“V mednarodnem prostoru trenutno vlada nered”

Sergej Karaganov. Vir: RIA Novosti

Sergej Karaganov. Vir: RIA Novosti

Putinov svetovalec in eden od najbolj vplivnih ruskih politologov je v intervjuju za nemški Spiegel pojasnil aktualno dogajanje v svetovni geopolitiki. Med drugim izpostavlja razmak med politično elito in ljudstvom ter pojasnjuje, zakaj ruski pogledi predstavljajo dobrodošlo alternativo v svetu.

“Elite so po načinu razmišljanja in interesih postale globalne, kar jih ločuje od prebivalstva in njihovih zelo “zemeljskih” problemov. V tem kontekstu desničarske sile doživljajo preporod, zaradi tega pa morajo svoj glas povzdigniti tudi levičarsko usmerjeni politiki, Vprašanje je, kje se bo vse to končalo,“ je Sergej Karaganov spregovoril o dezintegraciji edinstvenega evropskega projekta, kar utegne v precej bližnji prihodnosti izzvati precej težke posledice, ki jih utegne čutiti tudi Rusija.

Svetovalec Putinove administracije in eden najvplivnejših ruskih politologov, ki mu pravijo kar ideolog ruske zunanje politike, je oktobra z intervjujem za Spiegel razburkal nemško javnost. Tokrat je pod drobnogled vzel aktualne trende v geopolitiki.

Degradacija politike in političnih elit

Demokratizacija družbe je povzročila padanje kvalitete politike. Široke ljudske množice imajo sedaj precej več možnosti, da vplivajo na politično odločanje, njihova glavna zahteva pa je blagostanje, če je le mogoče, še danes, tj. takoj. Temu je treba dodati informacijsko revolucijo, ki politike iz vsega sveta sili, da se odzivajo tako na zahteve “od spodaj” kot na številne dražljaje od zunaj.

Pokazalo se je, da sodobna demokracija na Zahodu ni prilagojena novim trendom. Politične elite so v zadnjih 60 letih, ki so jih preživele v blagostanju, počasi degradirale, saj so ljudje na oblasti vedno za svoje naslednike izbirali ljudi, ki so jim podobni. To je naravno, saj v mirnem času karizmatični voditelji niso posebej cenjeni. Tako je tudi v vladajočih elitah prevladala sivina in vse težje je bilo upravljati s političnimi procesi, kar je ogromen izziv. Danes, ko se Evropa sooča z zelo resnimi problemi, se je izkazalo, da se njeni voditelji ne morejo ustrezno odzvati. Obstajajo seveda tudi ljudje, ki to razumejo, vendar se zavedajo, da javno zavračanje politikov, ki jih je izbral narod, pod vprašaj postavlja samo demokracijo.

Elite so po načinu razmišljanja in interesih postale globalne, vendar so se že samo s tem ločile od prebivalstva in njihovih zelo “zemeljskih” problemov. V tem kontekstu desničarske sile doživljajo preporod, zaradi tega pa morajo svoj glas povzdigniti tudi levičarsko usmerjeni politiki in celo tisti, ki predstavljajo kombinacijo tako enih kot drugih, kot denimo v Italiji. Vprašanje je, kje se bo vse to končalo.

Priča smo razviti fazi dezintegracije edinstvenega evropskega projekta, kar utegne v precej bližnji prihodnosti izzvati precej težke posledice, ki jih utegne čutiti tudi Rusija. Tukaj so nacionalizem, obnovitev starih trenj med državami z vzajemnimi težnjami, nova ekstremistična gibanja ter nujnost, da se ostro odzovemo na najnovejše izzive.

Zahod nima strategije

Na splošno ne moremo govoriti o nekakšni strategiji Zahoda. Obstajal je stari Zahod, ki je sedaj v stanju “pomnožene” krize, njegov glavni cilj pa je ohraniti svoje pozicije. Z lahkoto je mogoče predpostaviti, da gre za zelo nevaren poskus. Kitajska je tista, ki očitno ima razvojno strategijo. Takšna strategija se je začela pojavljati tudi v Rusiji. Manjkajo globalne tendence. V mednarodnem prostoru trenutno vlada nered. Že zdaj je jasno, da se je začel močan proces gospodarske deglobalizacije in da se ruši sistem reguliranja gospodarstva, ki ga je Zahod ustvaril po II. svetovni vojni. Omenjeni trendi niso rezultat posebne strategije. Enostavno rečeno, vsak sistem počasi izčrpa svoje zmožnosti. Američani se trudijo, da bi stali na čelu procesa deglobalizacije, tj. trudijo se ohraniti vodilne položaje, če že ne po celem svetu, pa vsaj v večjem delu. Del tega je tudi projekt tesnega gospodarskega sodelovanja med ZDA in državami pacifiške regije ter Evrope. Roko na srce je težko reči, da jim gre dobro.

Zaenkrat se ameriški in kitajski projekti premikajo eden proti drugemu in lahko bi prišlo do trka. Kitajsko ne zanimajo kakršnekoli kolizije, ampak je zainteresirana izključno za utrjevanje svojega položaja in pridobitev statusa velesile, vsaj na azijski celini. Američani poskušajo to na vsak način preprečiti in po mojem mnenju vodijo popolnoma nerazumno politiko, po kateri odnose s Kitajsko gradijo po principu odvračanja, če ne celo konfrontacije.

Nova pravila igre

Rusija še vedno vidi ZDA kot nekaj velikega in močnega, zato nekoliko pozablja, da je to “veliko in močno” med koncem 20. in začetkom 21. stoletja utrpelo velike izgube, ko so se ujeli v številne vojaške konflikte <...> Zatem je nastopila gospodarska kriza, ki je spodkopala privlačnost ameriškega gospodarskega modela. Potem so prišli na vrsto Abu Ghraib, Snowden ... <...> Amerika je v vsakem pogledu še vedno močna država, vendar ne gre spregledati, da je vstopila v zelo nevarno obdobje. Samo še sama na sebe mora začeti gledati kot državo, ki je močna, a ne dominira več svetu. To ne bo lahko, saj ima ameriški narod občutek lastne izbranosti ter lastnega prava in dominacije že v genih.

Prej so Združene države Amerike predstavljale svojevrsten dejavnik svetovne stabilnosti, zdaj pa so se spreobrnile v svoje nasprotje in začele menjati pravila igre. Zdaj na Rusijo letijo obtožbe, da je tudi ona nekakšna revizionistična država, ki menja pravila igre. Dejstvo je, da Rusija spreminja pravila igre, vendar samo, če ji je tako naloženo. Pred tem smo že bili v položaju, ko so države poskušale na hitro transformirati ustaljena pravila. To je bilo v 70. letih prejšnjega stoletja, po porazu ZDA v Vietnamu ter celi vrsti političnih, socialnih in gospodarskih problemov, ki so temu sledili. Takrat je imela Amerika srečo – pojavil se je Reagan, ki je delno uspel rešiti nastalo situacijo. Zdaj takšni čudeži niso več mogoči, zato ZDA  danes predstavljajo največji izziv za mednarodno stabilnost, še zlasti zato, ker je prišlo do delitve znotraj vladajočih elit, kar je bilo jasno vidno iz predvolilne kampanje. Nobena od teh dveh nasprotujočih si sil ni predlagala konstruktivnega programa. Stara elita, ki jo je zastopala Hillary Clinton, išče maščevanje, sile Donalda Trumpa pa pravijo: "Ne bodite neumni, vse skupaj je treba začeti znova!"

Bistvo konflikta med ZDA in Rusijo

Stopnja medsebojnega nezaupanja med ZDA in Rusijo je dosegla vrhunec. Nečemu takemu nismo bili priča niti med hladno vojno. Objektivne razlike v resnici niso tako velike, saj praktično nimamo nobenih stvari, okoli katerih bi se lahko kregali. Korenine problema je treba iskati v dejstvu, da je Amerika na svetovnem političnem prizorišču “izgubila bitko” že v prejšnjem desetletju, posebej pa je prizadeta zaradi tega, ker je za to kriva sama. V tem kontekstu so se na svetu pojavile druge sile, ki želijo spremeniti povojni red. V prvi vrsti je to Rusija, ki ji ta svetovni red ni bil všeč. Isto stvar trenutno počne tudi Kitajska, vendar iz ameriškega zornega kota to ni videti posebej drzno. Z drugimi besedami, bistvo nestrinjanja ni v tem, da Rusija ni zadovoljna s starim redom, nov pa še ni nastal. Gre za to, da si ZDA želijo vrnitve starega svetovnega reda, kar pa je nemogoče.

Politika Rusije za zdaj, hvala Bogu, zmaguje. Vendar je v današnjem svetu zmaga zelo relativna zadeva, saj se vse zelo hitro spreminja. Veliko bolje je zmagovati skupaj kot pa posamično. V idealnem ameriškem svetu bi bila Rusija del atlantske skupnosti, vodila bi politiko Washingtona in ne bi v ničemer izstopala. Nasprotno je zdaj Rusija največji izziv za ameriški red, čemur se bodo morale ZDA hočeš nočeš prilagoditi. Gre za zgodovinski proces, ki je objektiven, kar pomeni, da se bo Amerika morala prilagoditi. Najpomembnejše je, da se ta proces pametno usmerja, da se ne bi nekje na poti srečali v novi svetovni vojni. Verjetnost takšnega razpleta je bila zelo velika. Precej večja kot v bilo katerem trenutku 60. let prejšnjega stoletja.

“Svetovna vlada v senci” ne obstaja

Osebno imam zelo jasne predstave o procesih, ki upravljajo s svetom in vem, da ne obstaja nikakršna “vlada v senci”. Masoni ali Kominterna so nekoč dejansko lahko vplivali na svetovne probleme. S poudarkom na nekoč. Če bi obstajala idealna globalna vlada, potem bi bilo jasno, kaj je treba storiti – treba je reševati krize, upravljati z migracijskimi tokovi, pomagati Afriki, da zaradi revščine, bolezni in politične nestabilnosti ne bo še naprej generator migracij in epidemij ... Treba se je boriti proti onesnaževanju narave in si prizadevati za spravo na Bližnjem vzhodu ... Roko na srce – za spravo je tam že prepozno.

Če se NATO odloči napasti jedrsko silo, bo kaznovan«

Rusija se ne more vklopiti  kot podrejena članica neke skupnosti. Lahko se jo obravnava le kot soorganizatorico svetovnega procesa. Rusi imajo dve vrednoti, ki se jima nikoli ne bodo odpovedali, to sta varnost in suverenost. <...> Države s takšnimi vrednotami si nihče ne more podrediti. V Rusiji je močno prisotna zavest o potrebi po obrambi. Moramo biti pripravljeni na vse. S tem se pojasnjuje tudi značilnosti propagande, ki je ponekod množična. Kaj pa počne Zahod? On samo demonizira Rusijo, vztraja da grozimo z agresijo. <...> Obstaja prepričanje, da se bodo države, kot so Poljska, Litva in Latvija počutile bolj varno, če bo NATO tam namestil orožje. Vendar jim to sploh ne more pomagati, mi pa to ocenjujemo kot provokacijo. Če pride do krize, bo ravno to orožje uničeno. Rusija se ne bo nikoli več vojskovala na svojem lastnem ozemlju ... Zgodbe, da želimo napasti baltske države, so povsem idiotske. Zakaj NATO tja pošilja orožje in vojaško tehniko? Zamislite si, kaj bo z njima v primeru krize. Pomoč Nata ni simbolična pomoč baltskim državam, ampak je provokacija. Če se NATO odloči napasti jedrsko silo, kakršna je Rusija, bo kaznovan.

Evrazijski projekt in odnosi z Evropo

Mnogi moji kolegi malo prezirajo naše evropske partnerje. Jaz jih vedno opozarjam, da ne smemo biti arogantni in domišljavi. Del evropskih elit potrebuje konfrontacijo z nami. Zato mi sedaj ne moremo pomagati Evropi, čeprav bi to lahko storili v sedanji situaciji z begunci. Zdaj je na primer potrebno skupno zapiranje meja, Rusi so v tem smislu veliko bolj učinkoviti od Evropejcev. Vi, Evropejci, pa se pogajate s Turčijo, to je sramota. Tudi mi smo imeli problem s Turčijo, a smo proti njej imeli jasno in čvrsto politiko, s katero smo dosegli preboj.

Dva najpomembnejša temelja za izgradnjo evropskega projekta sta bila premagovanje zgodovine vojn na celini in zoperstavljanje komunizmu. Sveta, v katerem je nastal ta projekt, ni več, vendar nam propad evropskega projekta ne prinaša ničesar dobrega. Mogoče bomo pridobili nekatere taktične možnosti, tj. lahko bomo izkoristili nesoglasja in pritegnili posamezne države na svojo stran, kar se dogaja tudi zdaj. Vendar pa lahko na koncu Evropa postane veliko težji in veliko bolj nevaren partner kot je zdaj. Lahko se zgodi, da se bomo čez deset let tudi mi znašli med Bližnjim vzhodom, kjer se bo nadaljevala nestabilnost, in Evropo, v kateri bo ta nestabilnost izbruhnila na novo.

Mislim, da se bodo morali evropski problemi reševati ne samo v novem geografskem, ampak tudi v novem ideološkem okolju. Teh ni več mogoče reševati na stari način. Koncept Velike Evrazije, ki ga zdaj Rusija že uradno promovira, je usmerjen ravno na nov način reševanja problemov. Koncept se razlikuje od običajnega evrazijskega projekta, ki obstaja že od nekdaj. Novi koncept namreč zajema tudi zahodni »štrleči konec« evrazijske celine.

Prepričani smo, da ima Rusija z moralnega gledišča prav, za razliko od Sovjetske zveze. Zato z naše strani temeljnih odstopanj ne bo. V mentalnem smislu je Rusija danes postala evrazijska sila. Bil sem eden od intelektualnih pobudnikov obrata na Vzhod. Danes pa nisem prepričan, da bi morali obrniti hrbet Evropi. Moramo iskati poti, ki bodo omogočile, da damo našim odnosom z Evropo novo življenje.

Kako je Rusija doživljala »evropske vrednote«?

Zahodne vrednote sprejemamo v tolikšni meri, kolikor je to potrebno nam samim, ne glede na preostanek sveta. Če smo močna država, zakaj bi se komu prilagajali? Navsezadnje smo že sedaj zelo tolerantni. Naša družba je veliko bolj evropeizirana kot je bila sama Evropa v 90. letih. Poglejte nivo udobja v Moskvi in drugih velikih ruskih mestih. Od Evrope smo vzeli, kar smo hoteli. Blaga imamo v izobilju, stranišča so čista ... Nekih drugih vrednot, ne materialnih, temveč tistih duhovne narave, pa ne želimo sprejeti. Te se bodo nenazadnje spremenile tudi v Evropi, ker tisto, kar sedaj zapoveduje elita Starega sveta, po mojem mnenju ne more zaživeti, saj je v nasprotju s človeško naravo. Morda nas je Zahod nekoč pomiloval, sedaj pa doživlja strah, ker smo postali zelo vitalna alternativa današnjim evropskim vrednotam.

Kaj lahko Rusija ponudi svetu?

Rusija ponuja alternativo zahodnemu pristopu. Mi smo za svobodo izbire. Vsak narod mora iznajti lastno politično ureditev in se sam odločiti, kako bo živel. Vse to se povsem kosa z ideologijo demokratskega univerzalizma, ki jo zapovedujejo Evropejci in Američani. Tudi mi smo imeli podobno ideologijo, demokratizem in komunizem, in nam je to bližje, kot se nam morda zdi. Bili smo močno prepričani, da bo vsem dobro, če bo tudi pri drugih komunizem. Zato smo širili svojo ideologijo in jo vsiljevali drugim. Kakšne so bile komunistične stranke drugih držav, ki jih je financirala ZSSR? Bile so takšne kot so danes nevladne organizacije, ki ideološko vplivajo na prebivalstvo v želeni smeri. Ko se je vpliv od zunaj prekinil, se je vse skupaj zrušilo kot hišica iz kart. Zahodne države so prepričane, da so samo one dobre in zato vsiljujejo svoje vrednote svetu. Lahko bi rekli, da to potrjuje tudi dejstvo, da vsi težijo k Evropi in ZDA. A se je pokazalo, da ljudstvo ni želelo tja zaradi dobre politične ureditve, ampak zato, ker se je tam »dobro jedlo«. Preprosto rečeno, zaradi bolj udobnega življenja.

Bistvo »ukrajinskega« konflikta

Dogajanje v Ukrajini nasploh ni plod notranjih problemov, temveč je to najbolj običajna geopolitika, kakor Rusija pojasnjuje svoje razmišljanje. Šlo je za vključevanje Ukrajine v zahodne povezave in na koncu v NATO, a je to ogrožalo ruske varnostne interese in zato to za nas ni bilo sprejemljivo. Če bi se kaj takšnega zgodilo, bi lahko zares prišlo do vojne. Namesto tega smo naredili, kar smo naredili.

Glavni razlog ukrajinske krize je po mojem ta, da je tamkajšnja elita popolnoma nesposobna voditi pravo samostojno in neodvisno politiko, kar velja za celotno obdobje njihove neodvisnosti. Vsaka oblast je bila slabša od prejšnje, kar je edinstveni primer v svetu. Deloma je to povzročil tudi Zahod, ker je Ukrajini dobesedno vsiljeval svoj sistem vrednot. Vendar je proces širjenja »agresivne dobrote«, ki je bil značilen tudi za Sovjetsko zvezo, naletel na odpor v Ukrajini, še bolj pa v Aziji.

Status svetovne velesile

Sedaj smo na koncu petstoletne dominacije zahodne civilizacije v svetu. Za to obstaja veliko vzrokov, vendar najpomembnejši vzrok predstavljajo nepričakovane posledice nuklearne paritete in možnosti, da se dominacija podkrepi s silo, kar je lahko predvidel le redkokdo. Spomnimo se, da so evropski model civilizacije praktično vedno širili s silo. Zdaj je to nemogoče, zato prihaja do intenzivne demokratizacije sveta. Poleg pozitivnih je to privedlo tudi do negativnih posledic. Tu so na primer umik Evrope z Bližnjega vzhoda, vpliv podnebnih sprememb, ki so povzročile zmanjšano proizvodnjo hrane v tej regiji in vse večji vpliv islama. Vse to je izzvalo pravi izbruh v regiji, ki bo trajal še vsaj deset let, ker ni delujočih receptov za hitro vzpostavitev reda.

Tako lahko samo spremljamo situacijo in zdravimo simptome. Ravno s tem se ukvarja Rusija – bori se proti terorističnim organizacijam in podpira državne entitete, ki so sposobne kolikor toliko okrepiti stabilnost.

Želimo imeti status svetovne velesile. Na žalost se ne moremo odpovedati temu statusu, ker je v zadnjih 300 letih prišel v naše gene. Želimo postati center velike Evrazije, območja miru in sodelovanja.

Sergej Karaganov je dekan Fakultete za svetovno ekonomijo in politiko Državne raziskovalne univerze Visoka šola za ekonomijo ter častni predsednik predsedstva Sveta ta zunanjo in obrambno politiko.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.