ZDA ne morejo brez ruskega urana ali kako je Rosatom uničil ameriško jedrsko industrijo

Ameriški milijarder Bill Gates se je v javnem pismu zavzel za to, da se ZDA bolj posvetijo razvoju jedrske energetike, ki jo je označil za najboljše sredstvo proti globalnemu segrevanju. Soustanovitelj Microsofta meni, da je namreč to trenutno edini velik vir energije, ki je na voljo 24 ur na dan in ne proizvaja toplogrednih plinov, medtem ko vetrna in sončna energetika še ne omogočata zadostnega shranjevanja energije za obdobja, ko ni vetra in sonca; glede nesreč na jedrskih elektrarnah pa je rekel, da jih je mogoče odpraviti z inovacijami.

Bill Gates je prepričan, da lahko ZDA postanejo vodilna država na tej področju po zaslugi svojih znanstvenikov, podjetnikov in investicijskega kapitala. Toda Bill Gates živi v zmoti, je v odzivu zapisal novinar Maksim Rupčenko na strani ruske agencije RIA Novosti. On pravi, da je bila ameriška jedrska industrija v zadnjih dvajsetih letih degradirana do skrajnosti, pri tem pa je glavno vlogo odigrala ruska družba Rosatom.

Zakaj so ZDA odprla vrata Rusom?

Vse skupaj se je začelo že konec 80-ih, piše Rupčenko. Sovjetska zveza je upravičeno veljala za vodilno državo v svetu na področju tehnologij za bogatenje urana s centrifugami, medtem ko so ZDA proizvajale jedrsko gorivo s slabo učinkovito in drago tehnologijo plinske difuzije, ki je zahtevala 50-krat več energije v primerjavi s centrifugami.

Tako so Američani takoj na koncu hladne vojne obogateni uran za svoje jedrske elektrarne začeli kupovati pri Rusih, da bi prihranili na stroških – to je bilo namreč zanje 12-krat ceneje od lastne proizvodnje. Prve nabave so se začele leta 1987 in potem stalno naraščale, navaja ruski pisec.

Viški sovjetskega nizko obogatenega urana so hitro pošli, a je krčenje ruskega jedrskega arzenala porodilo še 500 ton neizkoriščenega visokoobogatenega urana iz demontiranih jedrskih orožij. Znanstveniki obeh držav so prišli na idejo, da ta uran »razredčijo« in ga spremenijo v gorivo za ameriške jedrske elektrarne.

Tako je bila leta 1994 podpisana pogodba, po kateri je Rusija za ZDA pretvorila 500 ton orožarskega urana v gorivo za jedrske elektrarne po tehnologiji Uralskega elektrokemičnega kombinata. Prvih 24 ton so poslali maja 1995 iz Sankt Peterburga. Ameriška USEC je skozi leta prodajala jedrsko gorivo na notranjem trgu in prenakazovala zaslužke ruskemu Tehsnabeksportu – hčerinski družbi državne korporacije Rosatom za trgovanje s tujimi državami.

Zadnja pošiljka je bila izpeljana novembra 2013, a sta medtem Tehsnabeksport in USEC že podpisala novo dolgoročno pogodbo o nadaljnjem bogatenju urana v Rusiji za ameriške jedrske elektrarne. Za ta namen ZDA zagotavljajo naravni uran za Rusijo, vendar so si morali Američani zaradi prepovedi uvoza ameriškega urana v Rusijo zamisliti poseben ovinek: Rosatom je ob aktivni podpori Washingtona prevzel kanadsko družbo Uranium One, saj je izvoz urana iz ZDA v Kanado dovoljen. Rosatom pa je s prevzemom družbe Uranium One hkrati pridobil še več rudnikov urana v ZDA, Avstraliji, Kanadi, Kazahstanu, Južni Afriki in Tanzaniji.

Komu so koristila ameriška naročila za ruski obogateni uran?

Ameriška naročila za obogateni uran so med gospodarskim kaosom v 90-ih rešila rusko jedrsko industrijo, okrepila njene kapacitete za bogatenje urana, utrdila kadrovski potencial te gospodarske panoge ter omogočala finance za nove razvojne rešitve na področju jedrske energije za civilne in vojaške namene.

Na ameriški strani rezultati niso tako enoznačni. Po eni strani so ameriške energetske družbe prihranile na milijarde dolarjev, ko so kupovale ruski obogateni uran namesto lastne proizvodnje. Po drugi strani pa so Američani s tem skoraj v celoti izgubili svoje kompetence na tem področju, piše ruski novinar. Kot pravi, o tem priča neuspešen poskus družbe Centrus (bivša USEC), da bi zgradila prvi ameriški obrat za bogatenje urana z uporabo centrifug – februarja 2016 je bila uradno objavljena informacija o popolni prekinitvi projekta.

Danes glavnino ameriškega urana še naprej obogatijo po stari tehnologiji plinske difuzije v Piketonu (zvezna država Ohio). Po ocenah World Nuclear Association so ZDA pete na svetu po kapacitetah za bogatenje urana, te pa so za polovico manjše od francoskih in kitajskih, trikrat manjše od konzorcija Urenco ter kar šestkrat manjše od kapacitet Rusije, ki je z naskokom vodilna država na svetu na tem področju in ima dvakrat večje kapacitete od drugouvrščenega Urenca.

Za povrh so ZDA povsem odvisne od uvoza naravnega urana, saj domača nahajališča zadoščajo zgolj za 11% potreb po surovinah v ameriški jedrski panogi. Maksim Rupčenko tako članek za RIA Novosti zaključuje z besedami, da bodo sanje Billa Gatesa o vodilni vlogi ZDA v jedrski energiji tudi ostale samo sanje.

Preberite še: V Rusiji so zagnali prvi plavajoči jedrski reaktor

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.