postala največja proizvajalka šalov in ogrinjal v Rusiji. Značilnost pavloposadskih šalov je volneni material, kvadratna oblika in simetrični vzorec s cvetjem, "kumaricami" in drugimi rastlinskimi okraski.
Še en znan šal je orenburški puhast šal. V okolici uralskega mesta Orenburg ga obrtnice že več kot 300 let ročno pletejo iz volne lokalnih koz, za katero je značilna posebna toplota in celo terapevtske lastnosti. Svetovno znan je postal leta 1857, ko je bil predstavljen na svetovni razstavi v Parizu. Za kakovost orenburškega šala velja, da se lahko potegne skozi poročni prstan, saj mora biti kljub precejšnji velikosti zelo tanek in lahek.
Še danes mojstri izdelujejo nakit s tradicionalnimi vzorci. Uhani "golubci", ime katerih izhaja iz besede "golob" (na fotografiji levo), je iz srebra, biserov in granata izdelal draguljar Timofej Žuravljov. Podobne si lahko ogledate na ruski lepotici, ki jo je naslikal umetnik Konstantin Makovski (na fotografiji desno).
Na sliki je prikazan tudi nakit, ki se imenuje "naruči" ali "zarukavja". To je okrašen zapestnik, ki je opravljal funkcijo manšete.
"Monisto" je bil praznični prsni okras. Na laneno nit so bile nanizane perlice, kroglice in školjke, včasih pa tudi kovanci.
Monisto je bil drag, koralde pa je lahko izdelal vsakdo. Vse je bilo odvisno od materiala: drage koralde so izdelovali iz jantarja, perl in drugih dragocenih materialov, poceni pa celo iz posušenih jagod in kosti.
Dekleta v Rusiji so nosila "venkì" (krone/vence) - praznična pokrivala, ki so bila izvezena z dragocenimi kamni ali steklom, zlatimi vezeninami, perlicami in biseri. Sodobni oblikovalci ponujajo svojo, preprosto različico nakita, ki jo lahko nosimo vsak dan.
Drug dodatek so trakovi. Ti so bili spleteni v kito, po njihovi prisotnosti v dekletovi pričeski pa so določali njeno pripravljenost za snubljenje. Po poroki so dekleta svoje trakove podarila prijateljicam. Zdaj za nošenje trakov ni treba znati plesti - kupite lahko model na elastičnem traku.
"Lukoško" je vrsta košare za nabiranje jagod in gob, ki je bila v vsaki kmečki hiši. Izdelane so bile iz lubja (lubja listnatih dreves) ali vejic - razpoložljivih materialov, ki so jih pogosto uporabljali za izdelavo gospodinjskih predmetov.
Kot torbica se je takšna košara pojavila šele v 20. stoletju - moda pletenih torbic pa se ni uveljavila le v tujini, temveč tudi v ZSSR.
Kakšen nakit so nosile sovjetske ženske?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
