Unikatni projekti na brezplačnih zemljiščih na ruskem Daljnem vzhodu

Od leve proti desni: Andrej Popov, Aleksander Jurkin, Jevgenija Jurjeva.

Od leve proti desni: Andrej Popov, Aleksander Jurkin, Jevgenija Jurjeva.

Osebni arhiv
Preživeti vikend v hiši skupaj s čebelami ali se peljati z motornimi sanmi po gorskem prelazu v tajgi? Predstavljamo vam, kaj so udeleženci programa "Daljnovzhodni hektar" ustvarili na svoji brezplačni zemlji.

V Rusiji lahko že od leta 2016 BREZPLAČNO vzamete nekaj hektarov zemlje na ruskem Daljnem vzhodu. Program "Daljnovzhodni hektar" je bil zasnovan z namenom, da bi ljudje osvajali težko dostopne kraje na skrajnem robu Rusije, in njihova zemljišča uporabljali tako za osebne kot komercialne namene. Pogovarjali smo se z lastniki najbolj nenavadnih "hektarjev".

Čebelji kamp

Preživeti vikend v čebelnjaku ali pa celo prenočiti v hiši skupaj s čebelami - ta nenavaden počitniški center se je v Primorju pojavil po zaslugi Aleksandra Jurkina. V vasi Tigrovoje je njegova družina najprej imela dačo, leta 2016 pa je Jurkin vzel 10 hektarjev zemlje, kjer so zgradili kmetijo.

"Za enkrat na počitnice sprejemamo le prijatelje in njihove prijatelje, ki so o tem projektu izvedeli od ust do ust," pravi Aleksander. Gostje lahko živijo tako v lastnikovi hiši kot tudi v šotorih, poleg tega pa lahko prenočijo v "Apitoriji", hiši s čebelami. "V prvem nadstropju je velik ležalnik iz cedre, kjer živijo 4 čebelje družine, v drugem nadstropju pa soba za goste s panoramskim pogledom na čebelnjak," pravi čebelar. "Tukaj je zelo primerno za ljudi, ki želijo ležati na ležalniku skupaj s čebelami, se okrepiti in nabrati moči, poslušati njihovo brenčanje, biti z njimi na istem energijskem nivoju, se poistovetiti z njihovim biopoljem, in občutiti vonj smole mandžurske cedre in medu. Lahko prenočite ali pa pridete le za nekaj ur. "

Aleksander ve o čebelah vse: oče ga je že od otroštva vozil s seboj v tajgo med čebelnjake in še vedno hrani pol stoletja stare panje, ki jih je podedoval od ženinega deda. Ko je dobil svojo lastno družino, je začel razmišljati o hrani in odnosu do okolja.

Na kmetiji živi z ženo, tremi otroci in mamo od aprila do novembra, zimo pa preživijo v Vladivostoku - otroci gredo "v družbo", kot pravi, sam pa se ukvarja s popravilom panjev in gradnjo, poleg tega pa tudi prodaja med prek Instagrama in nekaj dni v tednu preživi v mestu s svojo družino.

Kljub temu, da je mesto oddaljeno le 160 km, je do njega zelo težko priti zaradi gorskega terena, še posebej po tajfunih, ki so v teh krajih precej pogosti. V sovjetskih časih je bilo tukaj smučarsko letovišče in je vozil turistični vlak "Snežinka", v sami vasi pa je živelo več kot tisoč ljudi. Zdaj v naselju le pet hiš, vključno z Aleksandrovo hišo.

"Okoli nas so bila zemljišča brez dokumentov in ko se je pojavil program "Daljnovzhodni hektar", smo se odločili, da zanje uredimo vse dokumente. Izbrali smo mesto ob reki, kjer so stale hiše sto let nazaj. Tam nameravamo očistiti vso goščavo in postaviti počitniške hiše ”.

Aleksander pravi, da je ta program vsem ljudem, ki so se bali neskončne birokracije glede registracije lastništva zemljišč, omogočil, da lahko vse storijo preprosto in popolnoma brezplačno. "Ne vidim prav velikega priliva ljudi iz drugih regij, čeprav obstajajo resni podjetniki, ki vzamejo po 50 hektarjev in poskušajo razvijati turizem in kmetijstvo." Težave pri razvoju hektarjev niso le zaradi cest, ampak tudi zaradi elektrike. Na obisk prihajajo tudi prebivalci tajge - tigri, jeleni, divji prašiči, medvedi.

"Lansko leto je prihajal medved po med celih 33 noči, nisem ga hotel ustreliti, vseeno se vsako leto vrnejo. Na koncu sem se odločil, da mu nastavim steklen kozarec medu. Polizal ga je, niti razbil ga ni, izkazal se je za zelo kultiviranega in se ni nikoli več vrnil. "

yagababa.info

Vendar Aleksander upa, da so vse to le začasne težave, in da bodo prebivalci mest spet prišli v Tigrovoje, da bi začutili enotnost z naravo.

"Želim si svobode in prostranosti," pravi. "Želim, da bi se ljudje pri nas počutili svobodne, tudi brez elektrike in interneta. In da bi brenčale čebele. "

Pravljično gorsko posestvo

Zakonca Viktor Atamanjuk in Jevgenija Jurjeva sta se s svojimi tremi otroci preselila v oddaljeno tajgo iz Habarovska že leta 2003. Iz mesta so pobegnili po lastni volji: hoteli so biti v stiku z naravo, pobegniti iz pisarniškega vsakdana in poskusiti s "poslom iz nič". Na pogorju Miao-Chan, 8 km od najbližje vasi po skoraj neprehodnih cestah so zgradili pravi počitniški center brez interneta in zunanjim straniščem in kopalnico. Ima pa štiri prikupne hiške za goste s pečmi, pravo rusko banjo na drva in osem severnih psov za vprego, aljaških malamutov in sibirskih haskijev, ki vas prevažajo na saneh po zasneženi tajgi. Daljnovzhodna Aljaska - tako Jevgenija pravi svojim posestim.

"Sprva smo ta zemljišča samo najeli za 13 let, in ko se je pojavil "Daljnovzhodni hektar", smo jih uredili v skladu s programom," pravi Jevgenija.

Med sezono pride k njim približno tisoč ljudi, prostora za vse pa je že premalo. Pri nas potekajo družinski izleti, zabavne dekliške zabave in poslovni seminarji.

"Želeli bi zgraditi gostišče, ki bi lahko hkrati sprejelo več gostov in ga je lažje vzdrževati kot tiste, ki jih ogrevajo peči," pravi gostiteljica. "Za ta projekt smo želeli najeti posojilo, vendar so nas banke zavrnile, ker so naši dohodki premajhni."

Zaenkrat gre ves dobiček za vzdrževanje gospodarstva in to je v severnih razmerah divje tajge brez infrastrukture zelo veliko. "Na lastne stroške smo naredili vodnjak, imamo avtonomni bencinski generator in se vozimo po zaraščeni cesti, ki je ostala od sovjetskih geologov. Pozimi nas je iz vasi mogoče doseči le z motornimi sanmi, smučmi... ali peš," pravi Jevgenija.

Do leta 2020 so bili financirani "daljnovzhodni hektarji", ki izvajajo kmetijske dejavnosti, naslednje leto pa obljubljajo pomoč turistični industriji, in Jevgenija upa, da bodo lepoto Miao-Chan kmalu lahko videli več ljudi.

Gobe ​​šitake in vietnamski prašiči

Andrej Popov je do nedavnega živel v Vladivostoku in se ukvarjal z video oglaševanjem, nato pa zapustil mesto in odšel v tajgo, v vas Timofejevka, 45 km od mesta, da bi uresničil svoje sanje. "Vedno sem si želel svojo hišo, vrt, a priložnosti ni bilo. In ko se je pojavil program "Daljnovzhodni hektar", sem se odločil, da je čas za ukrepanje," pravi Andrej. "Vzel sem 9 hektarjev in tukaj vzpostavil majhno kmetijo."

Sprva je bilo vse tako kot drugod: piščanci, koze, prepelice. "Kmetijstvo tukaj ne bo delovalo, vsa zemlja je polna ogromnih balvanov," pravi. "Želel sem posaditi nekaj hektarjev krompirja in celo kupil traktor. Ko pa se je sneg stopil, sem zagledal polje s kamni in zajokal." Nato se je Andrej odločil, da bo redil črne vietnamske prašiče. Nato se je izuril v gojenju japonskih gozdnih gob šitake, ki jih ne cenijo samo v kuhinji, ampak tudi v medicini. "Če bodo šitake šle dobro, jim bom namenil več prostora," pravi kmet.
Ima srečo z infrastrukturo: obstaja mobilno omrežje, ceste in celo elektrika. Kmetovanja se je učil prek interneta in pogovorov z bolj izkušenimi kmeti. Njegov sin, ki prihaja na počitnice iz mesta, mu pomaga graditi hišo in skrbeti za posest.

A tudi pri oglaševanju ne pozabi na izkušnje - Andrej vodi priljubljeni blog na YouTubu in Instagramu, kjer razlaga o svoji preobrazbi iz pisarniškega delavca v delavca s sekiro in lopato, deli pa tudi nasvete, kako pravilno sestaviti dokumente in odpreti lastno kmetijo. "Pomembno je, da pravilno izberete in registrirate zemljišče, na katerem se boste lahko ukvarjali s kmetijstvom, še posebej, če prej s tem niste imeli opravka," pravi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke