»Želel sem podirati stereotipe in pokazati, kaj sploh je ta ruska duša«

Miha Mohorič, režiser dokumentarnih filmov.

Miha Mohorič, režiser dokumentarnih filmov.

Osebni arhiv
Miha Mohorič je režiser dokumentarnih filmov. Svoj film o Rusiji z naslovom Zgodbe iz kuhinje je snemal pozimi. Za potovanje po Rusiji z avtoštopom, za povrh še pozimi, se povprečen Rus zdaleč ne bi odločil, Miha pa je s seboj vzel celo svojo punco. Med postanki v stanovanjih navadnih ljudi je režiser vključil kamero in poslušal sogovornike. Glavni junaki njegovega filma so duhovnik, ki je bil v 90-ih kriminalec, bivši uspešen odvetnik, ki se je odločil postati puščavnik in živeti v zemljanki, znan fotograf in drugi ljudje, ki Mihu niso odpirali samo svojih vrat, ampak tudi svojo rusko dušo.

Zakaj ste se odločili posneti film ravno o Rusiji? Zaradi česa vam je ta država zanimiva?

V bistvu se je to zgodilo čisto slučajno, ko sem potoval čez Rusijo. S punco sva potovala od Slovenije do Indije, tako sva prepotovala tudi Rusijo in Mongolijo. Na poti sva živela pri ljudeh doma, pri domačinih. Pritegnili so me navadni ljudje in njihove zgodbe. Glede vprašanja, zakaj sem se odločil za film o Rusiji – zdelo se mi je fino podirati stereotipe o tej državi. Rusija je ogromna, ljudje so raznoliki, in zdelo se mi je zelo fino na lep način pokazati, brez kakršnekoli politike ali drugih poudarkov, preko navadnih ljudi – kaj je Rusija, kaj je sploh ta ruska duša. Ravno to sem želel pokazati, to me je pritegnilo. Počutil sem se kot doma. Zdi se mi, da imamo Slovenci in Rusi mnogo skupnega.

Pred časom sem napisala članek o tem, v čem so si podobni Rusi in Slovenci. Priznam, ni mi bilo lahko najti skupnih lastnosti. Zdi se mi, da jih niti ni na površini, pač pa se razkrivajo v mentaliteti. Temu bi lahko rekli »slovanska duša«. Kako bi vi odgovorili na vprašanje, kaj imamo skupnega?

Najbolj pomembno mi je bilo to, kako sem bil sprejet med ljudmi. Ta njihova gostoljubnost.

 Vir: Osebni arhiv Vir: Osebni arhiv

To pomeni, da je gostoljubnost Slovencev in Rusov podobna?

Da, takšen vtis sem dobil.

Kje vse ste bili?

Na začetku sem prispel v Moskvo, potem sem potoval čez Ural in okrog Bajkala po Sibiriji. Razen severa, tam nisem bil.

Rekli ste, da vaš film govori o navadnih ljudeh, o njihovem življenju, in da se ne želite dotikati politike. Vendar kot veste, veliko ljudi v notranjosti Rusije živi v revščini, celo brez elementov sodobnega gospodinjstva (vodovod, stranišče), skoraj tako, kot v srednjem veku ... Če bo ta film prikazan v Evropi, se bodo ljudje zgrozili ob takšnih življenjskih razmerah. Rusija stremi k temu, da se na zahodu predstavlja v najboljši luči, vi pa prikazujete v bistvu realno življenje.

V bistvu sem namerno spuščal njihovo socialno življenje, zato sem izbral kuhinjo. Zato se vse zgodbe odvijajo po kuhinjah. Kuhinja je kraj, kjer se ljudje družijo, kuhinja je srce doma. Obstajajo različne – ene so bolj revne, druge manj, saj so različni tudi ljudje. Prosil sem jih, naj mi pripovedujejo zgodbe. Nato smo se usedli in razlagali so mi svoje zgodbe, brez kuhanja in brez jedi. Bile so navadne, niso govorili toliko o sebi, ne o svojem statusu, niti o tem, kako živijo. Govorili so mi iz srca. Zelo so mi bile zanimive tapete na stenah v ozadju. V črno-beli tehniki je zelo lepo izpadlo. Revščine sploh nisem mogel na noben način posebej prikazati. Bil sem tako pri revnih, kot bogatih ljudeh.

Vir: Osebni arhivVir: Osebni arhiv

V katerem jeziku ste se sporazumevali?

Malo smo govorili po srbsko, malo po slovensko, pa smo se hitro sporazumeli. Ruščino zelo hitro dojameš. En teden, in jezik ti pride v uho.

S katerimi besedami bi opisali Rusijo? Kateri izrazi bi bili najprimernejši?

Zanimivo vprašanje ... Gotovo je to ruska duša, ta ruski značaj. Narava mi je prav tako krasna, sploh pozimi. Ruska zima je zelo lepa – ta belina in črno-bele breze. Zima mi je po eni strani vzbudila nek mraz, po drugi strani pa sem nato doživel popoln kontrast pri ljudeh, ki so oddajali toplino, ki sem jo občutil v njihovih domovih. To življenje v zimskih razmerah se mi zdi zelo težko, človek mora biti kar močan. Še velikost – Rusija je neskončno velika, kar sem tudi občutil na svojem potovanju. Takšni so bili moji občutki o Rusiji, ki ima po mojem mnenju ogromno kontrastov, tudi med samimi ljudmi, ki znajo biti ekstremni, vendar zelo prijazni.

Vir: Osebni arhivVir: Osebni arhiv

Rusijo torej označujejo njena duša, poseben ruski značaj, zima, mraz, toplina, moč, vzdržljivost in kontrast. Tudi sama imam eno besedo, ki po mojem mnenju opisuje mojo državo – nepredvidljivost.

Omenili ste ruski značaj. Katere njegove lastnosti pa se vam zdijo izstopajoče, kaj loči Ruse od drugih narodov?

Kar se mene tiče, se mi do tujcev zdite zelo odprti. Predvsem to. Bil sem presenečen, kako se ljudje odpirajo in kako hitro smo postali prijatelji (V Rusiji sem namreč dobil mnogo prijateljev). Tukaj je ta razlika med Slovenci in Rusi: Slovenci se težko odpremo. Mislim, da je ruski značaj izoblikovalo težko življenje. Ljudje se stežka preživljajo, zato so močni. Znajo preživeti v zelo ekstremnih situacijah. Takšnega mraza, na primer, v svojem življenju še nisem doživel.

Kaj je na vas v Rusiji napravilo največji vtis?

Enkrat smo šli na kreščenje (praznik krsta, ki ga pravoslavci v Rusiji obeležijo 6. januarja in ga praviloma spremlja tudi kopanje, op. RBTH). To je bilo v Novosibirsku. Šli smo do jezera, izrezali luknjo v led in se okopali. Ura je bila polnoč. Zanimiva izkušnja, moram reči. Ko stopiš noter, se ti zdi, da ne čutiš več telesa, samo še um ostane.  Zelo zanimiva, neke vrste duhovna izkušnja.

Kje vse bi želeli pokazati svoj film?

To je definitivno festivalski film. Pokazal bi ga rad vsemu svetu.

Želim vam torej uspešno delo in mnogo dobrih idej v prihodnje!

 

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke