Reprodukcija slike z naslovom Sejem (1908), umetnika Borisa Kustodijeva. Državna Tretjakovska galerija.
Jurij Artamonov/Sputnik
Kdo bi v hladnem vremenu zavrnil vroče, rumene palačinke s sladkim namazom? Nihče! Ravno zato so bile palačinke ena od jedi, ki so jih prodajalci ulične hrane najraje prodajali na svojih pladnjih. Srečali ste jih lahko na najbolj živahnih mestih, na primer, v Ohotnem rjadu, na Soljanki, okoli banj, tržnice ali železniške postaje. Vsi prodajalci so imeli enake cene. Palačink pa niste dobili le na ulici, ampak tudi v nekaterih krčmah.
Kalač je najstarejša vrsta belega kruha v Rusiji. Moskovski kalač je izgledal kot železna utež - nižja plat je bila okrogla in mehka, zgornja pa je spominjala na trdo ročko iz testa. Ta "ročka" je bila namenjena držanju peciva, ne zaužitju. Ljudje so jo običajno vrgli stran ali dali revnim. Pred jedjo si pogosto niso mogli umiti rok in so zato kalač držali le za to ročko, da ne bi umazali preostalega dela peciva.
Kalač so prodajali v trgovinah na dolgih, ozkih pladnjih, večinoma zamrznjene, saj je pecivo tako dlje časa ostalo sveže. Pri nakupu so kalač odtajali na vroči brisači in zahvaljujoč čudežnim lastnostim testa se okus ni niti malo razlikoval od sveže pečenega peciva.
Baranki so se pojavili kasneje kot kalači. Prve omembe te vrste peciva srečamo leta 1725 v ukazu carja Pjotra I., ki je na baranke postavil fiksno ceno, čeprav se je tovarniška proizvodnja barankov začela šele v drugi polovici 19. stoletja. Baranka je izgledala kot prstan iz testa, kuhanega v vreli vodi in prepletenega v kito. Jedli so ga kot sladico. Pekli in hranili so jih na vrvicah, na vsaki pa je viselo po 10 kosov. Baranki so bili še posebej priljubljeni na sejmih in ob nacionalnih praznikih.
V ulični trgovini so grečneviki zasedali posebno mesto - o njihovi prodaji v Ohotnem rjadu je pisal celo Vladimir Giljarovski. Najbolje so se grečneviki prodajali v času velikega posta pred veliko nočjo, ko so se pravoslavni verniki odpovedali mastni in sladki hrani. Recept priprave grečnevika je zelo preprost, saj je podoben debeli omleti z ajdovo kašo. Ajdovo kašo so močno prekuhali, jo dali v ponev in jo pustili, da se ohladi. Nato so grečnevik prelili z rahlo stepenimi jajci in jed na rastlinskem olju spekli na obeh straneh. Grečnevike so prodajali naravnost s pladnjev in jih pred serviranjem prelili še z rastlinskim oljem. Takšna jed je bila priljubljena med kočijaži, ki so čakali na svojega naslednjega potnika.
Vroči piroški so bili običajni prigrizek ob kvasu, priljubljeni pa so bili tudi med študenti, saj so bili najcenejša ulična hrana. Piroške so prodajalci nosili okoli v zabojih, pokritimi s posebno blazino, da se ne bi ohladili. V Moskvi so jih pekli z raznovrstnimi nadevi - z marmelado, krompirjem in jajci. Piroški z marmelado so stali 5 kopejk, mesni pa dvakrat več.
Grahov žele je še ena vrsta postne hrane. Za pripravo je ta jed še preprostejša od grečnevikov. Grahovo moko so prelili z vrelo vodo in pustili v peči 15-20 minut, nato pa so žele vlili v model in ga pustili, da se ohladi. Narezali so ga na kose, saj je dobro ohranjal svojo obliko, a je bil na pogled precej neokusen: rumenozelen žele, narezan na kose, ki plavajo v maslu. A meščani so ga z veseljem kupovali in jedli. Ob najstrožjih dneh posta se je namesto grahovega na ulici pojavil še bolj skromni, ovseni žele, ki so ga na enak način pripravljali iz ovsene moke, vendar ga niso prelivali z maslom.
Šči je bil najdražja vrsta ulične hrane. Gre za tradicionalno rusko juho iz kislega zelja, krompirja, svinjine in bogate mesne jušne osnove. Servirali so ga skupaj s smetano. Naročevali so ga predvsem trgovci, ki niso zapuščali svojih stojnic. Ena skodelica je stala 10 srebrnih kopejk. Raznašalec je, hitro kot strela, trgovcem na tržnici raznosil naročene skodelice, čez nekaj časa pa se vrnil in jih pobral.
Ruska zima je precej surova. Nacionalnih praznikov in zimskega veselja so se vsi udeleževali, vendar zmrzovati ni želel nihče, zato so bili topli napitki vedno dobrodošli in dobro prodajani. Sbiten je star ruski medeni napitek. V Moskvi ste lahko prodajalce te pijače srečevali v Kitaj-gorodu in v Ohotnem rjadu, kjer je potekala najživahnejša trgovina. Da bi kar najdlje ostal topel, so sbiten nalivali v stekleničke z ozkimi odprtinami.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
