Zakaj so sovjetski ribiči rešili posadko ameriškega vohunskega letala?

Ed Caylor v rokah drži naslovnico revije s fotografijo svojega rešitelja, kapitana Aleksandra Arbuzova

Ed Caylor v rokah drži naslovnico revije s fotografijo svojega rešitelja, kapitana Aleksandra Arbuzova

Igor Dunaevsky
V času napetosti med hladno vojno so ruski ribiči tvegali svoje življenje, da bi rešili posadko ameriških vohunov, ki jo je v mrzlih vodah Beringovega morja čakala najstrašnejša usoda.

Posadka letala Foxtrot Alfa 586 je 26. oktobra 1978 letela na tajni in nevarni misiji vzdolž obale Kamčatke v odmevu hladne vojne. Njihovo štirimotorno letalo se je v 90 sekundah zrušilo v Beringovo morje in skoraj takoj potonilo med ogromnimi nevihtnimi valovi. Dva človeka sta takoj izginila v morju, vključno s prvim pilotom, 13 od 15 članov posadke pa je okoli 12 ur preživelo na gumijastih čolnih.

Sovjetska ribiška ladja Rt Senjavina je bila edina ladja, ki je bila dovolj blizu, da bi lahko priskočila na pomoč, tudi njena pot je vodila proti čolnom, na katerih so se nahajali Američani. Tako so Rusi rešili deseterico Američanov in iz morja izvlekli tri mrtve. Preživelim so nudili medicinsko pomoč. Američani so se bali, da se bodo do njih vedli sovražno, vendar se ni zgodilo nič podobnega, teden kasneje pa se je posadka vrnila v ZDA.

Ameriški in svetovni mediji so dolgo občudovali sovjetske mornarje, tedanji ameriški predsednik Jimmy Carter pa je kapitanu ribiške ladje, Aleksandru Arbuzovu, poslal poseben telegram z zahvalnimi besedami.

"Dobro je, da so nas rešili mornarji iz Sovjetske zveze, ne pa naši. Drugače ne bi preživeli," začne pogovor Ed Caylor, kopilot nesrečnega vohunskega letala ameriške mornarice.

- Kako to mislite?

"Če bi Američani v tem času nekoga tako premraženega izvlekli iz vode, bi ga takoj dali v vročo vodo, tega pa se ne da preživeti, ker krvni tok postaja hitrejši, vsa hladna kri bi iz udov takoj šla v srce in izzvala srčni infarkt. Ruski ribiči pa so vedeli, kaj narediti. Ko smo prišli na ladjo, so nam dali vroč čaj z medom. Čaj nas je segrel od znotraj navzven in ne obratno. Oblačila so nam slekli šele čez pol ure in nas postavili pod vroč tuš šele, ko je bila kri dovolj topla."

"Rt Senjavina" / Arhivska fotografija."Rt Senjavina" / Arhivska fotografija.

Po letalski nesreči so preživeli člani posadke še dva dneva pluli na dveh napihljivih splavih, v katere so udarjali 10-metrski valovi. Zdelo se je, da je njihovo edino upanje ameriško vojno letalo, ki je krožilo nad njimi, jim poskušalo slediti in pripeljati pomoč.

"V vodi smo bili do pasu, bilo je neverjetno hladno, okoli 4 stopinje Celzija. Po 12 urah sem bil skoraj mrtev v ledeni vodi. Trojico smo že izgubili. Naenkrat pa smo videli ladjo s prižganimi lučmi. Nekdo je zakričal: 'Ladja!' Slišal sem ladijsko sireno in nobenega dvoma več ni bilo, da je nekdo prišel po nas."

- Kdaj ste ugotovili, da so vaši rešitelji sovjetski ribiči?

"Videli smo reflektor in slišali ruske glasove. Preden smo padli v vodo, smo videli ladjo na radarju. Poskušali smo se ji celo približati. Še pred tremi leti nisem vedel, da je naša država zaprosila Južno Korejo, da nas reši, a so odgovorili, da je preveč nevarno. Rusi pa so vzpostavili zvezo z Aleksandrom Arbuzovim in on je odgovoril – Seveda."

Američani ploskajo svojim rešiteljem. Vir: Osebni arhiv Edwarda Caylorja.Američani ploskajo svojim rešiteljem. Vir: Osebni arhiv Edwarda Caylorja.

"Bog se je spustil z nebes"

Caylor občuduje profesionalnost sovjetskega kapitana in njegove posadke.

"Ste gledali Titanik? Se spomnite, kako so na koncu v mirno vodo spuščali lahke čolne in se pri tem namučili? Aleksander in njegova posadka so spustili splav za reševanje v nevihtnih pogojih. Predstavljajte si: vi ste na vodni gladini, naenkrat pa se ladja nahaja 10 metrov pod vami! Neverjetno nevarna situacija! Kasneje so ribiči govorili, da se je Bog spustil z nebes in umiril vodo. Aleksander pa je moral tudi upravljati z ladjo tako, da je blokiral veter. Zamislite si, kakšna spretnost je potrebna za to! Res so tvegali svoja življenja, da bi nas rešili …

- Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prišli na ladjo?

"Popili smo čaj z medom in začutil sem, kako se mi vrača energija. Še danes pijem čaj z medom, ko je hladno in vedno se spomnim, kako me je vrnil v življenje na enostaven in varen način. Neverjetno, kakšno razliko je naredil. Od skoraj nezavestnega stanja sem prišel do tega, da sem bil sposoben napisati sporočilo ameriškemu letalu, ki je krožilo nad nami."

- So bili to prvi ljudje iz Sovjetske zveze, ki ste jih kdaj koli srečali?

"Da, obnašali so se povsem človeško. Bili so sijajni in zelo radovedni. Vendar nismo znali rusko, zato nismo mogli dobro komunicirati. Le radijski operater je znal angleško. Na ladji so bili nekateri prostori, kamor nismo smeli vstopati in zato tudi nismo. Seveda nismo vstopali v komandni ali strojni del. Po vseh ostalih prostorih pa smo se svobodno gibali."

Ladja Rt Senajvina je potrebovala 48 ur, da je prišla do Petropavlovsk-Kamčatskega. Ameriška posadka je bila prepeljana v bolnišnico, nato pa so jih poslali v Habarovsk, da bi se čim hitreje vrnili v ZDA.

Poslednja zahvala

Minilo je skoraj 25 let, preden so rešitelji in rešeni ponovno vzpostavili stik. Vsi poskusi Američanov, da pošljejo kakršno koli sporočilo ali paket posadki ladje, so bili leta neuspešni, šele leta 2003 pa so izvedeli ime kapitana ribiške ladje – Aleksander Arbuzov. Z njim in njegovo posadko so se srečali v Las Vegasu.

Srečanje v Las Vegasu leta 2004. Edward Caylor (prvi z leve), Aleksander Arbuzov (tretji z desne). Vir: Osebni arhiv Edwarda Caylorja.Srečanje v Las Vegasu leta 2004. Edward Caylor (prvi z leve), Aleksander Arbuzov (tretji z desne). Vir: Osebni arhiv Edwarda Caylorja.

- Kaj ste ga najprej vprašali?

"Vprašal sem ga: 'Aleksander, zakaj ste v tako težkih časih med Brežnjevim in Carterjem, med našima državama, v morju iskali in rešili ameriške vohune?' Odgovoril je: 'Ker smo vsi ljudje morja in nisem mogel ne priti po vas.' Bi lahko to še bolje povedal?"

- Kakšen vtis je na vas pustil Aleksander?

(Dolg premor.) "On je neverjeten človek. Tega se ne da opisati … Vsi smo gledali vanj z odprtimi usti. Postal je prava zvezda v Las Vegasu. Morali smo se malo ustaviti in mu pustiti, da vsaj nekaj časa preživi z ženo in vnukom, ker smo ga ves čas vlekli stran od družine. Povedali so mi, da je postal kapitan ladje pri 28 letih. To je zelo velika ladja za tako mladega človeka. Vendar je napredoval, ker je odlično opravljal svoje delo."

- Ste ga prepoznali?

"Mislim, da sem videl Aleksandra na Senjavinu, vendar se ni predstavil kot kapitan ladje. Enostavno je prihajal k nam."

Aleksander Arbuzov je nedavno preminil. Eda Caylora so prosili, da izreče besede sožalja vdovi in družini: "Rad bi rekel, da sem danes živ zgolj zahvaljujoč njemu. Da se ga bom vedno spominjal in nikoli ne bom nehal drugim pripovedovati o njem. Vsi mi na tistih splavih smo imeli neverjetno srečo, da je bil prav on kapitan tiste ladje. Hvala ti, Aleksander!"

 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.