»S potrpežljivostjo bo zmaga vaša«: Kaj še o Rusiji pravi britanski poslovnež, ki je tam že 30 let?

Čeprav sem bil otrok v časih hladne vojne, sem si vedno želel iti v Rusijo in spoznati običajne ljudi. Vendar mi je sem prvič uspelo priti šele leta 1989. Leta 1987 sem se udeležil poletnega tabora na Madžarskem, kjer sem spoznal nekaj novih prijateljev iz sovjetske delegacije, ti pa so me povabili k sebi v Leningrad in Moskvo. Še zdaj se spominjam, kako sem stopal z letala v Šeremetjevu in videl čudne avte, pokrite s snegom. Obe mesti sta fascinantni in sem se v njiju počutil odlično, odprl se mi je nov svet.

V šoli sem se samo jaz učil ruščine. V Angliji smo imeli sistem, v katerem so se vsi učili francoščine. Če so bili kaj dobri v tem jeziku, so jim ponudili možnost učenja nemščine, če so tudi to obvladali, pa sta bili potem na izbiro ruščina ali španščina. Tudi jaz sem šel po tej poti.

Študiral sem evropsko poslovno administracijo in ponudili so mi službo v Moskvi za področje razvoja poslovne dejavnosti kurirskega podjetja TNT Express. To je bilo leta 1991, ko smo bili tik pred koncem Sovjetske zveze, ampak to so bila izjemna leta. Vsak dan sem obiskoval predstavništva tujih podjetij na Krasnopresnenski (danes je to Center za mednarodno trgovino – CMT) in jim ponujal naše dostavne storitve. Imeli smo rusko Lado Nivo v barvah firme TNT, a mi ni bila všeč. Želel sem jo celo uničiti, namenoma sem zapeljal v cestne jarke in snežne zamete, da bi potem morda dobil avto tuje znamke, toda to ni delovalo – moja Niva je bila kot tank!

Pozneje sem eno leto delal v lesni industriji v Irkursku, kjer je strašno mrzlo in imajo ljudje čisto drugo mentaliteto. Zatem so mi ponudili sanjsko službo pri prvem ruskem mobilnem operaterju Delta Telecom (danes Skylink). Imeli smo okoli 3000 naročnikov, med katerimi so bili večina bodisi gangsterji bodisi vladni uslužbenci. Takrat so nas vsi prepričevali, da je trg do konca zapolnjen in so si telefon kupili že vsi, ki bi si ga sploh lahko.

Saratov, 1999

Osebni arhiv

Skozi mojo celotno kariero je prevladovala ideja »gradnje mostov«. Ko sem komaj prišel sem s TNT Expressom, sem moral našim delničarjem v Veliki Britaniji in na Nizozemskem pojasnjevati, kaj za vraga se tu sploh dogaja, enako je bilo potem na telekomu z ameriškimi družbeniki, ki so sedeli nekje v Denverju in res niso imeli pojma, kaj se dogaja v Rusiji. Tja so pošiljali na delo ljudi, ki sploh niso govorili rusko in niso vedeli nič v državi, mi pa smo se ves čas šalili, da ne potrebujemo Američanov, ki ne znajo niti najti na zemljevidu krajev, kjer delujemo.

Tudi jaz imam osebne izkušnje z gangsterji. Nekaj časa sem delal v Saratovu, kjer smo zapadli v velik konflikt z lokalno kriminalno združbo. Jaz in moj nizozemsko-ruski kolega sva izvajala interno revizijo, da bi pogledala, ali nam kdo vdira v plačilni sistem in izvaja brezplačne klice, potem pa se je vse odvilo čisto drugače, kot bi si mislila. Tistega večera sta nas pred našo zgradbo čakala dva tipa s kovinskimi cevmi. Meni je uspelo pobegniti, kolegu pa so zlomili obe roki; naslednji dan je odletel na Nizozemsko in sporočil, da se ne bo vrnil nikoli več. Jaz sem se odločil ostati in sem nekaj mesecev preživel v družbi varnostnikov. Po enem letu smo zmagali.

Osebni arhiv

Pri delu z Rusi sem se med drugim naučil, kako se ne bahati in kako ne biti aroganten. Enkrat sem se v Nižnem Novgorodu sestal s šefom lokalnega podjetja Elektrosvjaz in imel s seboj seznam 25 različnih marketinških akcij. Rekel sem: »Poglej, Nikolaj, jaz sem neumen tujec in moja firma me plačuje, da vam dajem ta priporočila. Priporočam vam, da pač vzamete ta seznam, počakate, da grem, potem pa ga vržete stran in še naprej živite svoje življenje enako kot prej.« Ko sva se spet srečala čez dve leti, se je izkazalo, da Nikolaj sploh ni vrgel proč tistega papirja, ampak je odkljukal že 23 točk in se pripravljal, da izpelje še zadnji dve. Predstavljajte si, kako presenečen sem bil!

Do leta 2005 sem se znašel v samem vrhu ruske telekomunikacijske panoge, a sem postal razočaran nad razmišljanjem akterjev, ki so razmišljali samo o načinih, kako bi še bolj oskubili ljudi. Zato sem Rusijo zapustil in šel študirat trajnostni razvoj in podnebne spremembe. Leta 2009 sem se vrnil v Rusijo (ta država je zame kot droga!), kjer so mu ponudili vodenje Sveta za zelene gradnje za promocijo okolju prijaznih gradenj in ustvarjanje enotne skupnosti, ki bi združevala različna zainteresirana podjetja pod eno streho. Notri je bilo nekaj mednarodnih in ruskih razvojnikov, ki so iskali osebo z znanjem angleščine in ruščine, izkušnjami z delom v Rusiji in poznavanjem zelenih gradenj. Tako me zadnjih devet let in pol v Rusiji poznajo predvsem kot ustanovitelja gibanja »zelenih gradenj«. Sedaj imam svoje svetovalno podjetje, hkrati pa sem predsednik družbe RuGBC – Planet 2030, zadolžen za vodenje mednarodnih trajnostnih projektov.

Osebni arhiv

Skoraj isti teden, ko smo registrirali svoj svet za ekološke gradnje, je prišla na dan razglasitev, da bo Rusija gostila olimpijske igre, država pa se je takrat tudi zavezala, da bo pri gradnjah upoštevala standarde »zelenih gradenj«. Za slednje se je žal izkazalo, da je bilo to za oblasti resen problem, saj nihče ni točno vedel, kako se to počne. Takrat v Rusiji ni bila registrirana niti ena zelena gradnja. Stopili smo v stik z organom Olimpstoj, ki je bdel nad vsemi gradnjami za olimpijske igre, in se še skoraj isti dan dogovorili, da bomo vodili zeleni del gradbenih projektov, kar smo potrdili z uradnim sporazumom na visoki slovesnosti na investicijskem forumu v Sočiju.

Osebno sem doživel zadnja tri desetletja ruske zgodovine. Bil sem priča dolgemu dvorjenju med Rusijo in Zahodom. Po letu 1991 sta nekdanja sovražnika želela izvedeti več drug o drugem in Rusija je bila pripravljena vzeti vse, kar je bilo tujega izvora – filme, glasbo, potrošniške izdelke itd. Sedaj pa so Rusi bolj začeli razmišljati o tem, kaj pomeni biti Rus in kakšen bi moral biti njihov položaj v svetu. Začeli so se otepati določenih vidikov zahodnega vpliva. Zame je to naraven proces.

Osebni arhiv

Svet se lahko veliko nauči od Rusije. To je prijetna država z veliki potencialom, prijaznimi ljudmi in pravo dušo, ki je v Angliji v resnici ni, se mi zdi. V svoji domovini sem delal samo nekaj let, a nikoli nisem bil priča istemu občutku prijateljstva med sodelavci, kot ga najdem tukaj. V Rusiji kljub službenemu okolju podjetij razvijejo osebne vezi in zmožnost medsebojnega razumevanja, med seboj govorijo o svojih težavah. Lahko se prepiraš, a hkrati res čutiš posebno vez s prijatelji in kolegi.

Zgodba je del serije prispevkov portala Russia Beyond o tujih strokovnjakih, ki živijo in poslujejo v Rusiji. Če poznate koga, ki bi imel kaj za povedati na to temo ali bi radi delili svoje izkušnje, nam lahko pišete na info@rbth.com ali si@rbth.com.

Preberite tudi intervju z enim najuspešnejših slovenskih poslovnežev v Rusiji, Dušanom Olajem (Duol) – kliknite tukaj!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.