Od zgodb o rusko-slovenskem prijateljstvu do mojstrovin sodobne književnosti

Stojnica ruskega Prevajalskega inštituta na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu.

Stojnica ruskega Prevajalskega inštituta na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu.

Vir: Nina Lebar
Objavljamo seznam letos izdanih knjig v slovenščini, ki govorijo o Rusiji ali so prevedene iz ruskega jezika.

Igor Grdina, Neda Pagon (urednika): Ruski album: veliko prijateljstvo v slikah (Inštitut za civilizacijo in kulturo)

Ob 100. obletnici Ruske kapelice na Vršiču je Inštitut za civilizacijo in kulturo izdal zanimivo knjigo, ki nam skozi arhivske fotografije in ilustracije prikaže zgodovinske stike med Rusijo in Slovenijo. Od cesarskega odposlanca Žige Herbersteina iz Vipave, ki je sredi 16. stoletja z Moskovskimi zapiski (1549) Evropi slikovito predstavil pokrajino in življenje v Rusiji, Gregorja Volgarja s Kranjskega, ki je bil osebni zdravnik Petra Velikega, pa do Davorina Hostnika, ki se je v 19. stoletju preselil v Rusijo, delal kot učitelj v provinci in izdal prvi rusko-slovenski slovar. Foto-zgodba svoj vrhunec doseže s prvo svetovno vojno, ko so k nam prihajali ruski vojni ujetniki, in oktobrsko revolucijo, po kateri so ruski emigranti s svojim intelektom pomembno vplivali na miselne tokove v skupni državi južnih Slovanov.

Jevgenij Germanovič Vodolazkin: Laurus (Cankarjeva založba)

[prevod: Lijana Dejak]

Jevgenij Vodolazkin poskuša v zgodovinskem romanu bralcem približati vsakdanje življenje, občutja, misli ruskega človeka v poznem srednjem veku, ki si jih danes težko predstavljamo, še težje podoživimo. Ta svet je predstavljen skozi oči zanimivega in neobičajnega lika – zdravilca. Vodolazkin je dober poznavalec tega zgodovinskega obdobja in eden vodilnih ruskih strokovnjakov za starocerkveno slovanščino in pravoslavna žitja, zato gre za tematiko, ki avtorju močno leži in jo je v tem delu tudi slikovito prikazal. Delo so pohvalili tudi mnogi ruski literarni kritiki. Knjigo je v slovenščino prevedla Lijana Dejak, ki je za prevod letos prejela prestižno Sovretovo nagrado, najvišjo nagrado za najboljše književne prevajalce v Sloveniji.

Tatjana Nikitična Tolstaja: Mjausk (Društvo slovenskih pisateljev, Forum slovanskih kultur)

[prevod: Urša Zabukovec]

Tatjana Tolstaja je ena od najbolj znanih sodobnih ruskih pisateljic, Mjausk (v originalu Кыс) pa bi lahko označili za njeno temeljno delo, ki ga je avtorica pisala kar 16 let (1986-2000). Dogajanje je postavljeno v postapokaliptični svet po Eksploziji, v katerem živijo mutirani ljudje, ki so izgubili vedenje o svetu iz časa pred apokalipso. V tem svetu igrajo posebno vlogo Nekdanji, ki poskušajo iz starih knjig ponovno obuditi nekdanje znanje in ga prinesti drugim ljudem. Znanje je med množicami pozabljeno in se nahaja v rokah tiranskega vladarja. Posebej moramo omeniti kompleksen jezik knjige, ki vključuje veliko število neologizmov, cerkvenoslavizmov in drugih »umetnih« besed, ki se jih na mnogih mestih tudi avtorica ne drži konsistentno, zato delo predstavlja »trd oreh« za prevajanje v tuje jezike. Te težavne naloge se je zelo dobro lotila Urša Zabukovec, ki je delo prevedla v slovenščino.

Kot je zapisala Kristina Sluga na portalu Bukla, ima v zgodbi posebno mesto tudi knjiga v ruski kulturi nasploh: »Le da se knjig ne bere več, se jih pa papagajsko prepisuje. In kje avtorica vidi izhod? Gotovo ne v medsebojnem razumevanju, spoštovanju, celo ljubezni, čustvih, na katerih je človešt­vu že prevečkrat spodrsnilo, ampak le v védenju, preizpraševanju vsega, samovolji, če hočete – to je edina prava osvoboditev duha in posameznika.«

Rusi v Sloveniji: Surova stvarnost in navdihujoča kultura – Monitor ISH, Revija za humanistične in družbene vede, letnik 2016, št. 1

Letos je izšla številka revije za humanistične in družbene vede Monitor ISH, v kateri so avtorji prispevkov posebno pozornost namenili ruskim imigrantom in beguncem ter njihovemu vplivu na miselne tokove v Sloveniji. Številka revije je prosto dostopna na spletu. V njej lahko najdete naslednje prispevke:

  • Ruski begunci in pogledi slovenske politike na Lenina ob njegovi smrti (Jurij Perovšek),
  • Ruska begunska kriza in njena reševanja (Gita Zadnikar),
  • Vplivi ruske emigracije na delovanje ljubljanske Opere med obema vojnama (Darja Koter),
  • Balet in ruske umetnice v Ljubljani po letu 1920 (Tjaša Rant),
  • Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani v obdobju Kraljevine SHS (Željko Oset),
  • Kratek postanek nadporočnika ruske carske armade Mihaela Dimitrijeviča Kuprejanova v Murski Soboti leta 1923 (Mateja Ratej),
  • Ivan Hribar in društvo “Rusko zrno” (Ljubov Aleksejevna Kirilina),
  • Ob 100. obletnici knjige Janka Lavrina “V deželi večne vojne” (Tatjana Ivanovna Čepelevskaja),
  • Slovanska ideja: razmerje med pesniško mislijo in političnim konceptom v poeziji Fjodorja Ivanoviča Tjutčeva in odmevi na Slovenskem (Neža Zajc)

Drago Bajt: Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas (Literatura)

Socialistični realizem je umetniška usmeritev, ki se je utrdila v tridesetih letih 20. stoletja v Sovjetski zvezi in je postala predpisana obvezna umetniška smer v večini držav realsocializma po vsem svetu. Danes je ta smer v preučevanju zgodovine kulture in umetnosti nemalokrat zanemarjena in postavljena v senco drugih pomembnih del, ki so se razlikovala od takratnega uradnega kanona, čeprav so bila mnoga socrealistična dela med množicami brana, vplivna in priljubljena, četudi napisana v skladu z normami politične oblasti. Slovenski literarni zgodovinar, prevajalec in kritik Drago Bajt se je v novem delu lotil analize značilnosti te umetniške usmeritve, prostor pa je odprl tudi analizi tega umetniškega sloga v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, kjer je imel socialistični realizem vidno vlogo zlasti v obdobju t.i. administrativnega socializma do začetka petdesetih let 20. stoletja.

Bogomil Ferfila: Rusija, Večna in največja država sveta (Demat)

Bogomil Ferfila, v javnosti znan predvsem kot politolog za vprašanja ZDA, je tudi avtor mnogih potopisov, ki jih kombinira z interdisciplinarnimi analizami posameznih držav. Letos je izšla najnovejša knjiga v njegovi zbirki Svet na dlani, ki pripoveduje o Rusiji. Njegova pot je zaobjela Sankt Peterburg, Moskvo, daljni sever Rusije, Sibirijo, Kaliningrad, za povrh pa je v delo vključena tudi mednarodno nepriznana republika Pridnjestrovje v vzhodni Moldaviji. Potopise različnih krajev v drugem delu dopolnjujejo opisi politične zgodovine od konca Sovjetske zveze, nekatere značilnosti ruskega gospodarstva, energetike, ruskih mednarodnih odnosov, pa tudi splošnih prepričanj in mnenj v ruski družbi. Zanimivo in na marsikaterem mestu informativno branje, ki pa žal v veliki meri temelji zgolj na zahodnih, zlasti anglosaških virih. To se ponekod odraža tudi v nekoliko nenavadnih besednih formulacijah za slovenski jezik, kot sta denimo »Kremlin« ali »Chisinau« namesto Kremelj in Kišinjev.

Pavel Sanajev: Pokopljite me za šprajc (Cankarjeva založba)

[prevod: Lijana Dejak]

Lijana Dejak je letos prevedla tudi krajše delo ruskega pisatelja Pavla Sanajeva z naslovom Pokopljite me za šprajc, ki je v bistvu predelava spominov iz neprijetnega otroštva avtorja. Glavni protagonist zgodbe je osemletni deček, ki živi pri starih starših, kjer naj bi ga pustila sebična mati, babica pa se izkaže za »bolj noro, kot se sprva zdi«, lahko preberemo že na zadnji platnici knjige, kjer je zapisano tudi naslednje: »To je homersko smešna knjiga o grozljivih preobrazbah in prigodah ljubezni. Zato je namenjena najširšemu krogu bralcev, ne glede na starost, spol in svetovni nazor. Roman že ima zagotovljeno mesto v zgodovini ruske književnosti in se je skoraj desetletje obdržal na vrhu uspešnic. Prodan je v več kot milijon izvodih, po njem je bil leta 2009 posnet tudi film.«

Ljudmila Jevgenjeva Ulickaja: Sonjica (Modrijan)

[prevod: Marjan Poljanec]

»Sonjica je nelepo dekle, ki išče uteho v branju. Do sedemindvajsetega leta ji prebiranje svetovnih klasikov pomeni edino uteho v življenju. Dela v knjižnici in tam tudi sreča znanega in priljubljenega slikarja Roberta Viktoroviča, ki jo že po nekaj dneh poznanstva zasnubi. Sonjica misli, da je to šala, saj ima zelo neprijetno izkušnjo iz mladosti s sošolcem, v katerega je bila zaljubljena. Vendar slikar misli resno in v zakonu s precej starejšim Robertom Viktorovičem se rodi prav tako neprivlačna hči Tanja. Tanjinja najboljša prijateljica je prelepa Jasja, ki se naseli pri njih in kmalu postane slikarjeva muza in ljubica. Sonjice novo dejstvo v zakonu ne preseneti, ampak je srečna, da je mož na stara leta v Jasji našel tolažbo. Po Robertovi smrti gresta dekleti vsaka svojo pot, Sonjica pa se vrne k svojim starim prijateljicam – knjigam.« (Vir: Dobreknjige.si)

Nikolaj Aleksandrovič Mašukov, Pravljice izpod Vršiča (Občina Kranjska gora)

»Ruski slikar in kipar Nikolaj Aleksandrovič Mašukov, ki živi v Ljubnem, je avtor rusko-slovenske knjige z naslovom Pravljice izpod Vršiča [Skazki Vršiča], ki je čudovit poetični poklon Ruski kapelici. [...] Orkester pod snegom, O vršiškem krokarju in planinskem orlu, Vrbova piščal, Duhovi slovenskih gora, Srebrna postrv, Zaklad, Sledovi in Babilonski stolp so naslovi pravljic, ki so po besedah Nikolaja Mašukova nastajale počasi, v njih pa je na poetičen način skušal povedati zelo preproste stvari. Pravljice govorijo o nesmiselnosti vojn, o trpljenju ruskih vojnih ujetnikov, o grozljivem plazu, ki jih je zasul, in o melodiji neznanske žalosti, ki so jo igrale balalajke ... Dotakne se tudi o dveh najmočnejših sil na svetu, ki sta po avtorjevem prepričanju ljubezen in čas. Sili, ki sta še mnogo mogočnejši od moči in oblasti ...« (Vir: Urša Peternel, Gorenjski glas)

Med letošnjimi knjigami najdemo tudi manjšo knjigo Bojana Jeločnika o Vršiču z naslovom Cesta čez Vršič in Ruska kapelica z ruskim prevodom Ilje Smirnova (Energovat), slovensko-rusko-angleško pesniško zbirko podjetja Krka z naslovom Kot kaplja se pesem utrne in pa najnovejši ponatis nepogrešljivega pripomočka, Rusko-slovenskega in slovensko-ruskega žepnega slovarja (Cankarjeva založba).

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.