EKSKLUZIVNO Aleksander Gruško: Nato nam ponuja vrnitev v preteklost

Aleksander Gruško

Aleksander Gruško

Press Photo
Vodstvo zveze Nato je praktično prekinilo sodelovanje z Rusijo. Kako oceniti, kaj se trenutno dogaja med Moskvo in Natom – ali lahko govorimo o stabilizaciji spora, krepitvi konflikta ali kakšnem drugem trendu? V odnosih Nata z Moskvo na obzorju ni videti pozitivnega dnevnega reda. Kot je v intervjuju za Rossijsko gazeto pojasnil stalni predstavnik Rusije pri Natu Aleksander Gruško ni nikakršnih znakov, da so članice Nata pripravljene ponovno preučiti svojo trenutno politiko.

Aleksander Viktorovič, kakšni so rezultati prvega zasedanja Sveta Rusija - Nato, ki je potekalo konec aprila?

Rezultatov srečanja ne bi precenjeval in dajal dolgoročnih napovedi, lahko pa rečem, da je bilo srečanje koristno. Zasedanja Sveta Rusija – Nato niso potekala skoraj dve leti. To pomeni, da smo imeli v tem času priložnost za globinsko preučitev ključnih problemov evropske varnosti.

Ali bi lahko zaključili, da zasedanje ni prineslo konkretnih rezultatov – izjavili ste, da ni bil dosežen nikakršen napredek?

Glavni problem ni v sami izvedbi zasedanja, pač pa v tem, da je Nato prekinil vsakršno praktično sodelovanje z Rusijo. Skupaj smo delali na večjem številu projektov, ki so realno krepili varnost vseh članic Sveta Rusija – Nato. Danes nimamo pozitivnega dnevnega reda, poleg tega ne vidim nikakšnih signalov, da bi bile članice zveze Nato pripravljene ponovno preučiti svojo trenutno politiko.

Istočasno je bilo med zasedanjem Sveta Rusija – Nato v govorih nekaterih naših kolegov mogoče čutiti užaljenost, ker zaradi odločitev Severnoatlantskega zavezništva ne moremo nadaljevati z našim delovanjem v Afganistanu, kjer je na področju borbe proti terorizmu prišlo do očitnega nazadovanja. Do izbruha krize je bila to ena od ključnih dejavnosti Sveta Rusija – Nato. Sodelovali smo tudi v boju proti piratstvu in še bi lahko našteval. Današnja situacija ne omogoča, da bi v prihodnost gledali z optimizmom.

Kaj se danes dogaja med Moskvo in Natom – ali gre za stabilizacijo spora, krepitev konflikta ali kakšen drug trend? Rekli ste, da ni temeljev, ki bi omogočali na prihodnost gledati z optimizmom. Kakšna prihodnost nas potem čaka?

Trend slabšanja odnosov še ni končan. Sodeč po rezultatih junijskega sestanka ministrov za zunanje zadeve članic Nata, zavezništvo kljub pozivom na dialog, nadaljuje politiko “zadrževanja” Rusije. Ne želim reči, da lahko naše odnose z Natom imenujemo “hladna vojna”, nesporno dejstvo pa je, da zavezništvo prehaja na sheme zagotavljanja varnosti iz časov “hladne vojne”. To je alarmantno, saj danes ne gre več samo za politiko, pač pa tudi za oboroževanje. Politika dobiva konkretno obliko v “železu”, številni ukrepi, ki jih danes v Evropi izvajajo ZDA in njegovi zavezniki, pa ta konfrontacijski model ohranjajo pri življenju. In prav ta model bo vplival na prihodnjo politiko.

Najnovejše poglavje je odprtje ameriške baze protiraketne obrambe v Romuniji, v zvezi s tem pa je bilo mogoče slišati tudi niz izjav o Črnomorski regiji? Kaj je bistvo nasprotij okrog Črnega morja?

Črnomorska regija mora biti edinstveno območje sodelovanja. Če pogledamo politiko, ki jo je Ruska federacija uresničevala v tej regiji, potem lahko vidimo, da je bila ta usmerjena na krepitev medsebojne odvisnosti, oblikovanje nadinstitucionalnega formata sodelovanja, krepitev vloge črnomorskih držav v reševanju družbeno-ekonomskih, prometnih in drugih vprašanj. Rusija je veliko pripomogla, da je prišlo do ustanovitve Organizacije za črnomorsko sodelovanje, kar je tej regiji dalo politični vpliv. Prav tukaj je bil denimo oblikovan paket vojaško-pomorskih ukrepov zaupanja. Nastala je tudi pomorska skupina „Blackseafor“.

Ne u017eelim reu010di, da lahko naše odnose z Natom imenujemo “hladna vojna”, nesporno dejstvo pa je, da zavezništvo prehaja na sheme zagotavljanja varnosti iz u010dasov “hladne vojne”.

Danes poskuša Nato konfrontacijske sheme preseliti na akvatorij Črnega morja. Pred kratkim je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan dejal, da se ne sme dopustiti, da bi Črno morje postalo "rusko jezero". V Natu se seveda še kako dobro zavedajo dejstva, da Črno morje nikoli ne bo postalo niti “jezero zveze Nato", in da bomo sprejeli vse potrebne ukrepe za nevtralizacijo morebitne nevarnosti in poskuse pritiska na Rusijo z juga.

Dodati želim, da je bila naša črnomorska flota tesno vključena v mednarodne napore za stabilizacijo stanja v Srdozemski regiji in tudi bolj južno. Konkretno so naše pomorske sile sodelovale v operaciji proti piratstvu, v koordinaciji z Natom in EU-jem so se pridružile protiteroristični operaciji Nata "Active Endeavour". Sedaj je Nato od tega odstopil.

V okoliščinah krepitve napetosti, kamor sodijo tudi preleti ruskih letal nad ameriškim rušilcem v Baltskem morju 70 kilometrov od ruske eksklave Kaliningrad, bi bilo dobro vedeti, ali obstaja dovolj veliko število mehanizmov, s katerimi je mogoče preprečiti slučajen izbruh konflikta? Ali „vroče linije“ in drugi mehanizmi delujejo?

V prejšnjem desetletju so evropske države v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) razvile dokaj napreden sistem instrumentov za nadzor nad orožjem, zlasti ukrepe, ki bi preprečili ali zaustavili nezaželjene vojaške incidente, ter druge instrumente, med katere sodi tudi “vroča linija" med vojskami. Ruska federacija je podpisala vrsto dvostranskih sporazumov, med katerimi so tudi sporazumi z nekaterimi članicami Nata. Izkazali so se kot zelo dobri, še posebej v rusko-norveških odnosih. Na evropskem severu še naprej ostajajo zelo učinkoviti.

Vendar problem danes ni v tem, ali so našteti mehanizmi zadostni ali nezadostni, ampak je problem v Natovi politiki in gradnji vojaških objektov zveze Nato. Dejstvo je, da se je Nato začel širiti proti mejam Ruske federacije, potem je začel na tem ozemlju kopičiti vojaško infrastrukturo, krepiti vojaško aktivnosti – rotirati ali pa nameščati kontingente na trajni osnovi. Znotraj širše slike sicer ni nikakršne razlike med stalno prisotnostjo in trajno rotirajočo prisotnostjo. Izvajajo se neskončne vojaške vaje, skladišči se težko vojaško tehniko, med katero je tudi ofenzivno orožje, oblikuje se nove vojaške misije v stilu nadziranja zračnega prostora Baltika. Na ta način se najbolj mirna evropska regija glede konvencionalnih nevarnosti spreminja v sfero vojaškega spopada.

S tem se je treba ukvarjati, če želimo umiriti razmere. Vsak dialog bo imel smisel in vsebino samo v primeru, če se Nato odreče omenjeni liniji in ko bo zaustavljen proces krepitve moči in poskus razkazovanja mišic vzdolž naših meja. Takrat bodo ustvarjeni pogoji za razpravo o zagotavljanju varnosti vsem državam Evrope ter njenim regionalnim dimenzijam. Treba je upoštevati, da se realna grožnja danes ne nahaja znotraj evropske celine, ampak nastaja izven nje – kaos, razpad državnosti v Bližnjevzhodni regiji in Severni Afriki, migracijska kriza, nevarnost terorizma itd.

Kakovost varnosti v Evropi ne bo odvisna samo od tega, ali bomo uspeli pomiriti trenutne antagonizme na vojaškem področju med zvezo Nato in Rusijo, ampak predvsem od tega, kako uspešni bomo pri vzpostavljanju skupnega sodelovanja v borbi proti skupnim grožnjam varnosti. Na tem področju so razmere precej bolj vzpodbudne, saj prevladujejo pragmatični interesi. Čeprav se organizacije kakršna je Nato, uprablja kot instrument za izolacijo Rusije, se glede ključnih mednarodnih problemov in varnostnih izzivov sodelovanje še naprej razvija v drugih formatih.

Taka je Bližnjevzhodna mirovna četverica, Mednarodna skupina za pomoč Siriji, Normandijska četverica in še bi lahko naštevali. Države, ki sodelujejo v teh naporih in so pripravljene sodelovati z Rusko federacijo na resnično kolektivnih temeljih ter na osnovi enakosti pri spoštovanju naših zakonitih varnostnih interesov, morajo temu ustrezno presturkturirati tudi politiko tistih organizacij, ki jim pripadajo. In tukaj v mislih seveda nimam samo Nata, pač pa tudi Evropsko unijo.

Argument nasprotne strani je, da se je Rusija izkazala kot agresorka, zato jo je treba “obrzdati”. S kakšnimi protiargumenti se branite, kadar vam pravijo, da je Rusija anektirala Krim, da v Kaliningradski oblasti namešča novo orožje itd.?

Za naše partnerje je tipično odpiranje novih strani v zgodovini. Priča smo bili poskusu izkoriščanja krize v Ukrajini, katere geneza je vsem jasna. V prvi vrsti je izbruhnila kot posledica poskusov nekaterih zahodnih sil, da Ukrajino pripeljejo v položaj geopolitične izbire med Rusijo in Zahodom, kar se je končalo z državnim udarom. V skladu z mednarodnim pravom so se prebivalci Krima odločili za svojo pot. Poskušajo nam pripisati celotno odgovornosti za trenutno zelo žalostno stanje v sferi evropske varnosti. Nič ne oklevajo. V resnici je celotna zgodovina ruske politike v tej sferi zgodovina doprinosa k izgradnji resnično skupnega sistema varnosti. Če začnemo kronološko naštevati, kaj je naredila Rusija, se lahko prepričamo, da je šlo v prvi vrsti za poskuse premagovanja zapuščine „hladne vojne“. Najprej smo vse vojake bivše Sovjetske zveze umaknili iz držav vzhodne Evrope ter baltskih držav, ki so takrat, mimogrede, razmišljale v smeri nevključevanja v vojaške zveze. Bili smo vodilni v prizadevanjih, da bi ustvarili popolnoma novo ureditev nadzora nad oboroževanjem. Tu imam v mislih zlasti Sporazum o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi (CFE). Rusija je sprožila proces adaptacije omenjenega sporazuma, kar se je končalo tako, da je bil leta 1999. podpisan primeren dogovor. Rusija ga je ratificirala leta 2004, članice zveze Nato pa so se pod popolnoma izmišljenimi razlogi izključile iz ratifikacije sporazuma in s tem uničile materialno osnovo vojaške varnosti v Evropi.

Vendar problem danes ni v tem, ali so našteti mehanizmi zadostni ali nezadostni, ampak je problem v Natovi politiki in gradnji vojaških objektov zveze Nato.

Na procese, ki se odvijajo danes, moramo v prvi vrsti pogledati iz zorne točke geopolitičnih interesov vpletenih držav. Takšna analiza dokazuje, da so ukrajinsko krizo izkoristili kot izgovor za hiter preobrat v politiki in izgradnji vojaških objektov zveze Nato. Ne želim se prepustiti zarotniškim špekulacijam, vendar nas trezna analiza spet pripelje do zaključka, da se Nato v odsotnosti velikega nasprotnika počuti skrajno nelagodno.

Vse operacije, ki jih je Nato izpeljal po koncu obdobja "hladne vojne", so se končale klavrno – tako na Balkanu kot v Libiji. Članice Nata so neposredno odgovorne za uničenje Iraka. To, kar danes vidimo na območju Bližnjega vzhoda in Severne Afrike – pojav ogromnih območij, ki jim vladajo teroristi in ekstremisti vseh vrst – je v veliki meri rezultat delovanja zveze Nato. V isti koš lahko vržemo tudi Afganistan, kjer je Nato prisoten že več kot 12 let. Temu navkljub rezultati zaenkrat povzročajo več vprašanj, denimo, ali bodo v bližnji prihodnosti v Afganistanu uspeli vzpostaviti vsaj približno stabilnost. Očiten trend je, da so razmere iz dneva v dan slabše. Število provinc pod nadzorom talibanov narašča. Islamska država se krepi. Za nas to predstavlja zelo očitna varnostna tveganja. Konkretno, priča smo prodiranju ekstremistov in teroristov v severne province Islamske republike Afganistana, kar predstavlja veliko grožnjo za naše zaveznike iz Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO).

Želel bi spomniti, da so si v zahodnih politoloških krogih že pred ukrajinsko krizo začeli postavljati vprašanje, ali bo Nato lahko obstal kot instrument, ki bo ustrezen v novih varnostnih razmerah. Danes vidimo, da se podoba velikega sovražnika zlorablja za reševanje popolnoma drugih geopolitičnih ciljev – za vrnitev Nata v center svetovne politike ter kot dokaz, da ne obstajajo druga sredstva za zagotavljanje varnosti z izjemo „natocentrizma“, ki se naslanja na strateško povezanost Evrope in ZDA.

Diplomati berejo dokumente. Nekaj mesecev nazaj je bila objavljena nova verzija strategije o vprašanju vojaškega delovanja evropskega poveljstva oboroženih sil ZDA. V njej črno na belem piše, da je cilj tega poveljstva promocija ameriških interesov “od Grenlandije do Kaspijskega morja ter od Arktičnega oceana do Levanta." Zastavlja se vprašanje – Kje so ZDA in kje je Kaspijsko morje? In kje lahko Rusija promovira svoje nacionalne interese? Pravijo, da Rusija krepi svojo vojaško moč: kot prvo, to počnemo na svojem ozemlju. Poleg tega vam lahko zagotovim, da z vsemi našimi postopki seznanjamo svoje sogovornike.

Ne verjamem, da je Nato tako naiven in misli, da bodo vsi ukrepi, ki jih uvaja na vzhodnem robu – poskusi projeciranja moči, letenje vzdolž naših meja, nameščanje desetih rušilcev, oboroženih z vodenimi raketami v oddaljenosti nekaj deset kilomterov od ključnih objektov ruske mornarice – ostali brez vojaško-tehničnega odgovora. Mislim, da niso. Zdi se mi, da gre za zavestno politiko z namenom dokazati, da je Nato „potreben“ tudi v novih varnostnih razmerah. Istočasno s tem poskušajo reševati tudi druga vprašanja - Evropejce Nato spodbuja, da več denarja trošijo za obrambo in jih sili, da kupujejo ameriško vojaško tehniko.

Če poslušamo to, kar nam govorite vi in to, kar govorijo predstavniki zveze Nato, je mogoče dobiti vtis, da gre za dva monologa, ki se praktično nikoli ne prekrijeta. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi prišlo do dialoga? Ali obstaja kakšen razlog, zaradi katerega bi lahko prišlo do zbližanja dveh različnih pristopov?

Upamo, da se bo taka podlaga pojavila. Odnosi Nata in Rusije imajo več dimenzij. Vedno smo izhajali iz predpostavke, da se bo sodelovanje, za katerega je povod dala Ruska federacija – naj naveden samo tranzit v Afganistan in drugo podporo Mednarodnim silam za varnostno pomoč (ISIF), urjenje tehničnega osebja afganistanskega letalstva na ruskem ozemlju – okrepilo zaupanje. Nato se mora zavedati, da brez prehoda na pozitivni program na enakopravni osnovi, ne bo mogoče govoriti o pozitivni stabilnosti v odnosih z Rusijo.

Seveda bosta Rusija in Nato ostala vodilna vojaška dejavnika na evroatlantskem prostoru. Težko je upati, da bodo samo kozmetični ukrepi dali rezultat, saj je fasada zelo načeta. Razpoke v prvi vrsti nastajajo, ker Nato s svojo politiko in gradnjo vojaških objektov deformira sistem instrumentov, ki so nastali po koncu „hladne vojne“ in nas praktično pozivajo, da se vrnemo v preteklost.

Danes vidimo, da se podoba velikega sovrau017enika zlorablja za reševanje popolnoma drugih geopolitiu010dnih ciljev – za vrnitev Nata v center svetovne politike ter kot dokaz, da ne obstajajo druga sredstva za zagotavljanje varnosti z izjemo „natocentrizma“, ki se naslanja na strateško povezanost Evrope in ZDA.

Vojaško oporišče Ämari v Estoniji, ki ga uporablja letalstvo Nata, je le z nekajminutnim letom oddaljeno od Sankt Peterburga. Vsak profesionalni vojak bo seveda naredil vse potrebno, da se zaščiti pred nevarnostjo, ki jo predstavlja takšno vojaško oporišče, v katerem se po naših informacijah lahko nahajajo tudi letala za dvojne namene. Če želimo omenjeni trend obrniti, je poleg političnih prizadevanja potrebno tudi, da se Nato odreče konfrontacijskemu vojaškemu načrtovanju..

Kaj lahko v tem pogledu storijo evropske države? Obveljalo je, da z Natom upravljajo Združene države Amerike, ki krojijo vso njegovo politiko.

To je resnica. ZDA dirigirajo. Ne 100 odstotno, vendar so definirali osnovne parametre politike in gradnjo vojaških objektov zveze Nato. Če govorimo o državah zahodne Evrope, je seveda naravno, da bi morale same definirati, v kakšni varnostni paradigmi želijo obstajati. Prepričan sem, da je razumnim ljudem povsem jasno, da se lahko najboljše pogoje varnosti ustvari izključno z razvojem partnerstva z Rusijo. Geografije ni mogoče spreminjati: živimo na isti celini, medsebojno smo odvisni drug od drugega. Svet se je močno spremenil, mi pa ostajamo v enaki meri občutljivi za nova tveganja in grožnje, zato verjamemo v skupne napore.

Še enkrat bi želel poudariti, da takšni pragmatični interesi prevladujejo na marsikaterem področju. Ne glede na poskuse, da se s pomočjo transatlantskega formata izolira Rusijo, se zahodnoevropske države do nas še vedno obnašajo kot do ključnih partnerjev pri reševanju specifičnih golbalnih in regionalnih problemov.

Kaj se bo zgodilo s temeljnim aktom Rusije in Nata?

Temeljni akt Rusije in Nata ostaja ena od redkih omejitev, zato smatramo, da se njegovega pomena v nobenem primeru ne sme zmanjšati. V številnih državah članicah Nata obstajajo politične sile, ki pozivajo k razveljavitvi tega dokumenta. To bi bilo zelo nevarno. V tem primeru bi lahko govorili o tveganju Evrope, da ostane brez zadnjih varnostnih orodij, ki so temeljila na ravnotežju rizikov in kontrarizikov. Kaj je nadzor nad oborožitvijo? Smisel tovrstnega nadzora je zagotavljanje varnosti z manjšimi sredstvi. Odpoved temeljnemu aktu, ki govori o zadržanosti v vojaški sferi, bi pomenila poziv k novi fazi oboroževanja. Tak razvoj dogodkov bi dodobra destabiliziral razmere v Evropi, kar ne odgovarja splošnim evropskim interesom. Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin je že večkrat poudaril, da za to nismo zainteresirani.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.