»Rusija je prilagodila kapitalizem in politični sistem svojemu okolju«

Društvo Slovenija-Rusija je 23. novembra organiziralo pogovorni večer, posvečen legendarnemu slovenskemu novinarju Juriju Gustinčiču.

Društvo Slovenija-Rusija je 23. novembra organiziralo pogovorni večer, posvečen legendarnemu slovenskemu novinarju Juriju Gustinčiču.

Društvo Slovenija-Rusija
Društvo Slovenija-Rusija je nedavno organiziralo razpravo o aktualnih vprašanjih mednarodne politike, ki je bila posvečena pokojnemu novinarju Juriju Gustinčiču. Dolgoletni poročevalci iz Rusije in antropologinja so prodorno načeli medijsko propagando, Trumpa, aktualno mednarodno držo Rusije in še marsikaj drugega.

»Rusi so se samo naučili tega, kar Zahod že dolgo počne«

Nekdanja dopisnica Dela iz Moskve, zdaj pa urednica RBTH Slovenija Polona Frelih, ki je povezovala pogovor, je med drugim načela vprašanje »zahodne« in »ruske propagande«. Spomnila je na opravičilo založnika in izvršnega urednika New York Timesa za preveč pristransko pisanje v korist Hillary Clinton, kolumno istega časnika, v kateri pozivajo k cenzuriranju »lažnih novic« na Facebooku, in na nedavno resolucijo evropskega parlamenta o boju proti »ruski propagandi«.

Dopisnik Dela iz Washingtona in Moskve Boris Čibej, ki v svojih blogih veliko pozornosti posveča vprašanju medijske propagande, je opozoril, da se je takšno zgrešeno poročanje ameriškemu časopisu celo splačalo, saj so z njim po predvolilni kampanji dobili 40 tisoč novih naročnikov: »Ljudje so bili tako neumni, da so temu še bolj verjeli in se je to očitno izkazalo za dober poslovni model.«

Čibej je med drugim poudaril, da je Zahod prvi začel s propagando in spomnil na pristope, ki se jih pri poročanju poslužujejo nekateri zahodni mediji, kot sta že omenjeni New York Times ali BBC: »Kaj pa delajo BBC in drugi, a ni to že propagandni boj? Sedaj se samo čudimo, da so Rusi začeli s tem, kar mi delamo že dolga leta.« Po njegovem mnenju je bila propaganda vedno prisotna in jo trenutno samo bolj opažamo: Rusko poročanje je postalo »problematično«, ker gre za drugačen glas od zunaj, ki ga zahodne korporacije ne morejo obvladati z lastništvom nad velikimi mediji.

»Da v Rusiji ne moreš poročati proti Putinu, je neka pravljica, v kateri živimo. Zahodna propaganda je zame še hujša, ker tu živiš v iluziji, da ni pritiskov, v Rusiji pa ta pritisk vsaj čutiš. V resnih ruskih medijih nikoli ne boš slišal dikcij in ideoloških oznak, kot je 'režim', prav tako ne doživiš tega kot v Washington Postu, ki dobesedno citira le eno stran. Moji zahodni kolegi so se rodili v pravljici, da je Zahod vedno avtomatično boljši, po ideološki predpostavki,« meni Čibej.

Opozoril je na pristransko poročanje o rusko-sirski operaciji v Alepu in operaciji koalicije pod vodstvom ZDA v Mosulu: »Oboji napadajo iste, vendar v prvem primeru govorijo o terorju nad ljudstvom, v drugem pa samo o teroristih.« Na splošno so zahodni mediji vedno kritični do česarkoli, kar naredi Rusija – vsako reformo parlamentarnih volitev na primer vnaprej označujejo za sistem, ki bo prinesel zmago Putinu, ne glede na to, kako spremeni pravila. »In zakaj vedno tako poudarjajo, da je Putin nekdanji agent KGB? Saj je bil tudi Bush starejši v CIA, pa tega niso povedali v vsaki drugi povedi,« je še dejal bloger in nekdanji dopisnik.

V Rusiji sicer obstaja relativno odprt medijski prostor z različnimi mediji, država pa financira tudi opozicijsko naravnane medije, kot je radijska postaja Eho Moskvi. Nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Moskve Andrej Stopar je sicer opozoril, da se je raznolikost mnenj v Rusiji po ukrajinski krizi zožala, kar je opisal kot posledice krize ter mobilizacije javnega mnenja. Pristransko poročanje se lahko najde povsod, ni pa to neka ruska značilnost, čeprav ga kdaj najdemo tudi v njej, pravi Stopar.

Dogodek je dodobra napolnil dvorano Krke v Ljubljani. Vir: Društvo Slovenija-RusijaDogodek je dodobra napolnil dvorano Krke v Ljubljani. Vir: Društvo Slovenija-Rusija

Rusija prilagaja sistem svojim razmeram

Okrogle mize se je udeležila tudi antropologinja Vesna Vuk Godina, ki je v zadnjem času največ pozornosti pritegnila s tezami iz svoje knjige Zablode postsocializma, kjer piše, da je slovenska družba v krizi, ker je poskušala kopirati zahodno družbeno, ekonomsko in politično ureditev, brez da bi upoštevala značilnosti tukajšnjega družbenega okolja, ki naj bi v večji meri temeljilo na kolektivizmu, egalitarnosti, neposrednem odločanju in fevdalni, neprotestantski logiki.

Pri direktnem kopiranju zahodnih institucij gre za napako, ki so jo izvedle mnoge postsocialistične in tudi postkolonialne države, pravi antropologinja: »Ljudje mislijo, da če to tam deluje, bo delovalo tudi v naši družbi. A imajo družbe svoje vzporedne kulturno-zgodovinske tirnice, svojo logiko. Če se vam pokvari del avta, lahko vzamete del iz najboljšega avta, vendar ta v vašem ne bo deloval. Enako oziroma še bolj kompleksno je z družbami.« Tako poudarja, da je institucije v družbi potrebno »ponativiti«, prilagoditi domačemu okolju, sicer družba doživi krizo.

Po njenem mnenju sta Rusija in Kitajska uspešno stopili na pot t.i. indiginacije kapitalizma, torej prilagajanja kapitalizma svojim kulturno-zgodovinskim razmeram, kjer najboljši zgled iz zgodovine predstavlja Japonska. Prepričana je, da se je pod Putinom začela »ponovna rusifikacija« družbe, ki med drugim pomeni tudi vrnitev k carističnim tradicijam in gestam. Ruski sistem morda ima manjko demokracije, je pa normalen in delujoč, je dejala. Kot primer geste močnega carja je omenila Putinovo organizacijo zimskih olimpijskih iger v »toplem Sočiju«.

Zakaj imajo Rusi radi Putina

Andrej Stopar, sicer zgodovinar in komparativist, je poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj ima Putin v Rusiji toliko privržencev. Po njegovem mnenju obstaja velika razlika med tem, kako na Putina gledajo doma in kako ga vidijo v tujini.

Kot pomembna dejavnika za domačo priljubljenost je izpostavil spreminjanje Rusije v model, ki je Rusom blizu, ter fascinacijo nad močnimi in karizmatičnimi osebnostmi. Temu dodaja še nasprotja z Zahodom in občutek nekakšne permanentne krize, ki je ugodna za vzpon in priljubljenost močnih voditeljev, kot je tudi Putin.

Priljubljenost v tujini mu prinaša njegova vloga v boju med centri moči, meni Stopar, saj Putin v bipolarnem pogledu nastopa kot človek, ki se zoperstavlja Zahodu in svetovni hegemoniji ZDA, ki so si pri kritikih pridobile podobo »negativne sile«. Po njegovem mnenju nekatere tujce, ki ne živijo v Rusiji, fascinira in privlači tudi njegova podoba odločnega voditelja, »ki domnevno ve, kako in kaj«.

Nekateri sogovorniki razmišljajo v duhu vplivnega ruskega politologa Sergeja Karaganova, da si bo Rusija spet prizadevala, da postane mednarodna velesila. »Velesila je v njeni naturi,« je na primer izjavil Stopar.

»Trump je izziv za razmišljanje«

To so besede, s katerimi je Stopar komentiral zmago novoizvoljenega predsednika ZDA. Po njegovem mnenju so Rusi optimistični, da bodo odnosi s Trumpom bolj učinkoviti, da obstajajo možnosti za spremembe v dialogu in da imajo Rusi že zgodovinsko pragmatičen dialog z republikanskimi predsedniki: spomnil je na Reagana in Gorbačova ter Georgea W. Busha in zgodnjega Putina.

A vendar: »Trumpove izjave, s katerimi si je tlakoval pot v Belo hišo, so bile zelo pragmatične. Vendarle lahko verjamemo tezi, da se je po prihodu v Belo hišo vsak obrusil, ko je prišel do izvršne oblasti.« Sam ne verjame, da bodo ZDA zares šle v večjo mednarodno izolacijo. Morebitna nova ameriška zunanja politika je lahko priložnost za Evropo, a bo šele čas pokazal, ali je bila to dobra ali slaba priložnost, je zaključil.

Vuk Godina je dejala, da dogajanje v ZDA odraža stanje duha v družbi, sama pa je verjela, da bo zmagal Trump: »Govoril je kot normalni Američani. Neinformiranost je normalna drža. Govori, da naredimo Ameriko spet 'superiorno', ravno to Američani mislijo o sebi, celo demokratski profesorji.« Kot primer ameriškega občutka superiornosti je navedla izkušnjo iz časov, ko je predavala na Havajih: Imeli smo kurz o Jugoslaviji, a me niso vprašali, kaj mislim, čeprav sem jaz bila od tam, je dejala. Tudi Čibej je opozoril, da je pri Američanih že davno prisoten občutek o njihovi veličini: »Ne rabijo Rusije, ne rabijo Drugega, oni so že bili 'great'. Prevedite v nemščino vsak njihov govor ...«

»Nekoč smo sedeli in se učili od novinarjev, danes je to reality show«

Med udeleženci debate je prevladalo mnenje, da je v sodobnem času upadla kakovost »mainstream« medijev, pa tudi same politike. »Politika postaja reality show. Če ti ni všeč, ugasneš televizor. Nekoč smo sedeli pred televizorjem in se učili od novinarjev, kot je bil Gustinčič, danes je to izginilo,« je bila kritična Vuk Godina. Pri javnem razmišljanju prevladujejo zahodne floskule, namesto da bi poskušali dejansko razumeti dogajanje v neki družbi glede na njene specifike, je dodala.

Stopar je opozoril, da smo trenutno priča zanimivim družbenim spremembam v medijih, ko prihaja do razkoraka med informacijami, ki jih citirajo mediji, in vsebinami, ki ljudi dejansko zanimajo in jih sodeč po rejtingih največ gledajo. Rusi najbolj gledajo druge vsebine na televiziji Rossija 1 in Prvem kanalu, najbolj citirana televizija pa je Rossija 24, ki je v resnici šele 13. po gledanosti, je navedel primer iz Rusije.

Čibej je komentiral, da danes politiko v večini držav spremlja pomanjkanje resnih političnih programov in analiz. Izgublja se jasnost, kaj pomeni leva, desna ali proruska politična opredelitev, prav tako se v nacionalni politiki izgublja občutek za nacionalne interese neke države. Marsikateri državi bi lahko bili v interesu odnosi z Rusijo: »Mogoče pa bi za evropsko državo lahko bili boljši odnosi z Rusko federacijo, ker imamo z njo večje trgovske odnose.«

Zaslovel s fotografijo deklice, ki jo še vedno išče

Na dogodku je nastopil tudi mladi neodvisni fotoreporter Matic Zorman, ki je za svojo fotografijo begunske deklice v Preševu v južni Srbiji prejel prestižno svetovno nagrado World Press Photo, nekakšen »fotografski oskar«, pa tudi prestižno rusko nagradoAndreja Stenina. Zorman je od avgusta 2015 na vrhuncu »begunskega vala« spremljal skupino beguncev od Makedonije do avstrijske meje, od leta 2010 do 2014 pa je deloval v Gazi.

Zorman je povedal, da je storil »kapitalno napako novinarja«, ko si ob fotografiranju ni zapisal podatkov o deklici ter da je na fotografijo postal pozoren šele pozneje. Fotoreporter si še vedno prizadeva najti deklico, vsi apeli in pomoč drugih novinarjev pa zaenkrat niso obrodili sadov. Želi ustvariti nadaljevanje te zgodbe in jo osebno spoznati. »Jaz referiram nanjo, a niti ne vem, kdo je ona, jaz pa sem za njeno fotografijo prejel nagrado. Rad bi ji to nekako vrnil,« je povedal.

Kako pa sploh nastane takšna zgodba fotoreporterja? »Zgodba je odvisna od dobre volje neznancev, pomembno je spoštovanje ...« pripoveduje Zorman, ki še posebej rad vstopa v domove in išče intimne fotografije, saj te ustvarjajo bolj pristno zgodbo. Predstavil je tudi vse vrste težav t.i. svobodnih fotografov, »freelancerjev«, ki v resnici niso tako svobodni, četudi nimajo šefov. Svobodni reporter težko dobi denar, hkrati pa se neodvisni novinarji in fotoreporterji soočajo z blokadami na kriznih območjih: izraelske oblasti na primer danes spuščajo v Gazo samo novinarje dovoljenih medijev, ki so že vnaprej na uradnem seznamu.

Zorman se raje odreka denarju in senzacionalizmu ter prisega na »človeka vredne zgodbe«.  Fotografijo ima za način učenja o življenju. Svoje spoznavanje življenja skozi fotografijo jemlje celo tako resno, da pred odhodom na teren ne bere preveč informacij o dogajanju, da ne bi prišel na teren z vnaprejšnjo sliko o dogajanju, ki bi ga lahko napeljevala k pristranskosti, je povedal.

Pri fotografijah v zvezi z vojno Siriji je prihajalo do obtožb o manipuliranju, s katerim naj bi fotografi dosegli boljši čustveni učinek pri bralcih. Frelihova je spomnila na obtožbe, da je bilo truplo dečka Ajlana pred fotografiranjem premaknjeno, kar je Zorman označil za nedopustno.

Zadnja leta Sovjetske zveze

Anton Rupnik je bil RTV-jev dopisnik iz Moskve ravno v času, ko je začela razpadati Sovjetska zveza, ki je konec leta 1991 izginila s svetovnega političnega zemljevida. Kot novinar, ki je pred 25 in več leti iz prve roke opazoval, kako so se vsako leto slabšale razmere v državi, je prepričan, da se je razpad sovjetskega imperija zgodovinsko moral zgoditi, pri tem pa se v veliki meri strinja s tezami ruskega ekonomista Jegorja Gajdarja iz knjige Propad imperija.

Opozoril je, da je »sovjetski imperij« temeljil na neenakomerni nadvladi ene velike nacije nad drugimi, kar je sprožalo konflikte tudi na etnični osnovi. Rupnik je prepričan, da Gorbačov ni razumel razmer in se ni bil sposoben spopasti s težavami, ki so pestile pozno Sovjetsko zvezo: »Ko je bil Gorbačov leta 1988 v Ljubljani in je v Bakuju že tekla kri, je on še naprej razmišljal po stari stalinistični šabloni in govoril, da je v Sovjetski zvezi nacionalno vprašanje za vedno rešeno. Država je doživljala socialno-gospodarski razkroj in divjo rast nacionalnih gibanj,« je pripovedoval nekdanji dopisnik.

Vendar je hkrati sovjetski imperij prinesel nekatere pomembne zgodovinske korektive. »Lenin, boljševik, je bil edini, ki je po prvi svetovni vojni uveljavil nekaj Wilsonovih točk, saj je nekdanji imperij organiziral po nacionalnem principu,« je dejal Rupnik. Takšen princip je hkrati omogočal, da so lahko ZSSR 8. 12. 1991 na koncu brez velikih težav tudi formalno razpustili.

O samoodločbi Krima

Rupnik je spregovoril tudi o priključitvi Krima Rusiji in razmerah v Ukrajini. Nekdanji dopisnik je zahodno poročanje o dogajanju opisal kot »hinavstvo in hipokrizijo«. Situacijo na Krimu je definiral s samoodločbo, ki pa je relativno neopredeljena, kar v aktualni politiki pušča odprt prostor.

Dejal je, da so se prebivalci ob razpadanju Sovjetske zveze odločili za Ukrajino, ker so pač menili, da jim bo tako bolje, sedaj pa so se podobno odločili za Rusijo. Rupnik je prepričan, da so poteze Rusije v napetih razmerah na Krimu preprečile prelivanje krvi, ki bi lahko nastalo zaradi konflikta med rusko govorečim prebivalstvom in ukrajinskim nacionalizmom.

Kaj pa Nemčija?

Dotaknili so se tudi Nemčije in njene aktualne zunanje politike. Sogovorniki so ocenili, da obstajajo možnosti za izboljšanje odnosov med Nemčijo in Rusijo, ni pa nujno, da se bo to tudi zares zgodilo. »Nemčija bi lahko dobila novo vlogo ob Brexitu. Zlasti poslovneži nasprotujejo politiki nemške kanclerke Angele Merkel, ki ni nenaklonjena Rusiji, ne simpatizira pa s Putinom,« je razpravo sklenil Stopar.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.