Starejši poročnik Ivan Ševcov, bodoči heroj Sovjetske zveze, poleg nemškega tanka Tiger, ki ga je onesposobil sam. Bitka pri Kursku, 1943. Fotografija iz prosteih virov.
Glede na razmere, sile in sredstva, ki so bila vložena, intenzivnost, rezultate in politične posledice, je Kurska bitka predstavljala eno od ključnih bitk druge svetovne vojne.
V zgodovini druge svetovne vojne bitka pri Kursku zavzema posebno mesto. Za njo velja, da je obrnila potek vojne, saj je pomenila konec nemške ofenzive. Po kontraofenzivi sovjetske vojske pri Moskvi in bitki za Stalingrad je bila to tretja operacija, ki je dokončno odločila o razpletu spopadov med Sovjetsko zvezo in Tretjim rajhom. Tudi izven zgodovinskega konteksta bitka zato sama po sebi predstavlja posebno poglavje v vojni zgodovini. Preučujejo jo na mnogih svetovnih vojaških akademijah, kot primer dobro organizirane obrambne operacije, ki je praktično prerasla v največjo tankovsko bitko druge svetovne vojne.
Sovjetski lahki tank T-70 se pelje mimo uničenega nemškega srednjega tanka PzKpfw IV (ali Panzer IV). Bitka pri Kursku je, med drugim, bila tudi največja tankovska bitka druge svetovne vojne. Fotografija iz prostega izbora.Po mnenju mnogih vojnih zgodovinarjev je tekom celotne vojne Sovjetska zveza izvedla samo dve podobno uspešni obrambni operaciji: tako sijajen uspeh kot pri Kursku so dosegli samo še na Madžarskem pri Blatnem jezeru februarja 1945, ko je bila nemška vojska že precej oslabljena v primerjavi z dvema letoma poprej, ko so njene enote jurišale na položaje pri Kursku s ciljem, da obkrožijo in uničijo celotne sovjetske armade. Vendar so časi, ko so sovjetske divizije padale v nemške obroče, minili: poveljniki Rdeče armade so se naučili iz napak, kar je Nemcem preprečilo kakršne koli možnosti.
Spomladi 1943, ko je nemško poveljstvo nameravalo izvesti operacijo Citadela, se je stanje na fronti že stabiliziralo. Vsem je postalo jasno, da po Stalingradu Nemčiji ne bo dovolj samo velika zmaga. Za Hitlerja je v tej situaciji edino rešitev predstavljalo popolno uničenje Rdeče armade.
Večina Evropejcev niti ni vedela, kje se nahaja Kursk, vendar je Hitlerjeva želja po maščevanju za Stalingrad bila tako močna, da je izbral ta kraj kot glavno točko ofenzive. Hitler je nujno potreboval politično zmago, ki bi nemški vojski povrnila ugled in sloves »nepremagljive armade«.
Medtem je sovjetsko poveljstvo uspelo ugotoviti ne samo kraj, kjer bodo Nemci napadli, ampak tudi glavne smeri njihovih napadov. Ti podatki so bili pridobljeni marca in omogočili pripravo obrambe okoli Kurska pred začetkom nemške ofenzive.
Kolhoznica N. Poljakova kaže sovjetskim obveščevalcem sovražnikove položaje (1943). Fotografije iz prostega izbora.
Pred bitko je Hitler, po pričevanju nemških častnikov, mnogo upanja polagal v novo oklepno mehanizacijo, saj je računal, da bo ta nadoknadila kronično pomanjkanje tankov in vojakov, vendar niti »Tigri«, »Panterji« in »Ferdinandi« na koncu pri Kursku niso odigrali pomembnejše vloge: število Tigrov (vsega skupaj jih je bilo na polju 150) ni odgovarjalo potrebam vojske. Sicer je pred samo bitko prispelo 210 Panterjev, ki pa so bili zelo slabo vzdrževani – tekom bitke jih je zaradi okvare obtičalo kar 162. To je pomenilo, da so v prvih bojnih vrstah jurišali Ferdinandi, ki pa so pogosto obtičali na minskih poljih, kjer so predstavljali lahko tarčo za sovjetske protitankovske topove.
V drugi svetovni vojni je bilo mnogo dogodkov, ki jih lahko smatramo kot padec Tretjega rajha. Konkretneje, mnogi zahodni in ruski zgodovinarji menijo, da je bil že sam napad na Sovjetsko zvezo trenutek, ko so se nacistični Nemčiji začeli odštevati dnevi. Bitka pri Moskvi, Stalingrad, Kursk – vse te zmage so Rdečo armado približale Berlinu. Oktobra 1941 je v bitki pri Moskvi postalo jasno, da blitzkrieg ni uspel, konec leta 1942 in v začetku 1943, po bitki za Stalingrad, pa je cel svet videl, da lahko sovjetska vojska nemški zada smrtni udarec. In res, leta 1943 je pri Kursku nemška vojska dobila udarec, od katerega si več ni opomogla. Vsi omenjeni datumi so enako pomembni za zgodovino, saj so bili vsi pomembni koraki k zmagi, po katerih je stopal sovjetski vojak do končne slave.
Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
