Petnajst let po 11. septembru je jasno, da »vojna proti terorizmu« ni uspešna

Zgodovinska tragedija 11. septembra, ko so religiozni fanatiki z ugrabljenimi letali trčili v Svetovni trgovinski center v New Yorku in v Pentagon v Washingtonu, D.C., je tudi zgodba o pogumu posameznikov in o odpornem narodu, ki se je združil v žalovanju in zavezi, da se bo boril proti novemu in sofisticiranemu zlu.

Zgodovinski učbeniki bodo gotovo pravično ocenili pogum in učinkovitost reševalcev v New Yorku, ki so iz dvojčkov in njihove okolice evakuirali več kot 20000 ljudi, prepeljali več kot 500000 ljudi iz predela Lower Manhattan in pozneje nudili še psihološko pomoč vsem tistim, ki so utrpeli travmatski šok.

Vendar pa je 11. september tudi zgodba o tem, kako so voditelji ZDA pozneje zapravili okoli bilijon dolarjev za boj proti terorizmu. Politologinja na univerzi v Bostonu in sovoditeljica projekta Stroški vojne (Costs of War) Neta C. Crawford trdi, da dejanska cena znaša 1,8 bilijona ameriških dolarjev.

Medtem ko so v ZDA posodobili »domovinsko varnost« in učinkovito zaščitili ameriške prebivalce pred ponovitvijo napada od zunaj, je premestitev »vojne proti terorizmu« v tujino pripomogla k celi vrsti napačnih izračunov v zunanji politiki, ki so na žalost zaostrili svetovne napetosti in razlike.

Prebujanje speče pošasti

Težko je reči, kaj je točno imel v mislih Osama bin Laden, ki mu pripisujejo vodenje napadov 11. 9., ko je oktrobra 2002 ponovno prevzel odgovornost za ostudne napade z besedami, da so bili napadi »odgovor na nekatere vaše prejšnje zločine. Agresor si zasluži kazen.«

Predsednik ZDA George W. Bush je bin Ladnove besede vzel resno in jih uporabil kot opravičilo za letalske napade proti talibanom v Afganistanu, ki so nudili zatočišče teroristu številka ena.

Leta 2003 je prišlo do dvomljive zmage v vojni v Iraku, ki jo zaznamuje vrsta kontroverznih dejavnikov. Več tednov zračnega bombardiranja je zravnalo mesto Faludža v ruševine in prah. Potem je tukaj namestitev kopenskih enot. Porast števila okupacijskih sil, ki so sprva dosegle nekatere pozitivne rezultate. Ne gre pozabiti na tisoče Iračanov, ki so jih mučili v zaporih, kot je zloglasni Abu Ghraib.

Prišlo je tudi do pregona vojakov in uradnikov režima Sadama Huseina, ki je temeljil na filozofiji Ba'ath (politična ideologija (pan)arabskega nacionalizma, na katero se opirajo tudi oblasti v Siriji, op. prev.). V širšem kontekstu je dogajanje privedlo do diskriminacije sunitskih muslimanov, ki so bili prej v državi dominantna skupina.

Na koncu so se »poraženci« združili ter oblikovali Islamsko državo Iraka in Sirije (ISIS), od bitk utrjeni borci pa so začeli s protiofenzivo, ki je v nekem trenutku privedla celo do situacije, ko so skoraj tretjino skupnega ozemlja Iraka in Sirije nadzirali privrženci novega kalifata.

Islamska država je za povrh dosegla tudi nekatere zaskrbljujoče uspehe pri rekrutaciji bojevnikov s celega sveta. Skupini so se pridružili tudi Zahodnjaki, ki so nato zamaskirani in oblečeni v oranžne suknjiče pozirali pred kamerami ter demonstrativno obglavljali svoje »brezbožne« sodržavljane.

Poleg zbiranja znanja in izkušenj v kontraobveščevalnih dejavnostih, ponarejanju in tihotapljenju je Islamski državi uspelo izoblikovati zgodbo, ki je privlačny za dezorientirane in razočarane mlade muslimane v Evropi, Aziji in tudi Rusiji. Radikalni preroki so se naučili v svojo korist uporabljati tudi PR in manipulativne tehnologije socialnih omrežij.

Nešteto sovražnikov

Pri navajanju »10 naukov iz 15-letne 'Dolge vojne'« je Steven P. Bucci, ki je tri desetletja služil kot oficir v posebnih enotah ZDA in kot visoki uradnik v Pentagonu, izrekel pomenjljivo opazko: »Tudi najtrša in najboljša vojska na svetu (ki jo ZDA imajo) ima lahko težave pri premagovanju asimetričnega sovražnika.«

Na dispozicijo v ameriški strokovni skupnosti kaže tudi njegova druga opazka:  »Ameriška vojska mora biti pripravljena, da se bori kjerkoli na svetu, proti nešteto sovražnikom. Njeni interesi so globalni in takšne so tudi nevarnosti.«

Kako pa se zdaj boriti proti »nešteto sovražnikom«? Kot »kavboj«?

Buccijev članek se je pojavil na spletni strani The National Interest, ki je posvečena ameriški zunanji politiki. Poleg njegovega članka se je presenetljivo znašel še en pomenljiv prispevek z naslovom »Zakaj sta Amerika in Kitajska danes kot Evropa pred prvo svetovno vojno«, v katerem avtor Jared McKinney poudari, da je »precej lahko ustvariti mednarodno krizo.«

Ustvarjanje napetosti med dvema največjima gospodarstvima na svetu bi bilo škodljivo in celo uničujoče za celotno mrežo mednarodnih odnosov. Uničilo bi proces ustvarjanja bolj poštenega novega svetovnega reda in nas pustilo nemočne pred mogočnim nasprotnikom – mednarodno teroristično internacionalo.

Poznaj svojega sovražnika

Danes so novemu valu »nihilističnega terorizma« izpostavljena življenja milijonov ljudi. Gre za eksistencialno nevarnost.

Teroristični napadi v Londonu, Parizu, Bruslju, nedavno pa še v Nici, Orlandu in San Bernandinu (slednjih napadov ni izvedla IS, je pa dala  zanje navdih) so med običajnimi prebivalci ustvarili globoko zasidran občutek, da v vojni proti terorizmu ni mogoče zmagati.

Vzdušje v ovdoveli Evropi, ki se neuspešno spopada z »migrantsko krizo«, je mračno. Odpor tamkajšnjih prebivalcev do prišlekov, ki se pogosto težko integrirajo v družbo, je privedel do odtujenosti evropskih muslimanskih skupnosti. V procesu nastajanja je sektaško sovraštvo. Nastaja eksplozivna mešanica, ki je privlačna za radikalce na vseh straneh političnega spektra.

V Združenih državah Amerike se prebujajo simptomi novega izolacionizma, pohvale za umik iz vmešavanja v zadeve drugih držav pa so kljub temu zaskrbljujoče. Medtem, ko v »Trdnjavi Ameriki« nastaja občutek varnosti, takšno dogajanje lahko pripelje do odsotnosti politične volje in sredstev, s katerimi bi se lahko borili proti svetovnemu terorizmu.

Nismo najbolje razumeli vseh naukov 11. septembra in poznejše vojne proti terorizmu, še manj pa so ti nauki vplivali na oblikovanje političnih prioritet. To je še en razlog, zakaj »stari svetovni red« še naprej drvi izpod nadzora, zaradi te izgube nadzora pa se tudi sami počutimo vse manj varne.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.