Zakaj so v Rusiji govorili francosko

V 18. stoletju je francoščina »zasedla« Rusijo in postala neuradni jezik plemstva. Vir: Ekaterina Lobanova

V 18. stoletju je francoščina »zasedla« Rusijo in postala neuradni jezik plemstva. Vir: Ekaterina Lobanova

Ker se te dni veliko govori o francosko-ruskih odnosih, bomo v rubriki Zakaj Rusija pojasnili, zakaj so se v 18. in 19. stoletju ruski plemiči pogovarjali v francoščini.

V sodobni Rusiji je roman Vojna in mir Leva Tolstoja še naprej ena od najbolj zahtevnih knjig za učence, in to ne samo zato, ker je delo napisano v štirih debelih knjigah. »Ko sem odprl prve strani in videl, da je približno pol teksta v francoščini, sem si mislil: No, bolje, da si preberem obnovo,« pravi 23-letni Moskovčan Aleksej o svojih šolskih izkušnjah z branjem Tolstoja.

Prav zares, dialogi med člani plemstva v Sankt Peterburgu v salonu visoke gostiteljice Anne Pavlovne Scherer, kjer se začenja Vojna in mir, so v polovici sestavljeni iz francoskih fraz. To pa ni avtorjev izum, temveč odraz navad zgodnjega 19. stoletja (prvi del Vojne in miru opisuje dogodke leta 1805). Tolstoj takole opisuje enega od svojih likov: »Govoril je v tisti izpopolnjeni francoščini, ki je naši stari očetje niso samo govorili, ampak so v njej tudi mislili.«

V 18. stoletju je francoščina »zasedla« Rusijo in postala neuradni jezik plemstva. Zakaj je bilo temu tako?

Odpiranje proti zahodu

Vse skupaj se je začelo z reformami Petra Velikega, ki je vladal Rusiji od leta 1682 do leta 1725. Peter, tretji car iz dinastije Romanovih, je drastično spremenil usmeritev države – imel je sen, da spremeni Rusijo v evropsko silo. S tem ciljem ni samo vstopal v vojne, ampak je celo uničil patriarhalne vzorce življenja stare Rusije: plemiče je prisilil, da se brijejo, nosijo evropske obleke in potujejo na študij na Zahod. Tako so se plemiči ob druženju visoke družbe začeli pogovarjati v tujih jezikih.

Od vseh zahodnih jezikov je v tistem času prevladala francoščina, ne samo v Rusiji, temveč v celotni Evropi. »Francoščina je bila prvi jezik, ki je vpeljal predstavo o enotnih normah,« razlaga psiholingvist in prevajalec Dmitrij Petrov razloge za uspeh francoskega jezika. Zasluge gredo francoskemu prvemu ministru, kardinalu de Richelieu. Petrov pravi, da je Richelieu leta 1635 ustanovil Francosko akademijo, ki se je ukvarjala s sestavljanjem in regulacijo jezikovnih pravil. Na koncu je francoščina postopoma izrinila latinščino kot jezik za mednarodno komunikacijo.

Francoski val

Dodaten zagon širitvi francoskega jezika med ruskim plemstvom je bila francoska revolucija (1789-1799). Ko je državo zajel vrtinec upora, so številni plemiči pobegnili in iskali zatočišče drugod, tudi v Rusiji. Število emigrantov je tisti čas znašalo 15,000.

Vlada Ruskega imperija je bila zelo sumničava do vsake revolucije in je pozdravila monarhiste v svoji državi. Nekateri so dobili visoke funkcije pri ruskem prestolu. Denimo Armand-Emmanuel Richelieu, potomec znamenitega kardinala, ki je postal guverner Odese (danes v Ukrajini). Drugi, manj uspešni, so postali upravljavci v bogatih družinah, otroke plemičev so učili plesa in sabljanja.

»Galomanija« in »galofobija«

Dolgo pred Tolstojem so novinarji in pisatelji pisali o vsesplošnem navdušenju ruskega plemstva nad vsem, kar je bilo francosko. O tej norosti so potekale vroče debate. Nekateri ljudje so mislili, da izposojanje iz francoščine bogati rusko kulturo in izpopolnjuje jezik, drugi so menili, da to ne pelje nikamor. »Svoj jezik bomo pripeljali v popolno nazadovanje,« je komentiral minister za izobraževanje ljudstva Aleksander Šiškov, ki je vodil kampanjo za očiščenje ruskega jezika.

Pisatelj Aleksander Gribojedov je v svoji komediji Gorje pametnemu (1825) ironično komentiral Ruse, ki so častili vse francosko, a hkrati niso bili sposobni spraviti skupaj dve besedi v francoščini. Pojav je povzel v frazi »mešanica francoščine in Nižnjega Novgoroda« (provincialno mesto, 401 km vzhodno od Moskve). A vendar se je vse plemstvo pogovarjalo v francoščini – bila je dvorni jezik, ki so ga povezovali z viteštvom in vzvišenimi občutji. Ko so študirali pisma najbolj slavnega ruskega pesnika Aleksandra Puškina, ki ga imajo mnogi za očeta sodobne ruščine, se je izkazalo, da je okoli 90 odstotkov svojih pisem ženskam napisal v francoščini.

Zaton navdušenja nad Francijo

Med napoleonskimi vojnami, ko sta se Rusija in Francija borili na nasprotnih straneh, je priljubljenost francoščine začela izginjati. Domoljubna občutja so prisilila plemiče, da se več pogovarjajo v svojem domačem jeziku – včasih je bilo to celo vprašanje preživetja. Pesnik in heroj vojne leta 1812 Denis Davidov se je spominjal, da so kmetje, ki niso znali francosko in so bili večkrat nepismeni, pogosto »zamenjali [plemiške oficirje] za sovražnike, ker so govorili ruščino s tujim naglasom« in jih pogosto napadli s sekiro ali pa so nanje streljali.

Navdušenja nad Francijo je bilo konec. Številni galicizmi, ki so v 18. stoletju vdrli v ruščino, so odšli v pozabo, a se je vseeno ohranilo na ducate francoskih besed. Rusi ne pomislijo dvakrat pri uporabi tujih besed, kot so afiša (reklamni plakat), pressa (tisk), šarm in kavaler (kavalir). »Nekatere so ostale, če jih je jezik potreboval, druge pa so izginile, če so predstavljale višek glede na potrebe,« je zapisal pisatelj Pjotr Vail v komentarju na zgodovino izposojenih besed. »Isto se dogaja in se bo še naprej dogajalo z drugimi besedami, ki so jih prevzeli v jeziku.«

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.