Sergej Karjakin: Nova šahovska legenda

Sergej Karjakin je danes najbolj znan ruski šahist nove generacije. Njegov dvoboj za svetovno prvenstvo je novembra spremljalo na desetine milijonov ljudi. Zanj pravijo, da najde izhod iz najtežjih in tudi praktično brezupnih šahovskih situacij. Ima idealen »poker face«, a je hkrati uglajen in dobrosrčen.

Karjakin se močno razlikuje od »tipičnega šahista«. Ne nosi očal, na sebi nima puloverja, ni globoko zamišljen, ni sključen in šaha ne nosi pod pazduho. Nekateri ga imajo za pravi lepotni in uspešni »poslovni projekt«. Nekateri pravijo celo, da je genij.

Z njim smo se srečali v športnem lokalu in se poskušali izogniti formatu »čaja z novinarko«. Želeli smo ga »premagati« ali ga vsaj vreči iz ustaljenega reda, zato smo zanj pripravili majhno presenečenje.

»Bomo kaj igrali?« mirno vpraša, s pogledom uprtim v ogromen plazma televizor in par igralnih palic. Seveda ne gre za virtualni šah. Igrali bomo nekaj malo bolj primitivnega. Mogoče dobro staro pretepaško igro? »Lahko Mortal Kombat?« ga vprašam. »Lahko en majhen trening,« se strinja in sredi Carskega dvora že pretepa moj lik.

Karjakinov osebni menedžer Kiril Zangalis se je umaknil v oddaljeni kotiček kavarne in odprl prenosni računalnik. Že dejstvo, da ima Karjakin svojega menedžerja, je pravi precedens. Pred njim si ruski šahisti tega niso mogli privoščiti, saj je bilo to predrago. Zangalis je odgovoren za reklamo. Njegovo strategijo lahko na kratko formuliramo takole: »Ustvariti iz šahista superzvezdo. Recept je preprost: Treba je premagati aktualnega svetovnega prvaka.«

Prvi krog: Iskanje sponzorjev

»Drugače nimam časa za računalniške igrice, saj sodelujem na turnirjih ali pa se nanje pripravljam. Če smo pošteni, mislim, da so igrice navadna izguba časa.« V tistem trenutku Karjakinov Sub-Zero prejme močan udarec z nogo, pri čemer se velemojster sladko smeje. Recimo, da sem ga zmedla z zgodbo in je zbral napačen lik. »Kot otrok sem dan in noč igral Heroes III, nato pa sem očitno začel odraščati.«

Karjakin pripoveduje, da je bilo njegovo otroštvo v Simferopolu, kjer se je rodil, precej običajno – igre in akrobacije s prijatelji na dvorišču stavbe. S to izjemo, da ni stalno obiskoval šole kot večina njegovih vrstnikov, ampak je zaključil izredno šolanje. Med pogovorom je večkrat ponovil: »Enak sem kot vi – rad počnem preproste stvari.« Morda celo drži, toda pri 10 letih je že sodeloval na turnirjih v 15 državah, pri 12 letih pa je postal najmlajši velemojster v zgodovini,  za povrh vsega pa je pri 14 letih zmagal še na Šahovski olimpijadi kot del ukrajinske reprezentance.  Pet let pozneje se je preselil v Moskvo.

»V Ukrajini praktično nisem imel nobene podpore. Ni bilo govora niti o plačilu trenerja ali priprav. Tam ni bilo dobrih trenerjev. Ko smo leta 2004 postali olimpijski prvaki, smo od države dobili 3000 dolarjev, od katerih so nam nato odbili še davek.

»To je malo?« - »To je ponižujoče malo. Imeli smo celo idejo, da bi nagrado zavrnili.«

Trenutno živi izven mesta na Rubljovki (med njegovimi sosedi med drugim najdemo zvezde estrade in politike), vozi novi Mercedes, računalnik pa mu ščiti Laboratorij Kasperski – oba sta njegova sponzorja. Na jakni ima prišita tudi imena ostalih sponzorjev (vodja na ruskem deviznem trgu Alpari in največji proizvajalec titana VSMPO-AVISMA). Še kakšnih pet let nazaj v šahiste ni hotela investirati niti ena zasebna firma. Karjakin in Zangalis sta poskušala investitorje prepričati, da se nehajo spraševati, zakaj se šah smatra za šport in kdo potrebuje to dolgočasno igro za outsiderje.

»Alpari je bilo prvo podjetje, ki je zaupalo vame. Skupaj smo si zamislili kampanjo Vrnimo Rusiji šahovsko krono.« Generalnega sponzorja za turnir v New Yorku, ki je bil najtežji v njegovem življenju, so našli samo v 48 urah po začetku povpraševanja. Priprave na turnir so trajale pol leta in so stale milijon evrov. Po turnirju ni bilo več problemov s sponzorji, čeprav je Karjakin izgubil.

Drugi krog: Premagati prvaka

»Vprašate me, zakaj sem izgubil? Verjetno sem storil napako, ko sem vodil po točkah. Takrat bi moral potolči Magnusa Carlsena, jaz pa sem poskušal igro končati s pat pozicijo in sem se povlekel vase.«

Norvežan Magnus Carlsen je aktualni svetovni prvak in tudi Karjakinov vrstnik. Gre za dva čudežna dečka, ki ju neprestano primerjajo in enačijo z vzhodno in zahodno šahovsko šolo. Karjakin meni, da bi bil lahko Magnus nepremagljiv, saj nima očitnih šibkih točk. Zanj je to najbolj univerzalen šahist v zgodovini. Toda Karjakin je že pripravil taktiko, ki pa je, kakopak, »velika skrivnost«.

»Vi imate šibke točke?« - »Tudi sebe smatram za univerzalnega šahista, saj nimam veliko šibkih točk. Carlsen je bil denimo očiten favorit, a je izgubil klasični del tekme.«

»Vam gre na živce, ker vaju ves čas primerjajo?« - »Zdaj ne, v otroštvu pa me je malo živciralo. Pri 14-15 letih sem že sodil med prvih 100 šahistov na svetu, on pa je bil še daleč. Nastal je vtis, da je imel on, tako bom rekel, prevelik avans. Potem pa je popolnoma zasluženo postal številka ena.«

Njegova prednost je v tem, da mu ni treba predolgo razmišljati. Pride in takoj povleče potezo. To, za kar nekateri porabijo pet ur, on naredi v eni ali dveh urah. In medtem, ko moja Kitana dobiva »težke batine«, mi Karjakin razlaga, da je nekaj normalnega igrati proti 70 nasprotnikom in da to  niti ni maksimalna številka. Pa niti pod razno ni lahko premagati 70 nasprotnikov. Da bi človek prišel do vsakega in mu odvzel potezo, je potrebno premagati 500 metrov, 10 potez pa predstavlja že 5 kilometrov. To je pravi šport.

Tretji krog: Postati legenda

»Kdaj se nameravate upokojiti?«

»Ko bom imel 50-60 let in ne bom mogel tako hitro razmišljati?«

»Pa potem? Posel ali politika?«

»Da, mislim, da se bom res ukvarjal s tem.«

»S politiko ali poslom?«

»Nisem se še odločil. Vse je odvisno od situacije. V vsakem primeru bo to povezano s šahom. Pri Moskovski državni univerzi že imam osebno šahovsko šolo.«

Ima tudi močne zveze. O šahu se pogovarja s predstavnikom Kremlja za stike z javnostjo Dmitrijem Peskovim (pravi, da bi s Putinom odigral partijo šaha, če bi predsednik imel kaj časa), druži se s podpredsednikom ruske vlade Arkadijem Dvorkovičem. Veseli se, da se je Krim združil z Rusijo. Njegova in Zangalesova strategija deluje še naprej. Leta 2018 nameravata Magnusu vzeti šahovsko krono in »seveda jo bova vzela«.

Ko ga vprašam, če mu je zoprno, ko izgubi, mi pravi: »Ne.« In spet tisti »poker face«. Ko je Norvežan na eni partiji izgubil proti Karjakinu, je pobegnil z novinarske konference. Karjakina vprašam, od kod njemu takšna mirnost.

»Ne smeš si vzeti vsega k srcu.« - »Se pravi, se ogradite z zidom?« - »Nekaj takega. Tako kot učinek odstranitve.«

»Ste perfekcionist?« - »Ne vem … dajte mi bolj konkretno vprašanje.«

»Vam je pomembno, da ste prvi, da zmagujete?« - »Odvisno, v čem. V računalniških igricah vas ne rabim premagati za vsako ceno, ne morem pa vam kar prostovoljno prepustiti zmago.«

In res mi ni pustil. Zmagal je za šalo.

RBTH se zahvaljuje športno-turističnemu centru MATČ POINT za pomoč pri snemanju.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.