Erdoğan uporablja Rusijo kot “jokerja” v igri z Zahodom

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan.

AP
Spor z Zahodom sili Ankaro k zbliževanju z Moskvo.

Odnosi med Ankaro in Zahodom so se na predvečer turško-ruskega vrha, ki poteka danes (9. avgusta, op.ur.), naglo zaostrili. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je zelo grobo prekinil poskuse predstavnikov Evropske unije, da bi odprli vprašanja o kratenju človekovih pravic v Turčiji po zadušitvi vojaškega udara. Vodja turške diplomacije Mevlüt Çavuşoğlu  je Bruslju celo postavil ultimat o preklicu sporazuma glede beguncev, če Evropska unija do sredine oktobra Ankari ne zagotovi brezvizumskega režima. V tem kontekstu so turški uradniki Washington obtožili, da podpira pridigarja Fethullaha Gülena, ki živi v Združenih državah Amerike in mu je turška oblast pripisala odgovornost za organizacijo puča.

V času čedalje hujše konfrontacije z Zahodom poskuša turški voditelj Rusijo uporabiti kot “jokerja”, da bi tako oslabil vpliv ZDA in EU in se hkrati izognil zunanjepolitični izolaciji.

Turški predsednik v Sankt Peterburgu »prebija led«

Obisk Sankt Peterburga praktično pomeni vrnitev Recepa Tayyipa Erdoğana na mednarodno politično areno. Po neuspelem vojaškem udaru 15. julija se voditelji ključnih zahodnih držav s turškim predsednikom niso sestajali, z njim pa se skorajda niso pogovarjali niti po telefonu. Poleg tega se iz dneva v dan krepijo zunanji pritiski na Ankaro, naj preneha s političnimi represijami.

Zahodnim kritikom Ankare se je pridružil tudi generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon. Kot je včeraj napovedal njegov namestnik Farhan Haq, je Ban Ki Moon objavil telefonski pogovor s turškim ministrom za zunanje zadeve Mevlütom Çavuşoğlujem ter predsednikom 

Erdoğanom, v katerem ju je pozval k spoštovanju človekovih pravic in opomnil, naj se Turčija vzdrži »neprimernih odnosov« z aretiranimi.

Reakcija Moskve na najnovejše dogajanje v Turčiji se drastično razlikuje od stališča, ki ga je zavzela večina zahodnih držav, pa tudi vodstvo OZN. Moskva se je vzdržala vsakršne kritike potez turških oblasti, ki bi jih lahko razumeli kot »lekcijo o demokraciji«.

V takšnih razmerah je poskus Erdoğana, da v konfrontaciji z Zahodom »igra na rusko karto«, povsem naraven in praktično neizogiben.

Imitacija zbliževanja

Po različici turških oblasti obnavljanja stikov z Rusijo na najvišjem nivoju, do česar je prišlo ob nenadni prekinitvi dialoga z Zahodom, ne gre razumeti kot nenadne spremembe zunanjepolitičnih prioritet Ankare. V intervjuju za televizijsko postajo CNN Turk je Mevlüt takole orisal situacijo: »Obstajajo posamezniki, ki jih skrbi normalizacija naših odnosov z Rusijo. Naši odnosi z Moskvo niso alternativa odnosom z zvezo Nato ali Evropsko unijo.«

Strokovnjaki, s katerimi so se pogovarjali pri časopisu Kommersant, ocenjujejo, da poskuša Erdoğan Evropsko unijo in Združene države Amerike pripraviti k izpolnijevanju obveznosti, v ta namen pa lahko odnose z Rusko federacijo izkoristi za reševanje najpomembnejše naloge turške zunanje politike v tem trenutku. To pa je slabljenje pritiska Američanov in Evropejcev ter izognitev mednarodni izolaciji.

»V odnosih med Moskvo in Ankaro ne bo prišlo do kardinalnih premikov. Predsednik Erdoğan poskuša Rusijo samo izkoristiti v politični igri. Na predvečer zasedanja G-20, ki bo v začetku septembra na Kitajskem, je zelo pomembna garancija, da ga na vrhunskem zasedanju ne bodo obravnavali kot   nezaželeno osebo. To je eden od razlogov njegovega obiska v Sankt Peterburgu,« je za Kommersant ocenil Andrej Fjodorov, nekdanji namestnik ministra za zunanje zadeve Ruske federacije, trenutno pa direktor Centra za politične raziskave.

Drugi razlog novega zbliževanja med Ankaro in Moskvo je vprašanje prihodnjih odnosov med Turčijo in Evropsko unijo. »Evropa je v šoku zaradi poplave imigrantov, zato je zanjo zelo pomembno spoštovanje sporazuma o beguncih. Zaradi tega lahko Erdoğanovo izsiljevanje v določenih pogojih obrodi sadove. V primeru, da bodo turške oblasti uvedle smrtno kazen, bo Evropa prisiljena prekiniti sporazume z Ankaro,« je povedal Fjodorov. Po njegovih napovedih »se Rusija ne bo tako ostro odzvala na morebitno uvedbo smrtne kazni v Turčiji, v tem primeru pa bodo odnosi med Moskvo in Ankaro služili kot kompenzacija«.

»Igra predsednika Erdoğana je popolnoma predvidljiva. Med zahodnimi zavezniki se je znašel v izolaciji, vendar Turčija ne glede na to ne namerava prekiniti odnosov z Natom in Evropsko unijo,« je prepričan Viktor Nadein-Rajevski, višji znanstveni sodelavec Inštituta za mednarodno ekonomijo in mednarodne odnose Ruske akademije znanosti. »Voditelj Turčije nujno potrebuje mehanizem za izvajanje pritiska na zaveznike in v tem pogledu je Rusija najboljša rešitev. Še bolj zato, ker se istočasno ni mogoče iti vojno na več frontah – proti Zahodu, proti Rusiji in na Bližnjem vzhodu.«

Iz podobno praktičnih razlogov tudi Moskva potrebuje Ankaro. Rusija jo lahko učinkovito uporabi kot vzvod v Siriji, kjer je vloga Turčije še vedno izjemno velika, na Južnem Kavkazu ter nenazadnje na energetskem področju. Oživitev plinskega projekta Turški tok lahko služi kot dober način, s katerim bo Moskva izvajala pritisk na Evropsko unijo, katere vodstvo ne hiti z odobritvijo projekta Severni tok 2 – to je plinovod, ki je za Rusijo prav tako strateškega značaja.

»Kremelj preko novega zbliževanja dobiva nov vzvod, s katerim lahko vpliva na razmere na Bližnjem vzhodu ter v drugih strateško pomembnih regijah, na ta način pa lahko spodkopava tudi zahodno protirusko koalicijo,« je za Kommersant pojasnil Vladimir Sotnikov, direktor Centra za strateške raziskave in analizo »Rusija -Vzhod- Zahod«.

Članek je bil v originalu objavljen v ruskem dnevniku Kommersant

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.