Kako so se na sibirski deponiji naselili nezemeljski roboti in fantastični stroji (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Muzej Aleksandra Rastorgujeva je eden najbolj nenavadnih krajev v Irkutsku. Nahaja se v bližini mestnega odlagališča odpadkov, vsi eksponati pa so narejeni iz odpadkov. Odločili smo se, da si ogledamo ta čudesa iz odpadnih kovin.

Obiskovalci iz vesolja v Sibiriji

Na vhodu nas pričakajo vrata v obliki stare sibirske trdnjave - ostroga. Pred njimi stojita dve ladji z oboroženimi vitezi v oklepih. Mimo pripelje tovornjak, naložen z nekimi stvarmi. Zavije na odlagališče trdnih odpadkov, mi pa se odpravimo v muzej.

Prva misel, ki se porodi, je, da je to pravzaprav ogromen park!

Obiskovalce pozdravijo fantastični stroji na gosenicah, ki so videti kot junaki iz "Transformerjev". Glavni robot je visok približno 7 metrov in temelji na goseničnem buldožerju.

Zraven je odred terminatorjev. Lobanje so natisnjene v 3D-tehniki, vse drugo je ročno varjeno. Takšnim bi se zagotovo prilegla oblačila, očala, pa tudi motorno kolo.

Če nadaljujete pot, prispete na bojišče nezemeljskih pošasti. "Nezemljani" se na smrt postavijo po robu "predatorjem", vi pa se nekako znajdete v vlogi nehotenega opazovalca njihovega boja.

Napadajo drug drugega iz zasede, streljajo iz vesoljskega orožja in se borijo tudi z golimi rokami.

Poseben učinek ustvarjajo zvoki, ob katerih vas spreleti srh. Strašljivo! Vendar hkrati tudi zelo zanimivo.

Hangar z zgodovino

Muzej "na smetišču" se je v Irkutsku pojavil leta 2015 po zaslugi navdušenca Aleksandra Rastorgujeva.

"Leta 2005 sem prišel delat na deponijo, na odlagališče trdnih komunalnih odpadkov. Bil sem navaden mojster, nato pa sem postal nadzornik," je povedal Aleksander. "Na deponiji je bilo veliko materiala in želel sem si, da ga ne bi uničeval, temveč, da bi iz njega ustvarjal."

Najel je zemljišče poleg deponije in se odločil, da bo tam odprl muzej zgodovine. Aleksander je odlagališče trdnih odpadkov vodil celih 16 let, zdaj pa se je popolnoma posvetil razvoju muzeja.

Vse se je začelo z hangarjem, ki ga Aleksander imenuje "dvorana zgodovine". V njem je na stotine različnih predmetov z deponij. Torej tisto, kar so zavrgli prebivalci Irkutska: sovjetski sesalniki, starinski telefoni z vrtljivo številčnico, stare balalajke in harmonike, kmečka predilna kolesa njihovih prababic, litoželezne posode za ruske peči, prenosni magnetofoni, radijski prenosniki, kolesa, lutke za boksarje. In seveda stari čajniki, igrače in albumi s fotografijami.

Zagotovo je marsikdo od nas že kdaj odvrgel kaj podobnega in ni niti pomislil, da bi te stvari lahko podaril muzeju.

Nato so se tukaj začele pojavljati figure, ki jih je Aleksander varil iz odpadne kovine.

Prvi so bili vitezi, ki stojijo ob ograji. Aleksander jih imenuje "majhni", vendar so v resnici visoki kot odrasel človek. Sčasoma je mojster izdelal toliko vitezov, da jih je bilo dovolj za celo vojsko. Konjenica vitezov proti konjenici orkov.

"Osebno imam zelo rad filme o predatorjih, nezemljanih in transformerjih, v njih vidim poseben pomen," pojasnjuje.

Vse, kar vidimo tukaj, je narejeno iz zavrženih materialov. Aleksander kupi kovino že na drugem odlagališču za reciklažo železa. "Najprej se odločim, kaj bom naredil, nato pa se odpravim na deponijo in vzamem, kar potrebujem."

Aleksander ima tudi pomočnike, ki se ukvarjajo z razsvetljavo, elektriko in drugimi tehničnimi opravili ter pečejo okusne palačinke v kavarni kompleksa.

Od deponije do muzeja

V parku ni mogoče videti le fantastičnih bitk. Na osrednjem polju je Aleksander naredil rekonstrukcije bitk iz druge svetovne vojne. Tam stojijo pravi tanki, letala in artilerija.

"Vojaško opremo smo zbirali po vsej državi, od Kaliningrada do Daljnega vzhoda," je povedal Aleksander. "Vse se prodaja kot odpadna kovina. Seveda vse prispe v polomljenem, pokvarjenem stanju, in ga nato ponovno sestavimo na kraju samem." Sestavijo pa jih tako dobro, da obiskovalce celo občasno popeljejo na vožnjo po polju.

Zaposleni v filmski industriji že dolgo vedo za muzej. Na tem polju so posneli več filmov (najbolj znan je film o bitki pri Stalingradu "321. sibirska"), veliko stvari si sposodijo kot rekvizite, pa tudi sami igralci prihajajo v muzej po navdih.

"Trenutno snemamo pokrito dioramo bitke pri Prohorovki leta 1943 z vsemi podrobnostmi, v kateri bomo posredovali vse grozote te bitke. Z zvokom, s tresenjem tal. Poskusili bomo posredovati bistvo." Bitka pri postaji Prohorovka (del bitke pri Kursku) je bila največja tankovska bitka v drugi svetovni vojni.