"Literarna nagrada je za pisatelja predvsem darilo v obliki prostega časa"

Julija Vronska.

Julija Vronska.

Facebook
Danes ob 19. uri bosta v Cankarjevem domu gostovali strokovnjakinji iz muzeja Leva Tolstoja. Za RBTH sta spregovorili o sodobni ruski literaturi, nagradi Jasna Poljana in bodočih projektih muzeja.

Danes ob 19. uri bo v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma  zaključna prireditev festivala Tolstoj, iskalec resnice, na kateri bosta nastopili gostji iz ruskega državnega muzeja Leva Tolstoja z Jasne Poljane. To sta vodja raziskovalnih projektov Galina Aleksejeva in Julija Vronska, ki skrbi za prestižno literarno nagrado Jasna Poljana, ki jo že drugo leto zapored organizirata Literarni muzej Leva Tolstoja in podjetje Samsung Electronics.  Letos se je med nominirance prvič uvrstil slovenski pisatelj Drago Jančar s svojo knjigo To noč sem jo videl.

Za RBTH Slovenija sta spregovorili o nagradi, sodobni ruski literaturi in bodočih projektih muzeja, na katerem si v prihodnje želijo več slovenskih pisateljev, prevajalcev, literarnih kritikov in drugih strokovnjakov.

Komu so po vašem mnenju v prvi vrsti namenjene literarne nagrade – pisateljem, prevajalcem ali bralcem?

Julija: Zanimivo vprašanje. Na prvi pogled se zdi, da je vsaka literarna nagrada preprosto denarna nagrada, v resnici pa je cilj literarnih nagrad naslednji: slediti trendom sodobne literature in razumeti, kaj se pravzaprav dogaja v literaturi. Prav tako s tem, ko podeliš nagrado, določeno knjigo v branje tudi priporočiš bralcem. Sporočaš jim, da je določeno knjigo treba prebrati prav zdaj, saj je izjemno aktualna.

Za pisatelja nagrada pomeni zagotoviti si prosto leto ali dve, ko mu ni treba delati nič drugega kot pisati knjige. Dejstvo je, da lahko zelo redki pisatelji živijo od honorarjev za knjige. Nekateri delajo kot novinarji, drugi predavajo, nastopajo. Zaradi tega jim ne ostane časa, da bi se ukvarjali s svojim glavnim poslanstvom – pisanjem knjig. Literarna nagrada je za pisatelja predvsem darilo v obliki prostega časa, ki ga lahko porabijo za pisanje.

Objava dolgega seznama nominirancev nagrade Jasnaja Poljana za tujo literaturo, 16. marca 2017, Moskva / Press photoObjava dolgega seznama nominirancev nagrade Jasnaja Poljana za tujo literaturo, 16. marca 2017, Moskva / Press photo

Kakšne kvalitete iščete, ko izbirate knjigo, ki bo dobila nagrado? Lani je nagrado prejel turški pisatelj Orhan Pamuk, zelo znan pisatelj, ki je že prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Ali želite v prvi vrsti promovirati neznane avtorje ali se osredotočate na že znane pisatelje?

Julija: Če govorimo o tuji literaturi, potem je formulacija naslednja: “Izpostaviti najbolj relevantne knjige 21. stoletja.” To samo po sebi pomeni, da nagrada ni namenjena povsem neznanim pisateljem. Z našim dolgim seznamom želimo opozoriti tako na že znane avtorje kot odkrivati nova imena. Naš dolgi seznam je spisek tuje literature, s katerim v branje predlagamo tiste tuje knjige, ki jih je treba brati, če želiš razumeti, kaj se dogaja.

Kdo pa oblikuje žirijo in kdo sestavlja listo strokovnjakov literarnega natečaja Jasnaja Poljana?

Julija: Imamo stalno žirijo, v kateri je 7 ljudi. Njen predsednik je Vladimir Tolstoj, v njej pa so ruski literarni kritiki in pisatelji.

Glede nominacije za tujo literaturo obstaja takšen mehanizem: vsako leto izberemo 20 strokovnjakov, povečini izdajatelje tuje literature, prevajalce tuje literature, literarne kritike, ki se ukvarjajo s prevedeno literaturo. Žiriji predlagajo knjige, ki se jim zdijo najbolj relevantne. Vsak predlaga eno ali dve. Na ta način se oblikuje spisek. Potem pride na vrsto žirija. 

Knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl je predlagal ruski pisatelj Vladislav Otrošenko. Kaj je napisal v svojem priporočilu?

Julija: Zaenkrat še nič. Kmalu se bomo srečali z žirijo, s katero bomo prvič razpravljali o nominiranih knjigah.  Po tem srečanju običajno objavimo tekst, ki že vsebuje komentarje članov žirije na določene knjige. Vlad je bil pred kratkim v Sloveniji in nekdo mu je priporočil knjigo To noč sem jo videl. Prebral jo je in očitno mu je bila tako všeč, da jo je predlagal.

Ali je katera od vaju že prebrala knjigo To noč sem jo videl?

Julija: Začela sem jo brati med letom v Slovenijo in zdaj sem na 30. strani. Všeč mi je, ne bom je odložila.

Konkurenca je velika; Johnathan Franzen, Julian Barnes. …

Julija: Da, potem sta tu še italijanska pisatelja Alessandro Baricco in Emanuele Trevi, Francoza Michel Houellebecq in nedavni Nobelov nagrajenec Patrick Modiano, veliko je ameriških avtorjev, recimo Toni Morrison, Hanya Yanagihara s knjigo “A little life” (Malo življenje), o kateri v Rusiji v zadnje pol leta govori celotna knjižna skupnost, od ameriških avtorjev je znana tudi Donna Tartt in njena knjiga “The Little Friend” (Mali prijatelj), veliko je tudi avtorjev iz Velike Britanije, kot sta Sebastian Faulks in Jonathan Coe, Indijec Arundhati Roy, ponovno je nominiran Južnoafričan John Maxwell Coetzee, na seznamu je tudi Izraelec Etgar Keret ...

Pred kratkim je v Sloveniji gostoval ruski pisatelj in zgodovinar Pavel Basinski, ki je Jančarja primerjal z Ernestom Hemingwayem. Ali pogosto sodelujete z Basinskim?

Julija: Tako kot Vlad Otrošenko je tudi Basinski član naše žirije. Ko smo sprejeli odločitev, da bomo nagrajevali tudi tujo literaturo, nam je bilo jasno, da knjig ne moremo brati v originalu. Morda nekatere knjige v angleščini, nemščini, francoščini ... Odločili smo se, da bomo ocenjevali ruski prevod, zato nagrado dobijo tudi prevajalci (To noč sem jo videl je v ruščino prevedla Tatjana Žarova, op. RBTH).

Nagrado v višini 20 tisoč dolarjev dobi avtor, prevajalec pa prejme 8 tisoč dolarjev. S tem pokažemo, da se je tuja knjiga v rusko literarno prostranstvo uvrstila tudi po zaslugi prevajalca. S slabim prevodom lahko knjigo preprosto ubiješ.

Katere sodobne ruske avtorje trenutno najraje berejo v Rusiji?

Julija: Vladimirja Sorokina, Viktorja Peljevina, Ljudmilo Ulicko, Borisa Akunina ... Gre za popularno kulturo, ki pa je že bolj kakovostna.

Galina: Ne pozabi na Zaharja Prilepina.

Galina Aleksejeva. Vir: FacebookGalina Aleksejeva. Vir: Facebook

Zaradi Prilepina se je ruska družba razklala na dvoje. Ker je postal poveljnik bataljona v Donbasu, je za nekatere postal heroj, drugi pa ga demonizirajo. Kakšno je vajino mnenje?

Galina: Gre za zelo talentiranega pisatelja in umetnika. Enkrat mi ga je bilo zelo prijetno poslušati v Parizu, ko je nastopil po Šiškinu, ki je ves pomemben povedal, da se je iz Moskve preselil v Švico. (pisatelj Mihail Šiškin, op. RBTH) Za njim so Francozi na oder poklicali Prilepina, ki je dejal, da se za razliko od Šiškina ni preselil v Švico, pač pa se je iz Moskve preselil v vas blizu Nižnega Novgoroda, ker si želi biti bližje k zemlji, saj od tam črpaš talent, napolniš si baterije. Francozi so ga nagradili z gromkim aplavzom.

Poleg tega je veliko pisateljev sodelovalo v vojni ...

Galina: Seveda, tudi Lev Tolstoj. Nihče ga ni poslal na Severni Kavkaz, kjer je na ozemlju današnje Čečenije sodeloval v bojih. Čutil je, da je to za aristokrata dolžnost.

Julija: Ne vem, kaj se dogaja v Ukrajini, zato ne bom komentirala. Kar se tiče Zaharja kot pisatelja, bi rekla, da je zelo zanimiv.

Kdo pa je za vas najbolj ruski pisatelj?

Galina: Zelo težko vprašanje. Obstajajo "počveniki", to je gibanje iz 60. let prejšnjega stoletja, ki so se imenovali tudi "derevenšiki". Gre za predstavnike zelo ruske veje v ruski literaturi. (počva – zemlja, derevnja – vas, op. RBTH).

Drugi tabor so imenovali liberalni tabor, to so bili mestni pisatelji. V 80. letih so se mnogi ameriški slavisti in rusisti v svojih disertacijah ukvarjali prav s “počveniki”. Šlo je za gibanje, ki je bilo zelo privlačno za zahodne slaviste, saj so se ukvarjali s koreninami, vračali so se k ruski literaturi 19. stoletja.

Ruski pisatelj Viktor Jerofejev je med nedavnim obiskom v Sloveniji dejal, da je v Rusiji obstajalo tudi obdobje, ko so govorili, kakšna literatura je dobra in kakšna slaba?

Galina: Da, bili so časi, ko je Komunistična partija Sovjetske zveze odrejala, kdo je “pravi pisatelj”.

Julija: Nedavno je velika raziskovalka Bulgakova in ruske literature Marietta Čudakova gostovala pri nas na Jasni Poljani. Govorila je o sovjetskih časih in povedala, da je obstajal termin “slab-dober pisatelj”, kar je pomenilo, da gre za slabega pisatelja, ki pa je dober po mnenju partije.

Vir:  British Council RussiaVir: British Council Russia

S čim se ukvarjate na Jasni Poljani?

Galina: Jasna Poljana je večdisciplinarni in večfunkcionalni inštitut. Po eni strani gre za spominski literarni muzej, unikatni spomenik – Dom Tolstoja, ki ga ne najdete nikjer drugje na svetu, saj gre za dom, ki je ostal takšen, kot je bil v zadnjem letu Tolstojevega življenja.

V našem centru delamo zelo veliko različnih stvari, ki so povezane z zgodovino Jasne Poljane in osebnostjo samega Tolstoja. Poteka obsežna raziskovalna dejavnost, imamo obsežen izobraževalni program, tudi program učenja ruskega jezika kot tujega jezika. Kje je že lahko učenje ruščine za tujca bolj privlačno in zanimivo kot pa na Jasni Poljani, domovini Tolstoja?

Številni ocenjujejo, da Tolstoj ni samo najboljši ruski, pač pa najboljši pisatelj nasploh. Verjetno Jasno Poljano obiskujejo številni strokovnjaki in ljubitelji Tolstoja z vsega sveta?

Galina: Leta 1908, ko je ves svet praznoval 80. obletnico Tolstoja, je Američanka Lucy Mellory dejala, da je “državljan sveta”. Brez dvoma pripada celemu svetu, za mnoge pisatelje in bralce je vir navdiha.

Kaj pa pravite na film, ki so ga o njem posneli Američani – Zadnja postaja iz leta 2010?

Galina:  Gre za dobro narejen in priljubljen film, vendar v njem ne boste videli Tolstoja. 

Julija: Ko smo omenjeni film prvič predvajali na velikem ekranu kina na prostem v Jasni Poljani, nas je obiskal tudi producent. Naš direktor je rekel, da gre sicer za čudovit film, ki pa nima nič s Tolstojem (smeh). Važno, da ni šlo za grob, žaljiv prikaz.

Galina: V resnici je to bolj film o Sofiji Andrejevni, saj se je Helen Mirren bolj približala Sofiji kot pa se je čudoviti igralec Christopher Plumer približal Tolstoju. Igral je nekega znanega človeka, vendar v njem ni bilo ničesar Tolstojevega. V muzej so nam poslali scenarij in čeprav smo vztrajali, naj nekatere prizore spustijo, jih niso.

Zakaj pa Rusi še niso posneli takšnega filma o Tolstoju?

Galina: Posneli so ga pred mnogimi leti, in sicer zelo znani sovjetski režiser Sergej Gerasimov, ki je sam igral Tolstoja. Film se ni najbolj posrečil. Tako je z vsemi filmi o naših umetnikih, denimo o Puškinu.

Julija: Za to, da boš posnel film o Tolstoju, je potreben velik pogum.

Kaj bi se želeli sporočiti našim bralcem?

Galina: Slovence želimo povabiti, da sodelujejo pri nas na konferenci Tolstoj-svetovna literatura. Verjetno imate strokovnjake za slovanske študije in rusiste, ki bi lahko sodelovali. Pri nas poteka tudi mednarodni festival prevajalcev, na katerem bi želeli videti slovenske prevajalce. Z vsemi programi se je mogoče seznaniti na naši spletni strani.

Zaenkrat k nam ni bilo še nobenega Slovenca. Zdaj so nam obljubili, da nam bodo poslali naslove nekaterih vaših prevajalcev, ki se ukvarjajo s prevajanjem ruske literature. Zelo bi si želeli, da bi z nami delili svoje izkušnje.

Julija: Na Jasni Poljani že 20 let potekajo srečanja pisateljev in to na Tolstojev rojstni dan 9. septembra. Na ta dan nas obišče približno 50 pisateljev, povečini sodobnih ruskih, včasih pa se nam pridružijo tudi tuji. Zdaj se pogovarjamo s Forumom slovanskih kultur, da k nam pošljejo 2-3 slovenske pisatelje ter 2-3 iz Srbije in Hrvaške. Pričakujemo 5 pisateljev iz slovanskih držav.

Galina: Združenje literarnih muzejev Rusije bo letos pripravilo tudi konferenco na Jalti na Krimu, kjer je ogromno ruskih literarnih muzejev.

Provokacija?

Galina: Lahko razumete tudi tako, vendar je dejstvo, da je treba podpirati literarne muzeje, ki so na Krimu. Vsi naši veliki pesniki in pisatelji so počitnikovali tam in na Krimu imamo muzej Ane Ahmatove, Maksimilijana Vološina, Aleksandra Puškina, Antona Čehova, ki je njegov največji muzej na svetu. Na Krimu je ogromna količina ruske kulture, ki je ne moremo preprosto prepustiti usodi. Kultura je nepolitična.

Ampak poglejte si Evrovizijo. Popularna kultura sicer, pa vendar…

Galina: Nedavno sem govorila s kolegico z avstrijskega ministrstva za kulturo, ki je dejala, da bo z veseljem prišla na Krim. Konferenca bo oktobra in upam, da ne bo hladno in vetrovno. Še nikoli nisem bila tam jeseni.

Julija: “Črnomorski breg zima obišče samo za zabavo / Ne more se obdržati sneg, na bregovih rastejo agave,” je Josif Brodski zapisal v čudoviti pesmi Januar na Krimu. Mislim, da so Galinini strahovi neupravičeni.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.