Ribe so bile pogosta jed na ruski mizi. Za razliko od lova pri ribolovu ni bilo omejitev, zato si je lahko tudi navaden kmet za večerjo privoščil atlantskega lososa, jesetra, postrv ali drugo plemenito ribo, odvisno od poseljenosti najbližjega jezera, reke ali morja.
Za pripravo pečorskih soljenih rib so uporabljali spomladanski drst. Ribe so izkoščičili, oprali in odstranjenili škrge. V ribo so nasipali sol in jo položili v lesene hrastove sode s hrbtom navzdol, pri čemer so vsako ribo dodatno posolili in mednje položili koprive ali storže. Sode so pokrili in postavlili na toplo. Po nekaj dneh je riba začela dajati "sok", zato so jo obtežili in spravili v hladno klet. Konec poletja je bila "aromatična" fermentirana riba pripravljena za uživanje.
Na severu države, v Arhangelski regiji, je bil priljubljen še en recept za fermentacijo rib, čeprav so v tem primeru dobili omako. Vaščani so izkopali veliko luknjo, na dno in stene položili listje ter nanje položili rečne ribe, jih pokrili z listjem in zasuli z zemljo. Čez nekaj mesecev so luknjo izkopali in takrat so ribe že "plavale" v tekočini. To ribjo tekočino so iz luknje zajemali z vedrom.
Morda se recept danes zdi precej divji, vendar je bil nekoč razširjen v številnih državah. Eden najbolj znanih primerov je omaka "garum" iz grško-rimske kuhinje. To je ribja omaka, ki so jo pripravljali s fermentacijo rib na soncu v roku dveh do treh mesecev. Ali pa njena znana sodobna različica, worcestrska omaka.
Trstični kruh so pripravljali spomladi na močvirnatem območju. Uporabljali so koreninice, ki so vsebovale veliko sladkorja in škroba. Korenine so sesekljali na drobno in jih posušili, nato so naredili moko in spekli kruh.
Med drugo svetovno vojno je takšne vrste peka reševala vojake pred lakoto.
Loboda je v Rusiji pogost plevel, zato so jo uporabljali ob pomanjkanju drugih proizvodov v času slabe letine. In to z razlogom - loboda je polna vitaminov in koristnih mineralov, ko jo naberemo spomladi. Tej rastlini, ki je sorodnica kvinoje, pravijo tudi "divja špinača". Obstaja veliko vrst, nekatere med njimi so grenke in celo strupene.
Iz lobode so pripravljali polpete, juhe in kaše. Kaša iz nje se imenuje "lebedjan" in so jo pripravljali kot običajno kašo z mlekom. Po okusu je podobna ajdovi kaši.
Še ena jed, ki je rešila pred lakoto prebivalce severnih predelov države. Z drevesa, običajno bora ali breze, so odstranili zunanjo plast in nato še tanko notranjo skorjo, ki so jo tudi uporabili za prehrano. Brezovo lubje je težje zmleti in ga je treba kuhati dlje časa. Kaša iz lubja je podobna pšeničnemu zdrobu, z rahlo grenkobo.
Kmetje so uporabljali vsa razpoložljiva sredstva za konzerviranje hrane. Eden od njih je "polotok". Razrezali so truplo gosi, izločili kosti in truplo položili v sod z začimbami. Prelili so ga s solitrom, ga hermetično zaprli in pustili stati od jeseni do pomladi. Spomladi so truplo vzeli iz soda, ga odimili in postregli na mizo. Rezultat je bilo suho in precej trdo meso.
Ta jed je bila do 19. stoletja na voljo le bogatim meščanom. Takrat sta bili mesti Rostov in Vologda specializirani za dobavo grebenov. Tam so zaklali veliko število petelinov, ki so lahko v večja mesta naenkrat dostavili velike količine grebenov. To so počeli le pozimi, da bi poslastica prišla še sveža.
Jedi so bile sestavljene iz 20-30 grebenov. Da bi se grebeni zmehčali, so jih nekaj ur dušili v loncu z zelišči. Včasih so grebene nadevali s perutnino ali jih postregli z omako iz jagodičevja.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
