Nürnberški procesi: Pet glavnih vprašanj

1. Bi sploh prišlo do sojenja v Nürnbergu, če ne bi bilo Sovjetske zveze?

Ideja o sojenju voditeljem in državnim inštitucijam Tretjega rajha, ki so bili odgovorni za represije, se v času druge svetovne vojne ni zdela tako trivialna, kot to izgleda danes. Na začetku je pri organizaciji takšnega procesa vztrajala samo Moskva. Partnerja Sovjetske zveze v Protihitlerjevski koaliciji – London in Washington – sta imela drugačen pristop.

Oktobra 1942 je sovjetski organ za zunanjo politiko v noti izjavil, da se Moskva zavzema, da se vodstvo nacistične Nemčije »preda sodišču posebnega mednarodnega tribunala in kaznuje po vsej strogosti kazenskega zakonika.« Britanski zunanji minister Anthony Eden je novembra istega leta v inštrukcijah britanskemu veleposlaniku v Moskvi idejo o formalnem sojenju glavnim zločincem, kot sta Hitler in Mussolini, označil za neprimerno, »ker so njihovi zločini in odgovornost tako veliki, da ne ustrezajo sodni proceduri«. Eden je pisal, da je nujno potrebno surovo kaznovati nacistične voditelje na podlagi politične odločitve Združenih narodov. Vse do začetka leta 1945 so ZDA podpirale britansko stališče. London in Washington sta predlagala, da se uskladi seznam 50-100 nacističnih voditeljev, ki bi jih morali ustreliti brez sodišča.

Nürnberški procesi v številkah

Proces je trajal skoraj eno leto. Izvedli so 403 odprta zasedanja. Na strani obrambe je nastopila 101 priča. Pregledali so več kot 300 tisoč pisnih dokazov in okoli 3 tisoč dokumentov. Sodni proces je široko spremljal svetovni tisk: od 350 mest v dvorani so jih 250 oddali novinarjem.

Vendar se je odnos zaveznikov do ideje o Mednarodnem vojaškem tribunalu postopoma spremenil. Dokončno so odločitev o MVT sprejeli na Postdamski konferenci leta 1945. Po mnenju ruske zgodovinarke Natalije Lebedjeve sta London in Washington sodišču nasprotovali, ker sta se bala možnosti, »da se bodo obtoženi sklicevali na še zdaleč ne brezmadežno predvojno politiko zahodnih držav, njihov vpliv na ponovno oboroževanje, Münchenski dogovor in tako dalje.« Lahko bi se tudi bali, da ne bo zadostne pravne osnove za obsodbo nacističnih voditeljev, medtem ko bo sam proces izgledal kot sodni postopek. Istočasno je ZSSR vztrajal pri sodišču, ker je to povečevalo njegov mednarodni prestiž, prav tako se je pojavljala možnost delovanja v okviru novega, mednarodnega prava, je za RBTH povedal zgodovinar Boris Sokolov.

2. Je bilo to sodišče zmagovalcev?

Obtoženci (obtožbe so podali proti 24 visokim predstavnikom Rajha) so podvomili v pravno ustreznost procesa. Poskušali so dokazati, da je namesto organiziranega sodnega procesa nastalo sodišče zmagovalcev. Kot je v Nürnbergu izjavil šef Luftwaffe Hermann Göring, je »zmagovalec vedno sodnik, poraženec pa obsojeni«.

Kot pravijo številni raziskovalci, se je sam proces v resnici odvil drugače. Vsi obtoženi so imeli svojo obrambo – skupaj je delovalo 27 odvetnikov. O pravičnosti sojenja kaže tudi dejstvo, da niso vsi obtoženci dobili smrtne kazni. Na smrtno kazen so obsodili 12 nacistov. Sedem jih je dobilo zaporno kazen, tri so opustili krivde.

Hitlerja je porazila Rdeča armada, ne pa ruska zima

3. So bile vse države zadovoljne z odločitvijo sodišča?

Sovjetska zveza je protestirala proti oprostilni sodbi Hjalmaru Schachtu (predsednik Reichsbanka in minister za gospodarstvo), Hansu Fritzscheju (propagandistu, ki so ga imeli za desno roko Goebbelsa) in Franzu von Papenu (podkancler v Hitlerjevi vladi). Moskvi prav tako ni ustrezalo, da za zločinske organizacije niso priznali cesarskega kabineta nacistične Nemčije, generalštaba in vrhovnega poveljstva Wehrmachta.

Z današnje perspektive je poslanec in zgodovinar Vjačeslav Nikonov, vnuk Državnega komisarja za zunanje zadeve Vjačeslava Molotova, v okviru okrogle mize pod organizacijo Ruskega zgodovinskega društva med pomanjkljivosti procesov prištel tudi to, da za zločinske niso priznali tudi drugih organizacij, kot sta Ukrajinska vstajniška vojska ali divizija SS Galičina. To se je zgodilo kljub temu, da so te skupine imele očitne povezave z nacističnim režimom in jih je SS v Nürnbergu priznal za zločinske organizacije. Poleg SS-a so na procesih za zločinske organizacije priznali še SD, SA, Gestapo in voditeljski sestav nacistične stranke.

Obsodbe sodišča v Nürnbergu

K smrtni kazni z obešanjem so bili obsojeni: Herman Göring, Joachim Ribbentrop, Wilhelm Keitel, Ernst Kaltenbrunner, Alfred Rosenberg, Hans Frank, Wilhelm Frick, Julius Streicher, Fritz Sauckel, Arthur Seyss-Inquart, Martin Bormann (v odsotnosti), Alfred Jodl (posmrtno oproščen v ponovni presoji sodišča v Münchnu leta 1953).

Dosmrtna zaporna kazen: Rudolf Hess, Walther Funk, Erich Raeder.

20 let zapora: Baldur von Schirach, Albert Speer.

15 let zapora: Konstantin von Neurath.

10 let zapora: Karl Dönitz.

Oprostilne sodbe: Hans Fritzsche, Franz von Papen, Hjalmar Schacht.

Gustav Krupp je bil rešen kazenske odgovornosti zaradi slabega zdravja.

Robert Ley je prejel obtožbe, a si je vzel življenje malo pred začetkom procesa.

4. Koga ni bilo na zatožni klopi?

Na procesih se zaradi samomorov niso pojavili Adolf Hitler, Heinrich Himmler in Joseph Goebbels. Prav tako ni bilo strankarskega šefa Martina Bormanna, za katerega se domneva, da je prav tako storil samomor.

Sodišču se je izognil »Angel smrti iz Auschwitza«, doktor Joseph Mengele, ki je izvajal poskuse na internirancih v koncentracijskih taboriščih. Mengele se je izognil kazni in je umrl naravne smrti v Braziliji konec sedemdesetih let.

Nürnbergu se je izognil tudi Adolf Eichmann, ki je odgovoren za množične smrti Judov, a so ga nato v Južni Ameriki ugrabili izraelski preiskovalci in je bil kaznovan v Izraelu.

Diverzanta SS-a Otta Skorzenyja, ki je ugrabil Benita Mussolinija in je pripravljal atentat na jugoslovanskega voditelja Josipa Broza – Tita, so aretirali leta 1945, a so ga nato odpustili in je živel v Francovi Španiji.

5. Kakšen je zgodovinski pomen procesov?

Procesi so pravno podkrepili razpad fašizma. Po Nürnbergu so v Nemčiji in vrsti drugih držav izvedli še več procesov, na katerih so obsodili okoli 70 tisoč nacistov in njihovih podpornikov.

Po zaslugi procesa so ljudje, ki so ustvarili vojno in izvajali zločine proti človečnosti, dobili kazen v skladu z mednarodnimi normami, ker jim takrat po državnih zakonodajah praktično ni bilo mogoče soditi. Statut MVT je prvič opredelil pojem »zločina proti človečnosti«, ki ga je odobril OZN. Nürnberški tribunal je položil temeljni kamen za mednarodno kazensko pravo.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.