Ruska inteligenca: Kdo so to, so to "možgani naroda" ali "d*** naroda"?

Beseda inteligenca (rus. intelligencija) za opis družbenega sloja izobražencev je dobila svetovno slavo šele po zaslugi ruskega jezika, čeprav ima beseda izvor v latinščini. Danes v ruščini s to besedo pogosteje opisujejo predvsem tiste izobražence, ki sledijo določenemu poslanstvu in poskušajo nastopati z visokimi moralnimi stališči.

Mnogi hvalijo inteligenco, ker da je ona vest družbe. Drugi jih prezirajo, med njimi je bil tudi Vladimir Lenin, ki je za pripadnike inteligence rekel, da so »dr** naroda«. Zakaj toliko vika in krika okoli inteligence?

Od angelov do navadnih smrtnikov

Vladimir Botko/Lenfilm, 1988

Ko nekdo v Rusiji izreče besedo intelligencija (inteligenca), ima verjetno v mislih ljudi iz srednjega sloja z dobrim videzom, verjetno z diplomo iz humanistike, ki diskutirajo o mednarodnih zadevah, politiki in seveda o prihodnji usodi Rusije. V srednjem veku je bil pomen te besede čisto drugačen.

Latinska beseda intellegentia je lahko pomenila razumevanje ali sposobnost razumevanja, lahko tudi koncept ali idejo, v ednini ali množini. Sv. Tomaž Akvinski pa je v 13. stoletju pisal, da se »v številnih delih, ki so prevedene iz arabščine, bitja, ki jim mi rečemo angeli, tam smatrajo za inteligenco, morda zato, ker pametno razmišljajo«.

Torej, nekoč so bili inteligenca angeli. Danes pa so to navadni smrtniki.

To niso samo intelektualci

V. A. Žukovski, ruski pisatelj, ki je verjetno v ruščino pripeljal pojem "inteligenca" za sloj izobražencev

Karl Brjulov/Tretjakovska galerija

Inteligenca je prvotno označevala sposobnost mišljenja in razumevanja (v slovenščini je to še danes pogostejši pomen te besede, op. prev.). Ko so si to besedo v 19. stoletju sposodili Rusi prek nemščine, pa so z njo začeli opisovati ljudi s sposobnostjo inteligentnega razmišljanja – izobražence. Zgodovinarji so prepričani, da je besedo v novem pomenu prvi (vsaj pisno) uporabil ruski pesnik Vasilij Žukovski na začetku 19. stoletja.

»Naše najboljše peterburško plemstvo, [to je] inteligenca, z evropsko izobrazbo in misleča,« Lev Gudkov citira besede iz dnevnika Žukovskega in sam dodaja: »On je v tej besedi združil tri stvari: proevropsko usmerjenost, izobraženost in potrebo po razsvetljevanju ljudstva.«

Sijoči moralni vitezi?

Skupina pisateljev, tipičnih pripadnikov ruske inteligence. Na sliki konkretno krožek Sreda v 90. letih 19. stoletja pod vodstvom Nikolaja Telešova.

Getty Images

Ruski novinar in pisatelj Pjotr Boborikin, ki mu mnogi pripisujejo zasluge za popularizacijo pojma inteligence, je bistvene poteze tega družbenega sloja opisal v svojem romanu Zanesljivi dobrodelneži. Zanj pripadnik inteligence daje prednost etični popolnosti pred besednim izražanjem, tak človek razmišlja o prihodnosti in napredku ter se nenehno samoizpopolnjuje. »Na koncu romana Boborikin namigne, da sta za inteligenco nova religija Rusija in njeno ljudstvo,« piše zgodovinar Sergej Motin.

Od takrat naprej se kontekst ni spremenil. Pripadniki ruske inteligence še naprej veljajo za ljudi z visokimi etničnimi standardi in občutkom moralne nadrejenosti, zato inteligent ni kar vsak z dobro izobrazbo in intelektualnim delom. »Intelektualci so tudi na Zahodu, samo mi pa imamo inteligenco,« je nekoč pisal časopis Komsomolska pravda v članku na temo tega pojma.

Je ta pojem sploh potreben?

Beseda inteligenca je bila izvorno mišljena za svobodomiselne ljudi, intelektualno in moralno elito, v praksi pa se je v Ruskem imperiju začela navezovati na prozahodne in liberalne izobražence, ki so si bili pogosto v nasprotjih s carjem in vlado.

Portret A. N. Radiščeva, avtor slike neznan, reprodukcija

V. Šijanovski/Sputnik

Tipični pripadnik inteligence je na primer pisatelj in družbeni kritik Aleksander Radiščev, ki je napisal Potovanje iz Sankt Peterburga v Moskvo, v katerem je kritiziral družbeni in politični sistem pod carico Katarino II., za kar je bil pozneje tudi izgnan.

Zato ni čudno, da so mnogi provladni Rusi, tudi domoljubni intelektualci, pripadnike inteligence (navadno z navednicami, da bi jim zbijali ugled) označevali za rusofobe ali nergače brez smisla.

»Obstajajo ljudje, ki si radi pravijo 'inteligenca'. Nimajo močnega uma ali zdrave pameti. Člani te 'inteligence' hočejo izkazati svojo emancipacijo in samostojnost z blatenjem Rusije,« je na primer leta 1868 zatrjeval domoljubni intelektualec Ivan Aksakov.

Za rusko inteligenco še danes pogosto velja, da jo združujejo proevropske vrednote, kritiki pa jih danes s podobno ironijo označujejo za »snežne kepe« ali »liberalce s krvavim srcem«. Do njih so bili sumničavi že carji, pod sovjetsko vlado se jim ni godilo nič bolje.

Lenina so na primer živcirali pripadniki inteligence, ki niso podprli revolucije in jih je on imel za »lakaje kapitala«. Besen je nekoč pisal Maksimu Gorkemu: »Mislijo, da so možgani naroda. V resnici niso možgani, ampak drek naroda.« Ampak Lenin ni sovražil vse inteligence. Levičarji so bili vedno dobrodošli.

Ironija in spodobnost

Akademik Andrej Saharov, ZSSR

Valentin Soboljev/TASS

Sčasoma je vse več ljudi uporabljalo besedo inteligenca z ironičnim podtonom, češ da so to ljudje, ki se toliko ukvarjajo z moralnimi vprašanji, da ne naredijo ničesar praktičnega in koristnega. »Nikoli ni nikjer delal. Delo bi zmotilo njegovo razmišljanje o poslanstvu ruske inteligence, sam se je štel vanjo,« sta se temu sloju posmehovala Ilja Ilf in Jevgenij Petrov v svojem satiričnem romanu Zlato tele.

Hkrati pa so se nekateri ljudje zavedali, da ima del inteligence določen vpliv na družbo in si prizadeva izboljšati svet. Jasen primer je sovjetski fizik Andrej Saharov, ki si je resno prizadeval za človekove pravice v Sovjetski zvezi in trpel državno represijo, leta 1975 pa prejel Nobelovo nagrado za mir.

Danes besedo inteligenca (intelligencija) iz uporabe izrinja beseda inteligentni (intelligentnyj), ki v ruskem jeziku označuje vljudno in izobraženo osebo, ki se lepo obnaša. Ampak to besedo lahko pripišete katerikoli osebi, ki jo spoštujete ali jo vidite kot zgled družbi. Človek s to oznako nikoli ne bo sam zase rekel, da je inteligentni. Mogoče je zato danes tako težko določiti, kdo točno spada v sodobno rusko inteligenco.

Preberite še:

Ruski izobraževalni sistem: Ugotovitve ameriškega učitelja

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.