Pred več sto leti so se ruski kmetje skoraj izključno prehranjevali s pridelki z lastnega vrta. Poleti in jeseni so delali ozimnico, sušili gobe in zelišča. Tokrat predstavljamo nekaj divjih rastlin, iz katerih so Rusi nekoč pripravljali hrano.
Iz belih jedrc lobode so v 19. stoletju pekli spomladanski kruh, da so imeli do poletne žetve kaj za pod zob. Pisatelj Lev Tolstoj je takole pisal: "Skoraj vsi uživajo kruh iz lobode – ponekod iz 1/3 lobode, drugje iz ½. Ta kruh je resnično črn – črn kot črnilo, težak in grenek. Jedo ga vsi, tudi otroci, nosečnice, doječe ženske in bolniki … A kruha ne smete jesti samega. Če se ga do sitega najeste, boste bruhali."
Izdelava moke iz zrn lobode (ki je mimogrede sorodnica kvinoje) je mukotrpen proces, medtem ko uporaba njenih zelenih delov ne povzroča prevelikega truda. Stebla so dajali v solate in v juhe. Uživati jo je mogoče brez toplotne obdelave, zato so jo jedli tudi kar tako, da so si med delom na polju utrgali kakšno steblo.
Čeprav se organizem na lobodo včasih odzove negativno, se jo uporablja v ljudski medicini. Vsebuje namreč mnogo koristnih aminokislin, vitaminov in eteričnih olj. Izboljšuje prebavo ter ohranja zdravje ledvic in srčno-žilnega sistema.
Poleg lobode so spomladi v hrano dodajali koreninice ptičje grašice. V arhivih peterburškega oddelka Ruske akademije znanosti so ohranjeni zapisi o tem, kako so v Kareliji spomladi pekli grenkaste polpete iz ržene ali pšenične moke ter moke iz koreninic grašice. "Ta trava raste na bregovih večjih potokov in zraste do treh četrtin aršina visoko (pribl. 54 cm). Spomladi domačini ruvajo korenine, jih sušijo in iz njih delajo moko."
Ta rastlina iz družine metuljnic je prilagojena na hladno podnebje in se jo lahko seje na poljih pred setvijo žit ali krompirja. Danes jo uporabljalo v kmetijstvu predvsem kot krmo za živino. Zelena masa iz ptičje grašice vsebuje več kot 20 % beljakovin ter različne aminokisline.
V ljudskem ruskem jeziku je znana kot kaška (žlička), zato tudi ni presenetljivo, da se jo jé. Še posebej radi jo imajo otroci, saj jih poleti vabijo socvetja detelje s sladkim nektarjem, čebelarji pa iz nje delajo svetel med z jantarnim odtenkom. Cvetove detelje se suši za čaj. Na Kavkazu jih kisajo in pozimi dodajajo solatam.
Nekoč so v obdobjih lakote suho socvetje in listke dodajali moki med peko kruha, zelene dele pa so za boljši okus dajali v šči in botvinj (hladno zelenjavno enolončnico).
Medicina zdravilne lastnosti detelje primerja z učinkom ginsenga, saj pomaga pri sladkorni bolezni, bronhitisu, anemiji ter učinkuje kot antiseptik.
Zdravilni napitek iz ivan-čaja se prvič omenja v rokopisih iz 12. stoletja. Ruski voditelj iz tistega obdobja Aleksander Nevski je po bitki s križarji pri lokalnih menihih v Koporju (nedaleč od Sankt Peterburga) prvič poskusil ta zdravilni čaj. Naslednji dan naj bi občutil moč, kot je še ni nikoli prej in nato domačinom ukazal, da naberejo vrbovec za napitek, ki bi olajšal trpljenje njegovih vojakov v boju. V času vladanja carice Katarine Velike v 18. stoletju se je začela množična proizvodnja tega čaja na osnovi vrbovca. Ivan-čaj so začeli izvažati v rusko in nekatere evropske prestolnice. Veljal je za bolj poceni lokalno alternativo kitajskim čajem.
Nekoč so ivan-čaj kuhali marsikje in je bil zelo razširjen po vsej Rusiji. Zelene dele vrbovca so dodajali tudi v zelenjavne enolončnice in solate. Iz posušenih korenin so delali nadomestek za kavo. Danes rastlino uporabljajo predvsem za izdelavo čajev in medu.
Ivan-čaj priporočajo pri avitaminozi in prehladu, za preprečevanje srčnega infarkta ter bolezni sečil in spolovil.
Stari Slovani so menili, da kopriva odganja zle duhove in pomaga proti črni magiji. Za zaščito so v žep polagali vejice koprive, iz nje pletli zapestnice in obešali vence iz kopriv na ograje domov.
Eden od najbolj razširjenih receptov iz "carice med zelišči" je šči (juha) iz kopriv. Recept najdemo v knjigi Kuharski zapiski Sergeja Drukovcova iz leta 1779. Koprivo so blanširali in ji dodali jajce, govedino in salo. Včasih so v juho dodali še kislico za več kislosti. Koprivo še dandanes dodajajo solatam in omletam ter jo sušijo za ozimnico.
Kopriva izboljšuje prebavo, lajša kašelj, ter služi kot dodatek v šamponih in drugih kozmetičnih sredstvih.
Preberite še: Pozi: gastronomsko izročilo Burjatije (RECEPT)
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
