Boris Ejfman: Še vedno čutim veliko potrebo, da ustvarim nekaj novega

Boris Ejfman, umetniški direktor Sanktpeterburškega državnega akademskega baletnega gledališča, Fotograf: Sergej Konkov/TASS

Boris Ejfman, umetniški direktor Sanktpeterburškega državnega akademskega baletnega gledališča, Fotograf: Sergej Konkov/TASS

Za priznanega koreografa Borisa Ejfmana je letos prav posebno leto. Tik pred svojim 70. rojstnim dnem, ki ga je praznoval 22. julija, je ustvaril novo baletno predstavo, Pro et Contra Petra I. Čajkovskega, prejel je nagrado Zlata maska za prispevek k razvoju gledališča, poleg tega pa se je s svojim ansamblom podal na veliko evropsko turnejo.

RBTH: Že vrsto let ste znani kot koreograf, ki skoraj vsako leto ustvari novo izvirno baletno predstavo. Ali nam lahko zaupate, kako in kdaj je umetnost postala del vašega življenja?

Boris Ejfman: Rodil sem se v običajno, izobraženo družino srednjega razreda, v majhnem mestu v Sibiriji. Moja družina ni imela navade, da bi v gledališče vodila majhne otroke. Bil sem zelo aktiven otrok: pel sem in plesal ter sodeloval v amaterskih gledaliških predstavah. Labodje jezero sem prvič videl, ko sem bil star osem let.

RBTH: Vas je predstava navdušila že pri osmih letih?

B.E.: Spominjam se je, kot da bi jo gledal včeraj: Stojim v zgornjem krogu, konec je Tretjega dejanja in tutti v glasbi Čajkovskega - ko se razkrije izdaja Siegfrieda - je tako močan, tako dramatičen. Vse skupaj se me je čustveno tako dotaknilo, da sem planil v jok. Stres, ki sem ga preživel takrat, je postal osnova moje vseživljenjske odvisnosti od gledališča.

RBTH: Ste se že takrat odločili, da se boste posvetili baletu?

B.E.: Ogromno ljudi pleše; v Sovjetski zvezi so bile vse te interesne dejavnosti tradicija, zato se je bilo tej poti skorajda nemogoče izogniti.  

Bolj me preseneča nekaj drugega: Ko sem še obiskoval baletno šolo, sem začel ustvarjati improvizacije, svoje lastne stvaritve. Pri 13 letih sem začel pisati dnevnik, v katerega sem zapisoval svoje prve stvaritve, kreativne ideje. Obstaja še en dnevnik, ki sem ga poimenoval “Moje prve stvaritve”. Tudi tega sem začel pisati, ko sem bil star komaj 13 let.

RBTH: In potem ste srečali Jakobsona ...

B.E.: Res je. Ko sem bil star 15 let, sem srečal Leonida Jakobsona, koreografa s tragično usodo. V tistem času je bil na listi prepovedanih umetnikov in ni mogel ustvarjati ne v Moskvi ne v Leningradu.

Začel sem ga spraševati, kako postati koreograf. Zelo je bil presenečen, da ga to sprašuje komaj 15-letni fant.  Odvrnil mi je: “Nihče ne more postati koreograf, ampak se moraš kot koreograf roditi.”

Ker sem oseba, ki je nagnjena k dvomu, sem sebe potem še večkrat preizkušal. Spraševal sem se, ali sem se vendarle rodil kot koreograf. Celo otroštvo in zgodnjo mladost sem potem delal na tem, da vendarle postanem koreograf.

Aleksander Kuznecov
Hana Kudrjašova
Katerina Kravcova
Souheil Michael Khoury
Valentin Baranovski
 
1/5
 

RBTH: Delati ste začeli že, ko ste še študirali. Najprej so vas povabili, da bi ustvarili balet za televizijo, Rococo Varijacije, potem pa so vas povabili z Baletne akademije Vaganova in Malega teatera iz Leningrada. Kako je prišlo do tega?

B.E.: Kot verjetno razumete, nisem imel nobenih zvez. Na splošno mi je bilo v Leningradu težko, saj gre za mesto, ki do prišlekov ni najbolj gostoljubno. Porabil sem vrsto let, več kot desetletje, preden so me dejansko sprejeli medse. Mislim, da sem vse te ponudbe prejel, ker sem res trdo delal.

Vsako priložnost za ustvarjanje koreografij sem pograbil z obema rokama: na televiziji, na odru ... kot rezultat tega me je Igor Belski, ki sploh ni bil moj učitelj in je bil v tistem času glavni koreograf Malega opernega in baletnega teatra, povabil, naj ustvarim baletno predstavo Gayane. Vse skupaj je bilo zelo nenavadno, saj se skorajda nisva poznala, poleg tega sta bila med njegovimi študenti Genrik Majorov in Valentin Jelizarjev, vendar je vseeno izbral mene.

RBTH: Bi rekli, da so takrat mladi koreografi uživali večjo pozornost in so zbujali več zaupanja kot zdaj?

B.E.: Mislim, da ni veliko resnice v tarnanju, da mladi koreografi trenutno precej težje napredujejo.  Mislim, da so bile zadeve za nas precej težje: Nihče se z nami ni v resnici ukvarjal.

Kot študent sem vstajal ob 8.00 uri zjutraj in se takoj odpravil v baletni studio, da sem lahko delal na svoji koreografiji. Studio je bil namreč zaseden od 10.00 ure zjutraj do poznih večernih ur.

Močno sem si želel, da bi Jakobsona lahko opazoval na vajah. Čeprav me je pogostokrat vabil k sebi na večerjo in na vodko, mi ni dovolil, da bi lahko gledal njegove vaje. Lahko ga razumem: v prisotnosti drugih ljudi se je počutil omejenega. Ne glede na vse mi je uspelo, da sem ga na skrivaj opazoval med delom – skozi okno ali pa razpoko v vratih.

RBTH: Verjetno imate zdaj tudi sami veliko takšnih opazovalcev ...

B.E.: V vseh svojih 40 letih, kolikor jih delam v gledališču, me niti en mlad koreograf še ni prosil, če lahko obišče naše vaje. Ne razumem, kaj trenutno žene mlade koreografe, kaj jih motivira, da se odločijo za ta poklic. Ta zahteva popolno predanost, zlitje s tem svetom, žrtvovanje, stalno učenje in potrebo biti vsak dan boljši. Pripravljenost, da se v vsakem trenutku odzoveš na klic ter da priložnost, ki ti je bila dana, izkoristiš v celoti. In takšnih priložnosti je veliko.

Zakaj sem občutljiv na to temo? Želim si, da bo moja Palača plesa, ki je naposled vendarle začela dobivati obliko, postala mesto, kjer se bodo mladi koreografi lahko razvijali. Drugič, v svojem gledališču si želim videti mlade koreografe. Zaenkrat v tej vlogi vidim samo enega kandidata, Olega Gabiševa, vendar je kot solist zelo zaposlen, jaz pa nimam nikogar, ki bi ga nadomestil v tej vlogi.

Boris Ejfman je trenutno najbolj znan ruski koreograf. Pred skoraj 40 leti je v Sankt Peterburgu začel s svojim baletnim ansamblom, ki zdaj nosi njegovo ime. Zanj Eifman vsako leto ustvari novo originalno baletno predstavo. Nekatere, kot denimo Čajkovski ali Rdeča Giselle, so se pozneje pridružile repertoarju Berlinskega državnega baleta, Dunajskega državnega baleta ter drugih gledališč. Baletne predstave je ustvarjal za Mariinski teater, Bolšoj teater pa tudi za New York City Ballet. Leta 2013 je Eifman v Sankt Peterburgu odprl plesno akademijo, zdaj pa je na vrsti še njegova Palača plesa.

RBTH: Številni koreografi vaše generacije - Jiří Kylián, Mats Ek, William Forsythe – so se od baleta že poslovili. Ali vas je kdaj zamikalo, da bi se tudi sami poslovili ?

B.E.: Vsak dan v baletnem studiu delam sedem ur. Poleg tega sem se podal na novo pot, ki je verjetno precej nora: začel sem na novo ustvarjati svoje stare baletne predstave. Pred kratkim smo pokazali premiero Čajkovskega. Nekoč je bil to moj najbolj uspešen balet, ki je bil zelo dobro sprejet v Parizu in New Yorku. Na odru se ni pojavil še vrsto let, zdaj pa sem se odločil, da ga bom obudil.

RBTH: V resnici ste ustvarili povsem novo baletno predstavo.

B.E.: Ko sem si ogledal originalno verzijo, sem spoznal, da gre za balet 20. stoletja. Ne zanima me muzejski eksponat, pač pa baletna predstava, ki bo dosegala trenutno raven mojega gledališča in  mene samega ... Spoznal sem, da sem moral ustvariti povsem novo predstavo Čajkovski.

Ustvaril sem balet, ki ga v 95 odstotkih sestavlja nova koreografija, novi dramatični poudarki, sklopi in luč. V bistvu gre za nov balet pod starim imenom. Kylián in Forsythe sta naredila antologijo svojega ustvarjanja, jaz pa nasprotno še vedno čutim potrebo, da ustvarim nekaj novega. Še več, zase sem odkril nove priložnosti.

RBTH: Ena od vaših zadnjih premier je balet Rodin. Zakaj ste izbrali francoskega kiparja, ne pa denimo Vere Muhine ali pa recimo Michelangela?

B.E.: Lahko bi vam predstavil kup zapiskov, ki so vsi napisani z mojim rokopisom. Vsebujejo vse, kar vem o Rodinu, vse kar je bilo o njem napisanega v različnih jezikih ter vse, kar si mislim o njem. Vse to z namenom, da bi lahko našel ustrezne gibe telesa. Če jih želim ustvariti, moram biti poln informacij in idej. Zdaj o ljubezenskem življenju Camille Claudel verjetno vem več kot njeni sorodniki.

Ustvarjanje baleta je popolno zlitje, ki ne vključuje samo zavesti, pač pa tudi podzavest. Vse te informacije so nujne, da zdramiš koreografovo zavest in kar utegne biti še bolj ključno – tudi njegovo podzavest.

Mislim, da so pri ustvarjanju baleta zelo pomembna intuitivna spoznanja. Zato sem pred začetkom ustvarjanja Rodina kar šest mesecev sedel za mizo. Zbiral sem ustrezno znanje, pripravljal sem se na ustvarjanje. Poslušal sem vso francosko glasbo 19. in zgodnjega 20. stoletja, ocean glasbe: Ravel, Debussy, Massenet, Saint-Saëns, Satie. Vem, da sodobni koreografi ne delajo na takšen način, zame pa je to najbolj zanimiv del mojega ustvarjanja.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.