Najbolj znana in priljubljena sovjetska klobasa se imenuje doktorska, in je nekoliko podobna mortadeli. Pojavila se je leta 1936 in so jo priporočali za prehrano po dolgem stradanju ("za tiste, ki imajo oslabljeno zdravje zaradi državljanske vojne in carskega despotizma") - od tod tudi njeno ime. Klobasa je narejena iz govedine (25%), svinjine (70%), jajc (3%) in mleka (2%), meso pa mora biti najvišje kakovosti. V sedemdesetih letih so zaradi pomanjkanja izdelkov klobasi dodali škrob, vendar so nekatere tovarne še vedno proizvajale "enako" klobaso. Danes je v klobasi še manj mesa, in ga nadomestijo z dodano sojo.
Druga najbolj priljubljena je bila Ljubiteljska - kuhana klobasa z dodatkom svinjske maščobe. Po državnem standardu je imela malo več govedine in manj svinjine, vendar je vseeno vsebovala četrtino svinjske maščobe. Bila je tudi dražja od doktorske.
Če ne marate jetrnih klobas, najbrž še niste poskusili sovjetske. Liverno klobaso so proizvajali v treh sortah različnih cenovnih kategorij, narejena pa je bila iz naravnega mesa in drobovine. Lahko ste jo ocvrli, pojedli s sendvičem, dodali testeninam. Bila je ena najcenejših klobas, zato so jo pogosto uporabljali kot prigrizek k alkoholu. Najcenejša se je imenovala "pasje veselje".
To je bila prava legenda Sovjetske zveze, ki so jo želeli imeti vsi v Sovjetski zvezi. Nakup cervelata je bil velik dogodek in navadno so ga hranili za praznik, saj ga je bilo v nasprotju s kuhanimi klobasami mogoče dolgo hraniti brez hladilnika. Sprva so ta izdelek nabavili za moskovske trgovine na Finskem leta 1980 (pred olimpijskimi igrami). Moskovčani so cenili njegov okus in tako so v prestolnici začeli proizvajati finski cervelat.
Čeprav naj bi originalno izvirale iz Poljske, so se v ZSSR pojavile leta 1938, ko je ljudski komisar za živilsko industrijo Anastas Mikojan vzpostavil proizvodnjo klobas. To so bile majhne dimljene klobase, ki jih je bilo zelo priročno vzeti s seboj na pohode - zato so jih poimenovali "lovske" (ohotničji). Niso bile pogosto v prodaji, vendar so bile zmeraj predmet navdušenja, zlasti med otroki, ker so jih lahko grizli dolgo časa.
Med vsemi prekajenimi klobasami je bilo na policah najpogosteje videti Krakovsko. Spadala je v pol dimljene klobase, stala je bistveno več kot kuhane klobase in je bila precej mastna. Zato si je ni mogla privoščiti vsaka sovjetska družina. Ima zelo prepoznavno polkrožno obliko. Prvotni recept za to poljsko klobaso (poimenovano po mestu Krakov) se je v Rusiji pojavil že v 18. stoletju, toda standardizirana proizvodnja je bila vzpostavljena šele pod sovjetsko oblastjo. To pomeni, da je bila narejena po istem receptu v kateri koli sovjetski republiki. Bila je še posebej okusna v ocvrti obliki.
Kuhana in dimljena moskovska klobasa je bila neverjetno priljubljena in precej redka. Bila je poceni, z naravno sestavinami (50% mastne svinjine, 25% puste svinjine, 25% govedine in začimb), v klobasi pa so bili enakomerno porazdeljeni kosi svinjske maščobe. Narezana na rezine je dajala izjemno lep vtis pred gosti, in tako bila nepogrešljiv dodatek pri vsakem obisku.
Po okusu je Odeska spominjala na Krakovsko, vendar je bila bolj demokratična različica in je bila nekoliko cenejša. Njen recept je bil izdelan šele sredi petdesetih let in če je bila za proizvodnjo Krakovske uporabljena samo prvovrstno meso, so za Odesko lahko uporabili tudi drugorazredno. Vsebovala je tudi več česna in črnega popra.
Kuhana klobasa, ki jo je bilo na policah videti redkeje kot finski cervelat. Tako kot doktorska je veljala za vrhunsko klobaso, vendar je ni bilo mogoče hraniti dolgo časa.
Čeprav je ta kuhana klobasa s svinjsko maščobo veljala za "drugorazredno", so jo mnogi radi uživali za zajtrk. Lahko so jih skuhali ali pa ocvrli s jajci.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.