»Razvoj ruskega kmetijstva po uvedbi embarga je fascinanten, Evropi pa so sankcije škodile«

Serguei Fomine/Global Look Press
Vodilni slovenski agrarni ekonomist Aleš Kuhar je spregovoril o vplivu sankcij oziroma ruskega embarga na EU in Slovenijo, o prisotnosti slovenske živilske industrije na ruskem trgu nekoč in danes, pa tudi o aktualnem dogajanju v Perutnini Ptuj, ki bo očitno šla iz ruskih rok v last Ukrajincev.
Aleš Kuhar, agrarni ekonomist

Kako ocenjujete vpliv ruskih sankcij oziroma živilskega embarga na gospodarstvo Slovenije?

Slovenija neposrednega učinka ne čuti v tako veliki meri, ker v kritičnih kategorijah slovensko kmetijstvo tako in tako veliko ne izvaža, vpliv na slovenski trg je predvsem posreden. Je pa zaradi teh sankcij precej prizadeta Evropa: poljsko sadjarstvo, severna Evropa, baltske države, tudi Italija in Španija. Vsekakor je imela politika sankcij negativen vpliv, četudi to politiki težko priznajo.

Po drugi strani pa spremljamo hiter razvoj ruskega kmetijstva, ki mu ne moremo reči drugače kot fascinanten. Država je v Rusiji še danes strukturirana tako, da lahko hitro sprejme takšne radikalne razvojne politike. Na nek način bomo morali kmalu tudi v Evropi priznati, da so sankcije pravzaprav pospešile razvoj ruskega kmetijstva, ki je že dolgo visoka razvojna prioriteta države.

Zdi se, da se učinki v Rusiji že poznajo. Te dni je na primer ruski sirar osvojil medaljo na mednarodni sirarski olimpijadi v Avstriji, kjer prej ruskega sira nismo še niti videli …

Da. Njihov ključen potencial je vsekakor poljedelstvo. V Rusiji imajo še ogromno neobdelanih površin, po nekaterih ocenah približno 1 milijon hektarjev, kar so nepredstavljive površine, tudi njihova letošnja letina pšenice in ostalih žit je rekordna. Veliko je tudi investicij v razvoj v raziskave. Če potegnemo črto, bi lahko rekli, da embargo na koncu prinaša pozitiven izid za rusko kmetijstvo.

Agroživilski festival

So situacijo pravzaprav izkoristili za protekcionizem v svoj prid?

Da, seveda. Rusija je obrnila ploščo. V Evropi smo pričakovali velik porast cen, a se je ruska nacija, ki je navajena, da »se mora znajti«, znova izkazala za zelo fleksibilno. Že stoletja so navajeni drastičnih političnih ukrepov in so se hitro prilagodili. Rusija je izpeljala zelo zanimiv eksperiment.

Katere panoge so bile v Evropi najbolj prizadete, sta to predvsem sadjarstvo, mlekarstvo? So bili poceni produkti, ki so jih prej izvažali v Rusijo, potem preusmerjeni na evropski trg?

Tako je. Časi, ko je Rusija uvažala poceni izdelke, so bolj kot ne mimo, sedaj uvaža predvsem različne pol-surovine in živilske komponente. Sadjarstvo s tradicionalnimi dobrinami je klasična navezava in je res doživelo velike padce, lahko izpostavimo severno Evropo, Litvo, Estonijo, tudi Italijo ipd.

Definitivno je bil močnemu vplivu podvržen tudi mlekarski sektor. Na eni strani so bili sproženi ekstremni padci, ki so mu sledila obdobja ekstremne rasti. Pozneje je seveda Rusija na tem področju vendarle odprla določene carinske linije, ki jih ni mogla sama nadomestiti.

Mislim pa, da je vse skupaj nekakšna nesmiselna igra. Za evropsko kmetijstvo je škoda večja od koristi, vendar politika včasih deluje čustveno in iracionalno, neskladno z ekonomskimi kalkulacijami.

V redu, imamo ruski embargo. Toda, ali vseeno obstajajo še kakšne priložnosti, ki bi jih lahko slovenska podjetja vseeno izkoristila in bi tako prodrla na ruski trg?

Nekatera slovenska podjetja imajo obrate v državah, ki niso pod embargom, kar je ena od možnosti.

Na žalost pa je večina slovenskega kmetijstva in živilske industrije nasploh izgubila močan izvozni potencial, kar je velika škoda. Ne morem reči, da bi bila strateško gledano Rusija ta trenutek na slovenskem zemljevidu. Pred desetletji pa je bilo to bolj čutiti: takrat so se nekatera slovenska podjetja osredotočila na razvitejše ruske regije okrog Moskve, Sankt Peterburga, Volgograda in drugih urbanih središč, s precej velikimi uspehi, ki je sovpadal z enormnim porastom ekonomskega položaja v teh regijah.

Danes se bolj zaletavamo na Kitajsko in v Hong Kong, vendar je vprašljivo, ali ima Slovenija zadosten izvozni potencial za preboj na teh trgih, ki so postavili kmetijstvo in živilsko industrijo močno v fokus in so atraktivni tudi za vse ostale izvoznike z vsega sveta, na čelu z ZDA, Brazilijo ipd. Domača proizvodnja raste, a menim, da Slovenija za takšen izvoz ne kaže zadostnega potenciala.

Mogoče obstajajo neka specifična področja, ki bi jih lahko v Rusiji izkoristili manjši slovenski akterji. Recimo, vinarstvo?

Seveda, vinarstvo je super zgodba, a je tu potencial omejen. Potrebno se je zavedati velikosti ruskega trga, hkrati pa njegovih zahtev in specifičnega odnosa do vina. Seveda lahko obstajajo določene butične priložnosti za izvozne posle v nekaj škatlah. Kaj več pa težko, fokusa celotne industrije le ne moremo osredotočiti na ruski trg. Rusija tudi uvozi relativno malo vina iz drugega sveta in prisega na določene države, iz katerih ga stalno uvaža, hkrati sedaj razvija tudi svojo vinarsko industrijo. Tam imajo tudi malo drugačne navade glede potrošnje alkohola …

Preselimo se z ruskega na slovenski živilski trg. V Sloveniji je aktualen prenos lastništva Perutnine Ptuj in rok Slovenske industrije jekla (SIJ, v večinski ruski lasti) v roke ukrajinske skupine MHP. Kako komentirate dogajanje? Kako dobro lastniki so lahko Vzhodni Evropejci v slovenskem živilstvu?

Juha je sedaj še precej vroča in težko komentiram celotno dogajanje. Perutnina Ptuj je bila zaradi zgodovinskih dejstev zadnjih desetih let že pred preskokom v roke SIJ v zelo specifični poziciji, prehod v roke SIJ je predstavljal nekakšno kratkoročno rešitev. Zdi se mi, da se v tem času ni nihče od lastnikov zelo intenzivno in strateško ukvarjal s tem podjetjem, ki pa hkrati v tem času k sreči ni doživljalo kakšne resne stagnacije.

Opomba uredništva: intervju je bil opravljen pred nekaj dnevi, ko je bila prodaja Perutnine Ptuj ukrajinskemu lastniku še malo manj gotova.

Alternativa domačemu lastništvu je lahko velik tuji strateg, za to vlogo pa se sedaj potegujeta ukrajinski in francoski gigant (MHP in LDC, op. a.), ki se razlikujeta po načinu delovanja in trenutni razvojni fazi. Francosko podjetje je staro in z dolgo tradicijo, z raznolikim portfeljem od množične proizvodnje do izdelkov z visoko dodano vrednostjo, ki pa je hkrati dokaj zadržano, klasično upravljano. Na drugi strani je ukrajinsko podjetje v fazi ekstremne rasti, ki pa je lahko tudi tvegana ali nevarna.

Od zunaj težko analiziram in rečem, kateri lastnik bi bil boljši, vsak ima pluse in minuse, zgodba ni črno-bela. Francoski lastnik bi lahko dal inspiracijo v smislu tradicionalnega »evropskega duha«, »evropske elegance«, stabilnejše, a počasnejše rasti. Po drugi strani je ukrajinski lastnik »divjak« v najbolj pozitivnem pomenu te besede: je v dinamični razvojni fazi in pripravljen je izpeljati zelo velike investicije s fascinantnimi številkami, če verjamemo, da so njihove dejanske zmožnosti zares take, kot nakazujejo. Če bodo res vložili toliko denarja, bodo Perutnino Ptuj vsekakor postavili na noge in zagnali nov razvojni cikel.

Po drugi strani ima ukrajinski MHP v Evropi sporen, v določeni meri negativen ugled zaradi trgovinskih praks, ki sicer niso nezakonite, a so mu omogočile specifično tržno pozicijo. Slabo zunanjo podobo bi tako lahko s prevzemom »podedovala« tudi Perutnina Ptuj. Tudi ukrajinske danosti in ekonomija omogočajo, podobno kot v Rusiji, enormno rast in cenovno prednost pred tradicionalno Evropo. Ukrajinska družba se zelo širi in ima ugoden dostop do kapitala, lahko pa upamo, da se ogromna širitev ukrajinske družbe, če bi ta prevzela Perutnino Ptuj, na koncu ne bo končala z nekim spotikom in padcem, kar bi bila zgodba, ki smo jo prav tako že doživeli.

Najprej moram reči, da je po mojem mišljenju samooskrba zastarel populističen izraz, ki poenostavlja kompleksen ekonomski fenomen, diši po političnih intervencijah starega časa, zapiranju trgov, carinah, protekcionističnemu duhu. Namesto samooskrbe danes raje govorimo o konkurenčnosti – če je industrija konkurenčna, bo na domačem trgu izbojevala velike tržne deleže. Samooskrba je rezultat konkurenčnosti.

Slovenski agro-živilski sistem, s celotno oskrbno verigo ob globaliziranih tokovih hrane, se sooča z velikimi izzivi, ki so predvsem konceptualne narave. Vprašanje je, ali želimo ostati »ugleden vrtiček«, ki je bolj demonstrativnega pomena, toliko, da še vemo, kaj proizvodnja hrane sploh je, ali želimo temu sektorju vdahniti nekaj ekonomskega razvojnega potenciala in vrniti Sloveniji nekdanji status, ko je bila močno prisotna na zemljevidu držav, ki so na tem območju proizvajale hrano, predvsem z vidika močnih integriranih sistemov.

Razveselila me je nova ministrska ekipa, ki je vsaj deklarativno obrnila ploščo glede vizije slovenskega kmetijstva. Je pa splošna klima v slovenskem kmetijstvu nenaklonjena večjim revolucijam in teži k ohranjanju obstoječega stanja in počasnim korakom. Če pa bomo izboljšali konkurenčnost, se bo popravila tudi slovenska samooskrba.

Preberite še:

Gostje iz Tatarstana so izrazili veliko zanimanje za sodelovanje na področju kmetijstva in uvažanje slovenskih vin

Embargo v Rusiji, uspehi in izgube

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke