»Moč Sibirije« s plinom obrača Rusijo proti vzhodu

Reuters
Najambicioznejši Gazpromov projekt do sedaj je plinovod Moč Sibirije, s katerim Rusija od 2. decembra 2019 dobavlja plin na Kitajsko. Njegov pomen za obe državi je precejšen.

Opomba slovenskega uredništva: Članek je bil v angleščini prvotno objavljen 2. decembra 2019 in je ob objavi v slovenščini 24. 6. 2020 nekoliko prilagojen aktualni situaciji, na koncu pa je tudi dodatek našega uredništva.

Zakaj ga Rusija in Kitajska potrebujeta?

Nekateri ruski strokovnjaki pravijo, da je projekt Moč Sibirije (rus. Сила Сибири) najbrž najočitnejši dokaz »obračanja Rusije proti Vzhodu«.

Ob otvoritvi 2. decembra 2019 sta bila voditelja obeh držav trdno prepričana, da je z začetkom dobave ruskega plina na Kitajsko sodelovanje med državama v energetiki prešlo na popolnoma nov nivo in se približujeta načrtovanemu povečanju dvostranske blagovne menjave na 200 milijard ameriških dolarjev do leta 2024. Ruskemu Gazpromu se je odprl nov trg oziroma priložnost za diverzifikacijo izvoza.

»Projekt je pomemben za Rusijo, ne samo zaradi izvoza, ampak tudi zato, ker bo dobavljal plin do Amurskega obrata za predelavo plina, ki bo postal eden najmočnejših na svetu,« je poudaril ruski predsednik Vladimir Putin na uradni otvoritvi ob zagonu plinovoda. Ob tem je potrebno omeniti še družbenoekonomski razvoj vseh regij, preko katerih teče plinovod.

Voditelja Rusije in Kitajske na slovesnosti ob zagonu plinovoda Moč Sibirije preko videokonference 2. decembra 2019

Na drugi strani je Kitajska, ena največjih porabnic energije na svetu, ki želi nadomestiti svojo odvisnost od premoga z okolju prijaznejšim plinom. Poznavalci iz branže predvidevajo, da se bo kitajska poraba plina povečala s 307 milijard kubičnih metrov plina leta 2019 na 510 milijard kubičnih metrov do leta 2030. Rusija tukaj prihaja na pomoč. 

Koliko plina lahko prenaša plinovod?

Obojestransko koristen projekt je bil dokončno potrjen leta 2014, ko sta ruski energetski velikan Gazprom in Kitajska državna naftna korporacija (CNPC) podpisali 30-letno pogodbo za dobavo 38 milijard kubičnih metrov črnega zlata letno na Kitajsko. Po ocenah je posel težak 400 milijard dolarjev.

Po petih letih gradnje je bil 2. decembra 2019 odprt severni odsek plinovoda, ki naj bi prvo leto zagotovil 5 milijard kubičnih metrov plina in začel delovati s polno kapaciteto do leta 2025. »Pogodba o dobavi med našima državama je bila podpisana leta 2014 in je bila največji sporazum v zgodovini domače plinske industrije. V 30 letih bo plinovod Moč Sibirije na Kitajsko dostavil več kot bilijon kubičnih metrov zemeljskega plina,« je pojasnil Vladimir Putin.

Kje teče plinovod?

Dolžina celotnega plinovoda znaša okoli 3.000 kilometrov na ruski strani in še 5.111 km na Kitajskem. Teče skozi Irkutsko regijo, Republiko Saho (Jakutijo) in Amursko regijo, prečka močvirnata, gorata, seizmično aktivna, skalnata območja in območje permafrosta. Gre za območja z ekstremnimi naravnimi pogoji, v katerih se temperature spustijo tudi do -60 °C.

Pri Gazpromu pravijo, da so zavoljo zmanjšanja učinkov na okolje traso plinovoda Moč Sibirije zasnovali tako, da v prvi vrsti teče skozi redkejše gozdove in obstoječa »pogorišča« (območja, kjer so požgana drevesa).

Koliko denarja so investirali?

Gradnja je trajala pet let ob sodelovanju skoraj 10.000 ljudi. Položili so 130.000 odsekov plinovoda različnih dimenzij s skupno maso nad 1,8 milijona ton. Končna uradna vsota vseh stroškov ni znana, a naj po izjavi enega od Gazpromovih predstavnikov znašala okoli 1,1 bilijona rubljev (17,2 milijarde dolarjev).

Drugi krak in resne napake (dodatek o aktualnih novicah ob objavi članka v slovenščini)

Sedaj je v načrtu izgradnja drugega kraka plinovoda v dolžini okoli 800 kilometrov med nahajališčema v Irkutski regiji in Jakutiji, ki bo stala še 160 milijard rubljev. Plin naj bi tukaj stekel konec leta 2022.

Po najnovejših informacijah bo za gradnjo zadolžena družba Strojtransneftegaz, ki je pomagala graditi tudi dele končanega kraka na Kitajsko. Novinarji Lente.ru medtem na podlagi več indicev poročajo o za zdaj prikriti Gazpromovi nameri za združitev te družbe še z dvema večjima družbama (vse te tri družbe so že prej brez razpisov dobile vrsto velikih Gazpromovih projektov).

Nedavno pa so v javnost prišle tudi informacije o resnejših težavah s pridobivanjem surovin na Čajanidskem nahajališču zaradi prevelikega hitenja z geološkimi raziskavami, številnih površnosti in ignoriranja tehničnih kršitev, kar bi morda lahko celo ogrozilo izvajanje plinske pogodbe s Kitajsko. Te pomanjkljivosti je po pisanju Lente.ru za ta medij neformalno priznal tudi namestnik vodje pristojnega Gazpromovega oddelka Andrej Filipov.

Poleg tega je bilo mogoče slišati novice o množičnih okužbah z novim koronavirusom na območju nahajališča in uporu delavcev, ker so jim onemogočili odhod z območja okoli nahajališča, a ob tem pristojni niso sprejeli primernih ukrepov za zajezitev širjenja virusa.

Kakorkoli že, dobava plina se za zdaj nadaljuje in smeli načrti ostajajo.

Poglejmo še na drugi konec: Kaj Evropi prinaša plinovod Turški tok?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke