Patronim (ime očeta) je v različnih kulturah dojet različno. V večini angleško govorečih držav se ga lahko uporablja kot srednje ime, vendar lahko otroci dobivajo tudi poljubna srednja imena. Pri tem jih nekateri sploh ne dobijo, drugi pa ga dobijo samo "na pol", kar je še posebej zanimivo; 33. ameriški predsednik Harry S. Truman na primer, je črko "S" (in piko) dobil dobesedno kar tako brez kakršnegakoli pomena.
Islandci po drugi strani sploh ne poznajo priimkov – le-te namreč nadomešča patronim. Naj nam kot primer služi ime znane islandske pevke Björk. Njeno polno ime je Björk Guðmundsdóttir, ki dobesedno pomeni "Guðmundova hči". Kako pa je s patronimi v ruskem kulturnem prostoru?
Pozdravljeni, Ivan Ivanovič
Velika večina prebivalcev Rusije ima patronim ali otčestvo v ruščini, ki izhaja iz besede "otec" [atjéc], in pomeni "oče". Patronim stoji v osebnih dokumentih na sredini med imenom in priimkom. Primeri, ko oseba nima patronima so izjemno redki in nakazujejo na to, da posameznik ali posameznica izhaja iz tujine.
Patronimi se navadno tvorijo s končnicami -ovič, -jevič ali -ič pri moških in -jevna, -ovna ali -ična pri ženskah, posamezna končnica pa je odvisna od imena. Primer: nek Pjotr ima hčerko Jekaterino in sina Ivana. Jekaterina tako postane Petrovna, Ivan pa Petrovič. Če je njunemu očetu ime Ilja bo Jekaterina postala Iljinična, Ivan pa Iljič.
Bodite vljudni
Pri uradnem naslavljanju ljudje drug drugega kličejo po imenu in patronimu. To je znak vljudnosti, in če v formalnem pogovoru želite izkazati spoštovanje, je uporaba patronima (če ga seveda poznate) zmeraj zaželena. To velja še posebej pri pogovoru s starejšimi. Od mlajših se namreč pričakuje, da starejše naslavljajo na ta način.
Recimo da se nahajate v bolnišnici in vas nejevoljen starejši zdravnik opozori, da niste pravilno izpolnili obrazca. Če nosi tablico z imenom ga/jo naslavljajte s patronimom in takoj se bo omehčal/-a, še posebej če ste tujec, ki se trudi z ruščino.
Dragi Leonid Iljič...
Patronim je v ruski kulturi globoko zakoreninjen, kar je še posebej vidno v literaturi. Skoraj vsi literarni heroji v novelah Tolstoja in Dostojevskega, pa tudi drugih avtorjev iz 19. stoletja, drug drugega naslavljajo s patronimom, saj se imajo za plemenite in izobražene ljudi. Ena izmed zgodb Nikolaja Gogolja nosi naslov "Povest o tem, kako sta se sprla Ivan Ivanovič in Ivan Nikiforovič", kar je rahlo preveč celo za ruska ušesa. Gre za zgodbo nabito z ironičnostjo v kateri dva prijatelja postaneta smrtna sovražnika zaradi nepomembne malenkosti.
Vladimir Musaeljan / TASS
Pomembno je, da pri uporabi patronima ne pretiravate, saj boste v tem primeru zveneli sarkastično. V Sovjetski zvezi so se ljudje naveličali stalnega omenjanja in naslavljanja partijskih voditeljev – Vladimirja Iljiča (Lenina), Josifa Visarjonoviča (Stalina) ali Leonida Iljiča (Brežnjeva), zato je slednji postal "naš dragi Leonid Iljič." To je bil preprost način zafrkavanja iz voditeljev, ki je bil tudi del mnogih šal.
Pogovor s prijatelji
Patronim ima še eno možnost uporabe, in sicer v ožjem krogu prijateljev. V določenih primerih se lahko skrajšana verzija patronima uporabi kot vzdevek. Za primer navedimo ponovno Ivana Petroviča, ki sedi v gostilni v sproščenem pogovoru s svojim kolegom Andrejem Sergejevičem. Drug drugega bosta po nekaj popitih pivih najverjetneje klicala "Petrovič" in "Sergejič", medtem ko se bosta drug drugemu pritoževala čez svoji ženi, službo in vreme.
Takšna uporaba patronima ni prav nič uradna, poslužujejo pa se je v veliki večini moški, medtem ko v ženski družbi ni v navadi. Uporabljajo jo večinoma babice pri pogovoru na klopi, ki bosta druga drugo najverjetneje naslavljali s "Petrovna" ali "Andrejevna".
Najpomembnejša stvar glede patronima je dejstvo, da Rusi vedo, da tujci niso vajeni njegove uporabe v takšnem smislu kot oni. Zato ni nič narobe, če patronim izpuščate in Ivana Petroviča naslavljate preprosto z "Ivan", saj Ivan zaradi tega ne bo užaljen.