Košček Slovenije v središču ruske prestolnice

Gosti si ogledujejo razstavljene fotografije.

Gosti si ogledujejo razstavljene fotografije.

Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin
V ponedeljek, 6. februarja, je v Centru slovanskih kultur v Inostranki (Državna knjižnica za tujo literaturo Rudomino v Moskvi) potekala slavnostna otvoritev Meseca slovenske kulture. Slovesnost je obiskal novinar RBTH-ja, ki se je pogovoril z organizatorji in se pridružil »čajanki s Slovani«.

Gosti si ogledujejo razstavljene fotografije.  / Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander MenšaginGosti si ogledujejo razstavljene fotografije. / Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin

Vodja Centra slovanskih kultur Julija Sozina je ob odprtju Meseca slovenske kulture poudarila, da se v zadnjem času dialog med rusko in slovensko kulturo močno krepi: Pri založbi Novoe literaturnoe obozrenie (Pregled nove literature) je izšla antologija sodobne slovenske drame, pripravljen je ruski prevod najbolj odmevnega romana Marka Sosiča z naslovom Balerina, balerina.

Slovenski kulturi se bodo poklonili tudi v Centru slovanskih kultur: program slovenskega meseca vključuje večer o slovenskem pesniku Francetu Prešernu, delavnico o pesniškem prevodu pesmi Ivana Cankarja, predvajanje filmov in še mnogo drugih zanimivih dogodkov.

Kot pri vsakem dobrem spoznavanju, se je srečanje ruskih ljubiteljev Balkana, vključno s Slovenijo,  začelo z vizualnim stikom. Fotograf Valerij Maljcev je predstavil razstavo Prepletanje korenin (Spletenie kornej). »Slovenija je simfonična država, tako kot Rusija.« To postane jasno takoj, ko zagledaš zapleteno prepletene korenine pred Rusko kapelico na Vršiču, ob čisti glasbi potoka s postrvmi pri Savici in skrivnostnih meglicah nad Bohinjskim jezerom. »Slovenija je majhna, nekako 'skoncentrirana' država,« nadaljuje Maljcev. »Ko prideš iz hotela v Bohinju, se slovenske meglice vrtinčijo nad hrvaškimi cerkvami.« Stara trdnjava mesta Ptuj, delavnica, v kateri absolventi konservatorija izdelujejo orgle … Slovenija je postopoma prevzemala srca gostov večera. Ni naključje, da že samo ime te male države – Slovenija – v sebi skriva mednarodno znano angleško besedo, ki označuje ljubezen.

Med čajanko se nepričakovano izkaže, da se znameniti roman Ernesta Hemingwaya Zbogom, orožje!v resnici dogaja v slovenskih Alpah, herojska borba sovjetskega ljudstva proti fašistom pa je navdihovala partizane v višavah Krnskega pogorja. Prav zares sta si Slovenija in Rusija veliko bolj blizu, kot smo navajeni misliti. Ko obiščeš otvoritev Meseca slovenske kulture in zaslišiš še čudovite Pesmi mojih krajev Mance Izmajlove, se počasi privadiš na novo realnost.

Direktorica Centra slovanskih kultur Julija Sozina je dobila posebno darilo, CD s pesmimi slovenske pevke Mance Izmajlove. Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander MenšaginDirektorica Centra slovanskih kultur Julija Sozina je dobila posebno darilo, CD s pesmimi slovenske pevke Mance Izmajlove. Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin

1) Julija Sozina, doktorica filologije, vodilna ruska strokovnjakinja za slovensko književnost in vodja Centra slovanskih kultur v Inostranki

V: Julija Anatoljevna, zakaj je bila izbrana ravno Slovenija? Po pravici rečeno je Slovenija povprečnemu Rusu znana veliko manj kot druge slovanske države.

J. S.: Leta 2006 smo na skupno rusko-slovensko pobudo v Ljubljani ustanovili Forum slovenskih kultur, ki kljub občasnim težavam uspešno deluje še danes. Trenutno forum združuje nekaj tisoč organizacij. Po zaslugi dobre volje slovenske strani, naporov Slovencev, strokovnjakov slovenistov in podpore Mihaila Efimoviča Švidkova smo ustanovili tudi Center slovanskih kultur. Mi zastopamo Forum slovanskih kultur na ozemlju Rusije. Zastopanje slovanskih kultur v Rusiji je ena od naših nalog, poleg tega pa smo tudi oddelek knjižnice. Odločili smo se, da bi bilo do naših partnerjev pošteno, da prvi mesec posvetimo prav Sloveniji. Hkrati februarja poteka slovenski državni praznik, Prešernov dan. Poleg tega pa 14. februarja mineva 25 let, odkar je Rusija priznala Republiko Slovenijo.

Sprehod gostov po razstavi, ki ga z mikrofonom vodi Valerij Maljcev.\nVir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin<p>Sprehod gostov po razstavi, ki ga z mikrofonom vodi Valerij Maljcev.</p>\n
Avtor razstave Valerij Maljcev pripoveduje o svojem fotografiranju.\nVir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin<p>Avtor razstave Valerij Maljcev pripoveduje o svojem fotografiranju.</p>\n
Ena od gostov razstave ob eksponatih.\nVir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin<p>Ena od gostov razstave ob eksponatih.</p>\n
Vir: Centar slovanskih kultur
Vir: Centar slovanskih kultur
 
1/5
 

V: Ob otvoritvi Meseca Slovenije ste govorili, da bo vsako sredo potekal tečaj slovenskega jezika. Bodo to predvsem tečaji za začetnike, ki si želijo spoznati jezik, ali so predvidena tudi predavanja na bolj akademskem nivoju, kot smo tega vsi vajeni pri tečajih angleščine ali nemščine?

J. S.: Morda bodo predavanja sčasoma zares postala akademska, vendar si zaenkrat še nismo zastavili takšne naloge. V trenutni fazi je naša naloga predstaviti jezik, pokazati določeno bližino pri nekaterih elementih in ključne razlike med našima jezikoma, da bi lahko ljudje brali s pomočjo slovarja in razumeli napisano. Ker sta si jezika dokaj blizu, nam je po eni strani lažje, po drugi strani pa težje, saj je pri prevajanju veliko 'lažnih prijateljev', ki jih bomo poskušali izpostaviti, prav tako bomo predavali bistvene prvine slovnice. Imeli smo že štiri srečanja, vsakič prihajajo novi ljudje, ki se jim najprej zdi, da so pač prišli šele na četrto uro in še ne razumejo ničesar, a so na koncu že sposobni nekaj prebrati, ker je zares odlično! Tečaje vodim sama, sem poklicna predavateljica slovenščine, doktorica filologije ter slovenistka in literarna zgodovinarka za slovensko književnost. Zame je to preprosto užitek!

V: Imate v centru tudi pristope, s katerimi ciljate na mlade, šolarje? Imate morda načrt, kako pritegniti mlade v Center slovanskih kultur?

J. S.: Načrte v tej smeri razvijamo. Zdi se mi, da so se za zelo uspešen projekt izkazali pogovorni klubi: srbski, poljski in češki. S češkim smo komaj začeli, zato o njem težko sodim, prva dva pa sta zelo uspešna in na srečanja prihaja mlada publika. Naše delavnice – danes sem napovedala delavnico o poeziji – so v prvi vrsti usmerjene na mlade prevajalce. Eden od projektov Foruma slovanskih kultur je tudi Novo leto s Slovani. Uspešno smo ga pripravili in pri tem pomislili, da bi lahko nekaj takega ponovili za otroke, pri čemer se je kot nalašč za primernega izkazal dan babic (poljski praznik, ki so ga praznovali v 60. letih prejšnjega stoletja, op. N. Č.). Pripravili smo ga tukaj in ob tem naredili darila za babice, brali smo pravljice, nato pa se nam je porodila ideja o posebnem programu za šole. Prvi preizkus načrtujemo 18. februarja, ko bo k nam na ekskurzijo prišel cel razred, ki mu bomo povedali nekaj o slovanskih državah, se naučili šteti in recitirati nekaj pesmi, malo se bomo igrali ter prebrali nekaj pravljic v ruščini in slovenščini.

Avtor Valerij Maljcev predstavlja svoj projekt Prepletanje korenin. Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander MenšaginAvtor Valerij Maljcev predstavlja svoj projekt Prepletanje korenin. Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin

2) Katarina Ogrinc, filologinja, prevajalka in predavateljica slovenščine

V: Gospa Ogrinc, povejte nam, prosim, kako se je pri vas rodila ljubezen in simpatije do Rusije?

K. O.: Leta 1991 sem v Sloveniji začela študirati slovenistiko in rusistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ko sem zaključila študij, sem postala predavateljica slovenščine in ruščine. Leta 2005 sem prišla v Moskvo na povabilo katedre za slovansko filologijo Moskovske državne univerze M. V. Lomonosova. Ostala sem eno obdobje, se pravi štiri leta, nato še eno obdobje. Tukaj sem poznala bodočega moža, rodila sem hčer in tako v Moskvi tudi ostala.

Mlada Ana Ogrinc je odprla razstavo s tremi piski v malo flavto slovenske proizvodnje. / Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander MenšaginMlada Ana Ogrinc je odprla razstavo s tremi piski v malo flavto slovenske proizvodnje. / Vir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin

V: Lahko bi rekli, da ste partner centra s slovenske strani. Kaj vas veže s Centrom slovanskih kultur pri Inostranki?

L. O.: Vodja centra je moja zelo dobra prijateljica in kolegica Julija Sozina, z njo smo vedno dobro sodelovali, uspešno smo izvajali različne projekte, denimo skupni rusko-slovenski prevajalski seminar. Prosila me je, da s svojimi idejami pomagam pri organizaciji Meseca slovenske kulture. Tako se je tudi začelo moje sodelovanje s Centrom slovanskih kultur. Nastopila sem že dvakrat: brala sem pravljice. Porodila se mi je ideja, da na mesec Slovenije pripeljem tiste Ruse, ki so že bili v Sloveniji in so se zaljubili v našo državo, da bi povedali nekaj o svojih vtisih. Julijo sem spoznala z Valerijem Maljcevim (fotograf in avtor razstave Prepletanje korenin – op. N. Č.), ki se je lani pri meni začel učiti slovenščine.

Nekatere ekspozicije so na stenah, druge najdemo tudi na posebnih premičnih stojalih.\nVir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin<p>Nekatere ekspozicije so na stenah, druge najdemo tudi na posebnih premičnih stojalih.</p>\n
Avtor Valerij Maljcev pripoveduje gostom o svoji razstavi.\nVir: Maksim Pjatkin in Aleksander Menšagin<p>Avtor Valerij Maljcev pripoveduje gostom o svoji razstavi.</p>\n
 
1/2
 

V: Gospa Ogrinc, precej dolgo že živite v Rusiji. So po vašem mnenju mogoči bolj tesni odnosi med našima narodoma na kulturnem nivoju?

K. O.: Seveda so mogoči, pa ne samo v kulturi! Vsi Rusi, ki jih poznam (v Sloveniji med drugim obstaja opazna ruska skupnost), so se zaljubili v Sloveniji na prvi pogled. To ljubezen poskušajo predati svojim rojakom v Rusiji. Istočasno poskušamo Slovenci, živeči v Moskvi, seznaniti čim več Rusov s slovenskim jezikom in kulturo.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.