Fotografija s tankom T-34.Vir: arhiv Rossijske gazete.
14. junija 1941 se je v ameriškem časopisu Time pojavil članek »Tretji teden vojne – v iskanju novih sil«. Članek, posvečen Minsku, še danes bralca pretrese v dno duše.
»Rusi so s svojo fantastično hrabrostjo presenetili naciste. Nemški novinarji opisujejo nezadržen napad nekega ruskega tanka v ulični bitki za Minsk. Prodiral je kot dinozaver, ne da bi se oziral na karkoli. Izstrelki nemškega protitankovskega orožja so preluknjali njegovo kupolo, vendar je čudežni stroj nadaljeval pot in streljal v vse smeri. Na koncu so ga Nemci vendarle uspeli zažgati. Posadka je zgorela skupaj s tankom."
Ta tank se je na trgu pred Domom vlade v samem centru Minska pojavil nekje med 28. in 30. junijem 1941. Preplašeni Nemci so ga takoj poskušali zaustaviti. Streljali so iz topov in metali granate, vendar zaman. Tank se je obračal na trgu, lomil pod sabo motocikle in avtomobile in krenil v smeri vzhoda po glavni mestni cesti.
Takrat se je ulica imenovala Sovjetska. Po vojni so jo preimenovali v Stalinov prospekt, nato v Leninov, nato pa v Prospekt Franciska Skorine. Danes je to Prospekt neodvisnosti, po katerem počasi stopava s hčerko. Mnoge zgradbe ob poti pomnijo zadnji herojski napad »štiriintridesetke«.
V mestu se je trlo fašistov, vendar se je tank uspel prebiti vse do Komarovskega trga, kjer so ga zaustavili in zažgali. Posadka je izginila. Potolčen in zažgan tank je ostal na istem kraju vse do daljnega poletja leta 1944. V Minsku se še danes govori, da so Nemci sovjetske vojake pokopali kot heroje, nemški častniki pa so tank kazali svojim mladim rekrutom, medtem ko so jim ruske vojake dajali za vzor.
Zgodovina ne hrani imen članov posadke, vendar je ohranjeno veliko število fotografij tanka, ki je tri leta stal na Komarovskem trgu kot spomenik vojaškemu podvigu. Častniki in vojaki Wehrmachta so se radi fotografirali pred njim.
Izmerili smo razdaljo, ki jo je T-34 prevozil do nesmrtnosti od Sovjetske ulice do Komarovskega trga (danes Trg Jakuba Kolasa).
3.200 metrov
76 let kasneje korakamo po tej posebni poti. Prebivalci Minska sedijo v kavarnah, se smejejo, poljubljajo, se skrivajo pred nenadno ploho ... Na kratko postriženi vojaki stojijo pod nadstreškom in ližejo sladoled. Verjetno so nekoč podobni fantje gledali to lepo mesto skozi reže na svojem tanku brez misli na to, da bi se predali.
Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.