Velesova knjiga: Kako je lažni nauk v 90. letih prejšnjega stoletja pridobil na tisoče privržencev

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"V tistih časih je živel Bogumir - mož Slave, ki je imel tri hčere in dva sinova. Njihova mati, ki ji je bilo ime Slavunja, <...> je sedmi dan rekla Bogumirju: "Najine hčere morava poročiti, da bova videla svoje vnuke."" In Bogumir je vpregel voz in šel, kamor so ga oči vodile. In prišel je do hrasta, ki je stal na polju, in ostal čez noč ob ognju. In v večernem mraku je videl, da se mu približujejo trije možje na konjih. <...> In Bogumir se je vrnil v svoje stepe in svojim hčeram pripeljal tri može. Od tod začetek treh rodov. Od tod prihajajo drevljani, kriviči in poljani, saj je prva Bogumirjeva hči nosila ime Dreva, druga Skreva, tretja pa Poleva. Bogumirjeva sinova pa sta se klicala Seva in mlajši Rus. Iz njiju izhajajo Severjani in Rusi. Trije možje so bili Utrennik (dobesedno Jurtranjik, op. ur.), Poludennik (Poldnik) in Večernik."

Tako se glasi legenda o izvoru Slovanov po različici Velesove knjige - domnevno starodavnega letopisa, ki pripoveduje o zgodovini ljudstev Evrazije od 9. stoletja pred našim štetjem. A to ni preprečilo, da bi Velesova knjiga pridobila neverjetno priljubljenost - nastalo je več kot 10 prevodov! - in postala eden glavnih "naukov" neopoganov.

Zgodovina knjige

Avtor potegavščine je bil ruski emigrant Jurij Miroljubov. Leta 1952 je pisal uredništvu rusko govoreče revije Žar ptica, ki je izhajala v San Franciscu. Pravil je, da naj bi on, Miroljubov, odkril nekaj starodavnih lesenih plošč iz 5. stoletja, na katerih je opisana zgodovina stare Rusije. Leta 1955 je revija objavila eno samo sliko - fotografijo besedila, prepisanega z lesene plošče. Od leta 1957 do 1959 pa je izhajal prevod celotnega "besedila s plošč", ki sta ga ustvarila Miroljubov in še en ljubitelj starodavnih spomenikov, emigrant Aleksander Kurenkov, s katerim si je dopisoval.

Miroljubov je artefakt imenoval "Izenbekove plošče". Po njegovi različici so pripadale umetniku Fjodorju Izenbeku, ki jih je našel med državljansko vojno na enem od izropanih posestev in jih po emigraciji odnesel s seboj v Evropo. Leta 1925 je v Bruslju spoznal Miroljubova in mu omogočil, da je plošče preučeval 15 let.

"Bil je zelo sumničav do vseh uporab teh 'ploščic'. Ni mi niti dovolil, da bi jih odnesel domov! Sedeti sem moral v njegovem ateljeju na ulici Besme, v Ucclu, kjer me je zaklenil, in enkrat sem bil v takšni zapori dva dni! Ko je prišel, je bil izredno presenečen. Popolnoma je pozabil, da sem bil v njegovem ateljeju," je Miroljubov pisal drugemu raziskovalcu lesenih plošč, Sergeju Lesnemu.

Leta 1941, med nacistično okupacijo Belgije, je umetnik umrl in sledovi "artefakta" so se izgubili.

Sama besedna zveza "Velesova knjiga" je prišla v širšo uporabo leta 1966 s pomočjo Lesnega. V tujini je objavil delo "Velesova knjiga" z lastno dešifracijo ploščic in odlomki iz korespondence z Miroljubovom.

Mnenje znanstvenikov

Številni avtoritativni sovjetski paleografi, zgodovinarji, arheologi, arheologi, jezikoslovci in literarni kritiki so se strinjali, da so "Izenbekove plošče" ponaredek. V zgodovini "artefakta" jih je skrbelo vse: od pomanjkanja podatkov o prvih lastnikih do abecednih, žanrskih in jezikovnih značilnosti prevoda.

V besedilu je velika zmeda v datumih, odštevanje časa poteka na način, ki ni značilen za kronike, toponimi, imena carjev in generalov niso navedeni, zapleti pomembnejših dogodkov niso opisani, prisotno pa je veliko anahronizmov. Prav tako je prišlo do razhajanj med besedili, ki jih je natisnila Žar ptica, in Miroljubovim arhivom, ki je pozneje prišel v roke učenjakov.

Znanstveniki so ločeno analizirali abecedo in slovnično strukturo jezika: zadostovala jim je reprodukcija besedila z lesene plošče. Analiza je pokazala mešanico oblik iz sodobnih slovanskih jezikov, različne različice zapisa istih besed in nepoznane načine tvorjenja besed. Sama pisava - t. i. velesovica - je bila imitacija cirilice z zgornjo vodoravno črto, podobno indijskemu devanagariju.

"Analize Velesove knjige pričajo, da jezik, v katerem je bila napisana, ni mogel obstajati. Ni takega jezika, ki ne bi imel stabilnega fonetičnega sistema, enotnih slovničnih pravil, in tako močno kršil dobro raziskane zakonitosti razvoja vseh slovanskih jezikov," je zapisal Oleg Tvorogov, sovjetski specialist za literarne vede in srednjeveške študije.

Opozoril je tudi na fabulativno in grafično podobnost Velesove knjige z deli Aleksandra Sulakadzeva, ponarejevalca s preloma 18. in 19. stoletja. Ta je ustvaril tako "avtorske" ponaredke kot tudi lažne dodatke k avtentičnim rokopisom, ki so dokumentom dodali starost.

Kljub neuspehu Velesove knjige kot zgodovinskega dokumenta je zanimanje zanjo preseglo akademske kroge. Besedilo je zlasti pritegnilo pozornost privržencev ruskega poganstva.

Leta 1976 je množični tednik Nedelja objavil članek o Velesovi knjigi, ki so jo avtorji predstavili kot "skrivnostno kroniko, ki nam omogoča nov pogled na čas nastanka slovanske pisave in ponoven pregled vseh znanstvenih predstav o izvoru in mitologiji Slovanov". Ta publikacija ni postavila pod vprašaj pristnosti dvomljivega besedila in je pripomogla k njegovemu nadaljnjemu širjenju.

V čem je skrivnost priljubljenosti Velesove knjige?

"Najtežji problem, povezan z Velesovo knjigo, ne spada v jezikoslovje ali zgodovino, temveč na področje socialne psihologije. Ta je v tem, da je neresničnost knjige jasno vidna le profesionalnim jezikoslovcem in zgodovinarjem, medtem ko nepripravljenega bralca zlahka ujamejo primitivne - in mnogim ljudem simpatične - izmišljotine o tem, kako so se stari Rusi že pred več tisočletji uspešno spopadali s sovražniki. In znanstvene trditve v očeh takega bralca žal ne odtehtajo privlačnih fantazij diletantov", opozarja sovjetski in ruski jezikoslovec Andrej Zaliznjak.

Prevod z lesenih plošč je bil v Rusiji natisnjen šele leta 1992 - in pozneje še desetkrat ponatisnjen. Od istega leta so časopisi in revije - nacionalistični, družbenopolitični (Moskovski Komsomolec) in celo poljudnoznanstveni (Znanost in religija, Čudeži in dogodivščine) - aktivno pisali o Velesovi knjigi in sploh niso dvomili v njeno pristnost.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila omenjena celo v poskusnem učbeniku zgodovine za srednješolce. Sklicevanja nanjo so bila najdena tudi v strokovnih publikacijah za učitelje zgodovine.

Zanimanje za neopoganstvo v devetdesetih letih ni zraslo samo od sebe: prisotno je bilo že v predrevolucionarni Rusiji, med slovanofili in v ZSSR. V času Sovjetske zveze so fascinacijo z arhaično slovansko kulturo podpirali z vseh strani, da bi tako zmanjšali pomen pravoslavja, ki ga je komunistična partija predstavljala kot "orodje za zasužnjevanje Slovanov". Na ta način je poganstvo opravičevalo komunistično ureditev in pomagalo oblastem v boju proti krščanstvu.
Nato je po razpadu Sovjetske zveze v družbi prišlo do krize identitete. In mnogi ljudje so začeli znova iskati odgovore v poganstvu.

"Obstajala je psihološka potreba po njem. Ljudje so se oddaljili od ene ideologije in potrebovali so drugo. Nekateri so se obrnili k tradicionalni religiji, drugi so začeli iskati nezemljane, tretji so se obrnili k neopoganstvu," je za Russia Beyond povedal Sergej Jegorov, zgodovinar in antropolog ter predavatelj na Državni univerzi v Sankt Peterburgu.

Povpraševanje po novi ideologiji so dejavno spodbujali leposlovci: ruski pisatelji so v svojih delih, posvečenih veličini predkrščanske Rusije, preučevali in "ustvarjalno reinterpretirali" vsebine iz Velesove knjige.

"Skupaj s propadom komunistične ideologije se je dvignil črni steber najrazličnejših mističnih nesmislov, z njim pa cela vojska pustolovcev, ki so dobro služili na norcih, bedakih in očaranih romarjih," je pozneje priznal pisatelj Sergej Aleksejev, katerega delo je imelo velik vpliv na razvoj idej slovanskega neopoganstva.

Gradivo, ki ga je ponujala Velesova knjiga, je bilo popolnoma primerno za gradnjo nove, privlačne ideologije. Knjiga je predvsem trdila, da je bilo slovansko poganstvo miroljubna religija brez človeških žrtev. Čeprav je uradna znanost dokazala nasprotno.

"Novopoganski ideologi so bolje kot kdorkoli drug razumeli vso negotovost poznanih idejnih konstrukcij, ki so temeljile na bistveno zastarelih podatkih in zastarelih metodoloških pristopih. Potrebovali so zanesljiv izvirni vir, kot je zrak, da so se nanj sklicevali kot na zadnji neizpodbitni dokaz. Ni naključje, da so navdušeni diletanti cela desetletja vztrajno, čeprav brezplodno iskali spomenike najstarejše slovanske pisave. Tako se je Velesova knjiga zanje izkazala kot pravi božji dar," poudarja zgodovinar Viktor Šnirelman.