»Plavanje s tokom«: Bo sibirski plin pozdravil odnose med Moskvo in Ankaro?

10. julij 2017 Vladimir Mihejev
Gradnja pomorskega plinovoda za dobavo ruskega plina Turčiji napoveduje pospešeno spravo med Moskvo in Ankaro, ki bi jo lahko primerjali s povojno spravo med Francijo in Nemčijo. Vse kaže, da bo občutek za posel olajšal politični dialog.
Mnenje
The Pioneering Spirit pipeline-laying vessel
»Putinov blagoslov dolgo zamrznjenega projekta bi lahko pomenil pomembnost gradnje nove plinske arterije, ki bo hranila Turčijo«. Vir: Mihail Metzel/TASS Vir:

Da oznani začetek drznega projekta, je ruski predsednik Vladimir Putin svojega predsedniškega kolega Recepa Tayyipa Erdoğana poklical kar s krova ladje »Pioneering Spirit« v Črnem morju.

Putinov blagoslov projekta, ki je bil dolgo v zastoju, morda kaže na pomembnost nove načrtovane plinske arterije, morda pa je tudi odraz izboljšanih odnosov med Moskvo in Ankaro.

Okleščen projekt

Turški tok je zrasel na osnovi svojega predhodnika; konec leta 2014 je bil projekt Južni tok, ki bi naj bi prečkal Črno morje vse do bolgarskega mesta Varna, uradno prekinjen in končan.

Nasprotovanja Južnemu toku so bila izjemna: Evropska komisija je strogo nasprotovala dodatnim količinam sibirskega zemeljskega plina z argumentom, da ta veča odvisnost Evrope od Gazproma, ki je glavni ponudnik in edini uradni ruski izvoznik zemeljskega plina. Bolgarija je bila v vlogi talca, saj je kot članica EU potrebovala odobritev iz Bruslja za nadaljevanje projekta.

Gazprom je na drugi strani odklonil odrezati svojo logistično vejo in jo pretvoriti v neodvisno entiteto v skladu z evropskimi regulativi.

Tokrat bo Gazprom zgradil dvojni plinovod, ki se bo raztezal preko 1,100 km in preko njega lahko dostavljal 31,5 milijard kubičnih metrov plina letno – kar je sicer prava malenkost v primerjavi s propadlim Južnim tokom, kjer je bilo na letni ravni predvidenih 63 milijard kubičnih metrov.

Prvi plinovod Turškega toka bo končan marca 2018, drugi pa leta 2019.

Na začetku je bil plinovod projektiran podobno kot njegov prednik, vendar so projekt kasneje oklestili zaradi nejasnosti okoli tega, kako dolgo bo trajala omejevalna politika s strani Evropske komisije v energetskem sektorju.

Turški tok bo podaljšan do Madžarske, slovenski Geoplin lobiral za Južni tok

Krčenje projekta je zmanjšalo tudi potrebne investicije s 13 na vsega 6 milijard ameriških dolarjev. To je omogočilo Andreju Kruglovu, namestniku Gazpromovega upravnega komiteja, da je 11. junija oznanil vest, da bo korporacija lahko financirala projekt v celoti z lastnimi sredstvi.

Posledično tudi sankcije, uvedene s strani ZDA in EU, ne bodo imele učinka na gradnjo plinovoda.

Južni tok: življenje po smrti?

Med pogovori o grško-bolgarskem plinskem križišču v Sofiji, je bilo ključno vprašanje na dnevnem redu, od kod bo prišel plin.

V intervjuju za Deutsche Welle 5. januarja 2016 je bolgarski premier Bojko Borisov položil upanje predvsem na plin, ki se ga črpa vzdolž tistega dela Južnega toka, ki ga podpira EU – to je koridor, ki se začne pri azerbajdžanskih vrtinah v Kaspijskem morju. Drugi vir, ki se je omenjal, je bil Turkmenistan (pod pogojem, da se Azerbajdžan in Kitajska s tem strinjata). Tretjo možnost so predstavljale nove pomorske vrtine ob bolgarski in romunski obali Črnega morja.

Omeniti je treba, da Borisov ni izključil možnosti dobave določene količine plina iz Rusije, pod pogojem, da ustrezajo evropskim regulativam.

Nedavno so se ljubitelji teorij zarot navduševali nad poročili, da naj bi Gazprom z avstrijskim OMV izvajal tajne pogovore glede ponovne oživitve Južnega toka. Če bi to držalo, bi projekt oživel zamišljeno traso ruskega plina, ki bi ga črpali v Črnem morju, plinovod bi bil pa speljan do bolgarske obale, preden bi nadaljeval pot preko Srbije in Madžarske v Avstrijo.

Pred več kot letom dni je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker poslal pismo bolgarskemu predsedniku, v katerem je jasno izrazil, da bo začel aktivno reševati situacijo. Medtem ko je podprl koncept balkanskega plinskega terminala v Bolgariji, Juncker ni izključil dobave ruskega plina, seveda pod pogoji popolne skladnosti z evropskimi regulativami.

Putin prisostvoval pri priklopu "Turškega toka" na morju

Takoj zatem je Borisov poklical v Kremelj in obvestil Putina o tem novem fleksibilnem stališču Evropske komisije in ponovno poudaril, da imata bolgarski pristanišči v Varni in Burgasu na zalogi cevi, ki čakajo pripravljene na gradnjo Južnega toka.

Zanimivo, tiskovni predstavnik Kremlja je nato izjavil, da Moskva ne daje prednosti Turškemu pred Južnim tokom, in s tem nakazal, da imata iz ruske perspektive oba projekta enake možnosti.

A vendar, poznejši razvoj dogodkov kaže, da bo očitno preko Bolgarije in Srbije do Madžarske podaljšana kar trasa Turškega toka, medtem ko Južni tok ostaja opuščen.

Sprememba tona

Razen že uveljavljenih tendenc evropskih medijev, da navajajo ruske in turške »veljake«, ki so našli skupen jezik, je bilo pokrivanje dogajanja okoli Turškega toka postavljeno v ozadje. Za to verjetno obstajata dva razloga:

Kot prvo, slab dialog med EU in Turčijo na uradni stopnji omejuje možnosti za izboljšanje odnosov. Turčija se najverjetneje nahaja na neskončni čakalni listi za vstop k EU, ki sicer niti ni več Erdoğanova prioriteta, vendar trenutna sovražna atmosfera škoduje interesom obeh strani.

Kot drugo, nekatere evropske države se počasi začenjajo zavedati realnosti bodočih energetskih dobav. Opevani koridor Južni tok, ki bi pripomogel k dobavi plina iz Azerbajdžana, Turkmenistana, verjetno pa tudi iz Irana in Iraka, izgleda vse manj privlačna alternativa Gazpromovi.

V luči vojaškega konflikta v Iraku, zaostrovanja odnosov med Združenimi državami pod Trumpom in Iranom, ter nenaklonjenosti Kitajcev, da bi delili turkmenska fosilna bogastva, se zdi samo Azerbajdžan dovolj sposoben dobavljati plin evropskim porabnikom.

Nedvomno bodo v Bakuju z veseljem dobavljali po 16 milijard kubičnih metrov Turčiji in Evropi preko plinovoda TANAP/TAP po letu 2018.

Vendar pa bodo dejanske rezerve plina pod Kaspijskim morjem, po mnenju strokovnjakov, v roku 40 let pošle, kar precej oslabi azerbajdžanska zagotovila o dobavi plina Evropi.

Drug problem črpanja plina iz morja predstavlja nujna potreba po visokotehnološki infrastrukturi, ki vpliva na končno ceno. Kaspijski plin ni poceni, poleg tega pa lahko močni vetrovi in nevihte prekinjajo črpanje, kar pomeni, da pridobivanje in dobava na dolgi rok nista trajnostna.

V Turčiji, kjer imajo druge največje potrebe po plinu na svetu (pred njimi je samo Kitajska), se tega dobro zavedajo, zato se jim zdi plin iz Rusije ali Irana privlačnejši.

Omejitve povezane z azerbajdžanskim plinom, zaenkrat še neuresničene dobave iz vzhodnega Sredozemlja in zelo drage dobave iz Katarja in ZDA, zelo težko konkurirajo s poceni plinom iz Sibirije.

A se spomnite projekta Nabucco, ki je predvideval dobavo plina iz Kaspijskega morja? Bil je namreč epski spodrsljaj panevropskih proporcev.

Diplomatski uspeh

Po turški sestrelitvi ruskega lovca Su-24 ni nihče pričakoval, da se bodo dvostranski odnosi med državama popravili v roku sedmih mesecev.

Brutalni umor ruskega veleposlanika Andreja Karlova 19. decembra 2016 v Ankari bi sicer lahko preprečil spravo, ampak je ni.

Danes, potem ko so se že začela dela na Turškem toku, so dvomljivci ponovno razočarani. Obliko je začel dobivati namreč še en perspektiven, čeprav zmanjšan infrastrukturni projekt, ki bo imel trgovske in geopolitične posledice.

Ponovno bi lahko rekli, da so Rusi uspeli po diplomatski poti rešiti nesoglasja s svojo najbližjo »veliko« južno sosedo Turčijo.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča RBTH ali njegovih zaposlenih.
Uporaba materialov RBTH je mogoča samo, če je jasno vidno, da gre za material iz spletne strani si.RBTH.
+
Všečkajte Nas Na Facebooku